Mi smo imeli "fičota", Zastava 850. Avto je bil naročen nov in potem se je čakal. Ko je le prišel, je prišlo obvestilo, da se ga lahko gre iskat v Zastavino halo na Viču. Avte so že precej pobrali, tako da so bili samo še beli in rjavi, vsakih par. Šli smo jasno k belim, a je vsakemu kaj manjkalo, ali se niso zapirala vrata, ni bilo ogledala, avto je bil udarjen itd...
Vzeli smo torej rjavega, ker je bil še najbolj kompleten. V tem avtu je bilo potem tako vroče, da smo se veliko vozili z odprtimi okni. Dokler ni enkrat steklo padlo dol in to ravno na morju, zvečer. Mama in midva z bratom (takrat majhna otroka) iskali smo nekoga, da bi to popravil, a v nedeljo zvečer seveda ni bilo niokgar (mobitelov jasno ni bilo). In smo se peljali domov, vsi prepihani. Mama se je potem bala spuščati steklo (da ne bi padlo dol) in smo se vozili vsi prekuhani. Še huje je bilo, ko se je zataknila ročka za greje. Fičko je namreč za gretje samo eno loputo pod zadnjim sedežem, ki si jo jeseni odprl in spomladi zaprl. In se je zataknilo in smo se kuhali.
Dedek (ki je bil uradno lastnik avtomobila) je gledal olje vsak dan (tudi ko se ni vozilo). In je enkrat pozabil vrniti "štangico". Mama se je odpeljala in je bila že veselica - dimna zavesa. Ker se je kar peljala (ženske...) je avto zaribal. Stric, bivši dirkač (z gokartom) je dal avto nekomu "zrihtat" in to je zgledalo tako, da so dali noter neke italijanske bate, blok se ne pobrusil na skoraj 900ccm, glava pa znižala. Avto je potem šel "kot raketa", mislim da v tretji preko 100 (če ne celo preko 120, se ne spomnim). Jaz sem potem kot 12 let star mulec to vozil in se tudi pričel učiti vožnje "počez", kar se je glede na višjo moč dalo z lahkoto (na makadamu seveda). Dokler ni šlo jasno "v robide", in to orenk, avto je naredil salto in končal v (na) enih skalah. Ker bilo poleg kleparije (takrat te zadeve niso bile drage, sploh ne "pod kozolcem") treba jasno avto še pobarvati, smo se končno lahko rešili rjave barve in je bil avto po novem rumen. Meni je bil prav lep. S tistim avtom se še kot mladoleten mulc še ogromno prevozil in moram reči, da mi je prav prirastel k srcu. Avto je dobro šel, tudi menjalnik je bil veliko boljši od recimo stoenke, ki je potem prišla k nam ali od stricovega jugota, edini gumice (prirobnice) na zadnji osi so zaradi močnejšega motorja velikokrat šle.
Avto je bil vmes še parkrat zaleten, nič hujšega a pleh je bil res že slab, ker je bil že kit na kit, in bi moral menjati prav cele dele karoserije, v kar pa žal nismo šli, tako da je (žal) končal na odpadu. Še danes mi ga je žal.