Evo:
Dekle z imenom Katja in tisoči brez imena
Dekle pri dvajsetih, z imenom Katja, je umrlo zaradi zapleta po cepljenju s cepivom Janssen. Da gre za zaplet cepljenja, je tako zanesljivo, da so to sporočili tudi tisti strokovni komentatorji, ki so pri svojih izjavah običajno zelo zadržani.
CEPLJENJE
Dušan Keber
2. oktober 2021 06:00
2. oktober 2021 6:00
Predviden čas branja: 7 min
To je druga smrt zaradi tega cepiva; konec maja je zaradi enakega zapleta ob istem cepivu umrla slovenska državljanka v Bruslju.
Gre za krvavitve in tromboze v možganih ob hkratnem znižanem številu trombocitov; to se pojavlja zlasti pri mlajših ženskah. V najtežji obliki je pojav redek, v enem primeru na milijon cepljenih oseb, v manj težki klinični sliki pa v enem na 10.000 primerov.
Smrt Slovenke v Bruslju je bila povod, da je Belgija omejila cepljenje s cepivom Janssen na mlajše od 41 let. Ukrepale so tudi druge države: Italija in Nemčija ga uporabljata pri starejših od 60 let, na Portugalskem in Irskem pri starejših od 50 let, Danska pa je trajno opustila cepljenje ne samo s tem cepivom, temveč tudi z drugim vektorskim cepivom AstraZeneca, pri katerem so bili opisani podobni zapleti.
Ko sem izvedel za smrt nesrečnega dekleta, sem ob vsej tragiki, ki jo pomeni za njeno družino, pomislil, da bi moral napisati besedilo, da še naprej podpiram cepljenje. Ne kljub tej smrti, ampak zaradi nje: ker je Katja s cepljenjem pokazala, da ji je poleg sebe mar tudi za druge, ki jim bo precepljenost koristila. Ker se je pridružila stotisočim, milijonu ljudi, ki so se odločili za cepljenje, čeprav vedo, da bo nekaterim med njimi škodilo. Ker bi bila njena smrt sicer še bolj nesmiselna.
Pri tej smrti ni šlo za naključje
Ampak pri tej smrti ni šlo za naključje, za nesrečni zadetek na loteriji. Šlo je za smrt z napeljevanjem, h kateri sta politika in uradna stroka prispevali do te mere, da je o tem treba spregovoriti. Kljub neizogibnim očitkom o kršenju pietete in zlorabi smrti v politične namene.
Ne mislim na to, da svetovalna skupina za cepljenje sploh ni razpravljala o smrti Slovenke v Belgiji (vsaj iz njenih zapisnikov tega ni videti). Tudi ji ne morem šteti za napako, da ni posnemala previdnosti drugih držav in ni omejila uporabe cepiva na starejše osebe ali celo opustila cepljenja z njim, saj imamo na voljo več drugih cepiv, ki so varnejša. Svetovalna skupina ima za seboj uradno stališče Evropske agencije za zdravila (EMA), ki pri cepivu Janssen ne navaja nobene omejitve. Morda bi se lahko zamislila nad razmeroma majhno učinkovitostjo tega cepiva (67 odstotkov) v primerjavi s cepivi Moderna (94 odstotkov) in Pfizer (95 odstotkov), ampak tudi drugod se na to ne ozirajo preveč. Čeprav se bo morda izkazalo, da je skušala spraviti v promet že dobavljeno cepivo, tudi to ni greh in še vedno je pokrita z mnenjem Evropske agencije.
Ni pa ji mogoče spregledati, da molči ob ukrepu vlade, ki skuša povečati precepljenost ljudi s prevaro. Poleg grožnje s palico – pogoja PCT, podprtega z nezakonitimi sankcijami (nedostopnost do delovnega mesta, nedostopnost do zdravnika) – jim namreč ponuja korenček, da bodo tisti, ki se bodo cepili s cepivom Janssen, že na dan cepljenja pridobili dokazilo o cepljenju. Pri drugih cepivih, ki zahtevajo dva odmerka, bodo dokazilo pridobili šele po drugem, torej bodo nanj čakali tri do štiri tedne. Gre za zavajanje s pomočjo laži, saj nobeno cepivo ne ščiti že prvi dan. EMA na svoji spletni stani piše, da cepivo Janssen začne učinkovati 14 dni po odmerku. Vlada je s tem zavajanjem sprožila množično odločanje za manj učinkovito in manj varno cepivo, za katerega prej ni bilo nikakršnega zanimanja. Ob tem je tisočim cepljenih vzbudila občutek, da so varni in se lahko obnašajo bolj sproščeno, s čimer jih je izpostavila veliki nevarnosti okužbe in okuževanju drugih, saj jim ni bilo več treba opravljati hitrega testa za dokazovanje neokuženosti. K temu dodajmo še vladno naročilo 100.000 dodatnih odmerkov cepiva Janssen, ki bi se v primeru, da ne bi prišlo do Katjine smrti, zanesljivo porabili. Ni šlo za pomoto, šlo je za naklep, da se za vsako ceno nažene ljudi k cepljenju, čeprav s kaznivim dejanjem, s prevaro s hudimi posledicami, z izpostavljanjem množice ljudi velikemu tveganju – da, z zločinom proti ljudstvu. Morda pa je vlada mimogrede še hotela opraviti dober posel: spraviti v promet slab nakup in upravičiti še enega iz kompanjonske države.
Krivi so po zakonih človečnosti
In svetovalna skupina za cepljenje? V obtok spravlja sporočilo, da se z delom odloka o cepivu Janssen ni strinjala in da jo je »povozila« vlada (kot že tolikokrat prej). Ampak to je niti najmanj ne opravičuje. Vedela je, da cepivo ne deluje takoj in da bodo v vmesnem času ogroženi desettisoči ljudi, ker jih bo ukrep zavedel, da se bodo počutili varne. Zdravniki bi se morali opreti na poklicno etiko, če že niso imeli dovolj poguma, da bi se zoperstavili monstruozni politiki. Njihova dolžnost je bila, da javnost opozorijo na to, kaj se pripravlja, in odstopijo. Ne vem, ali so krivi po kazenskem zakoniku, ki govori samo o malomarnem opravljanju zdravstvene dejavnosti, ampak krivi so po mnogo višjih zakonih: po zakonih moralne dolžnosti in človečnosti. O mnogih drugih zdravnikih in strokovnjakih, ki so vedeli, pa so molčali, ne bom izgubljal besed.
Katja je s cepljenjem želela doseči svobodo. Morda ni imela v mislih velike, abstraktne svobode; lahko da je drugi dan želela na koncert ali pa je morala v službo na prvi delovni dan; bila je naivno prepričana, da bo z vladnim korenčkom zlomila vladno palico, in se ujela v past, ki so jo nastavili brezdušni upravljalci epidemije. Pred cepljenjem ji niso pojasnili razlik med nevarnostjo in učinkovitostjo cepiv, ki jih je imela na voljo. Če je ne bi zapeljala lažniva obljuba o hitro doseženi varnosti, bi se najbrž odločila za drugo cepivo.
Katja je dekle z imenom; nanjo mislimo, čeprav je ne poznamo. Sočustvujemo z njeno družino. Tisoči ljudi, ki so med epidemijo umrli v domovih starejših občanov, pa so za nas brezimni in brez obraza. Ko so umirali, niso imeli ob sebi niti družinskih članov. Politika in uradna stroka sta jih zaprli v domove, ki so bili žarišča okužb, da sta hranili prostor za druge, katerih življenja naj bi bila več vredna. Če bi jih obravnavali tako kot druge, bi mnogi preživeli; to se je izkazalo v tistih državah, kjer stari ljudje niso nekoristen strošek. Ob tem, ko čas in pomagači uničujejo dokaze, obljubljenih preiskav ni, varuh človekovih pravic molči, predsednik medicinske etične komisije pa ni potreboval podatkov, da bi ugotovil, da je bilo vse v najlepšem redu in v korist oskrbovancev. V nasprotju s tem nekatere države vsaj za nazaj samokritično govorijo o desettisoče nepotrebnih smrti, nemška kanclerka je govorila o senicidu. Mi smo izbrali kolektivno zanikanje.
Ali bomo pozabili tudi Katjo?
