Citat:
Uporabnik Jernej pravi:
V znanosti in racionalnem razmišljanju je pač tako. Ali se držiš pravil ali pa ne. Ali znaš razložiti ali pa znaš verjeti. Vmesne poti ni in je ne more biti. Tako da ja - ali si z mano ali pa si proti meni. Meni se to zdi povsem logično.
To je ekskluzivni dualizem. Znanost je okvir pravil, zavestno postavljen okvir (npr. Kopenhagenska konvencija v kvantni mehaniki), ki je bil nujno potreben, da sploh zameji področje s katerim naj se ukvarja. Okvir je omejen, obstajajo stvari izven tega okvirja, s katerimi se znanost zavestno ne ukvarja. Za razliko od tebe tega omejenega okvirja apriori ne zanika.
Zato je tvoja dilema med razložiti in verjeti lažna. Oz bolj radikalno, zagovarjaš vero v znanost in ekskluzivizem, greš emotivno v boj, kar je tipično obnašanje vernika.
Opazovanega fenomena ne moreš apriori zanikat, če ga na obstoječih znanstvenih temeljih ne znaš razložit. To bi bilo skrajno neumno in neznanstveno. Postaviš teorijo, x teorij, ki se lahko v praksi potrdijo ali zanikajo.
V konkretnem primeru enega dela slik vodnih kristalov gre lahko za vpliv zvočne resonance na izgradnjo kristalne strukture vode - ledu. Kar je čisto možno in niti najmanj ne nasprotuje fiziki, saj vse nad absolutno ničlo vibrira. Po drugi strani pa verjamemo skrajno neverjetno nepredstavljivim teorijam, kot je big bang. V nepredstavljivo majhnem delčku časa se je iz nepredstavljivo majhnega in mirnega delca z nepredstavljivo ogromnim potencialom ustvarilo nepredstavljivo ogromno vesolje, … pač, zadaj je matematika, z nekaj prirejanja in z nekaj nepotrjenimi predpostavkami (higgsov bozon), bi bila teorija celo možna.
Skratka, po eni strani sprejemamo na vsakodnevnem nivoju popolnoma neverjeten kvantni ali astronomski svet, po drugi strani pa je človek, ki pokaže na nekaj tako normalnega, kot je resonančni vpliv označen, za vernika.
Kdo je zdaj tu vernik?
