Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev:
Zaščitena kmetija v lasti samo enega lastnika se v primeru, da je več sodedičev istega dednega reda, deduje takole:
– deduje tisti zakoniti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče in ga za to sporazumno izberejo vsi dediči;
– če do sporazuma iz prejšnje alinee ne pride, imajo pri dedovanju prednost zapustnikov zakonec in potomci, ki se usposabljajo ali so se usposabljali za opravljanje kmetijske ali gozdarske dejavnosti. Če je takih več, imajo prednost tisti, ki odraščajo ali so odraščali na kmetiji in so s svojim delom ali zaslužkom prispevali k ohranitvi oziroma razvoju kmetije. Ob enakih pogojih ima prednost pri dedovanju zaščitene kmetije zapustnikov zakonec. Če zaščitena kmetija v celoti ali pretežno izhaja s strani zapustnikovega preživelega zakonca, potem imajo ta in potomci, ki jih ima zapustnik z njim, prednost pred drugimi zapustnikovimi potomci;
– sodediči, ki so se usposobili za poklice izven kmetijske ali gozdarske dejavnosti ali pa se v času zapustnikove smrti za takšen poklic usposabljajo najmanj že dve leti ali pa so preskrbljeni na kakšen drug način, se kot dediči zaščitene kmetije izločijo, če so v istem dednem redu sodediči, ki so se ali se usposabljajo za kmetijsko ali gozdarsko dejavnost ali pa niso kako drugače preskrbljeni;
– če zaščitena kmetija v celoti ali pretežno izhaja s strani prejšnjega zapustnikovega zakonca, imajo potomci, ki jih ima zapustnik s tem prejšnjim zakoncem, prednost pred drugimi sodediči;
– če zapustnik nima niti zakonca niti potomcev in zaščitena kmetija v celoti ali pretežno izhaja s strani očeta ali matere, imajo prednost dediči s te določene strani.
Če po izločanju po kriterijih iz prejšnjega odstavka tega člena ostane še vedno več sodedičev, se dedič določi takole:
– sorodniki iz bližnjega kolena imajo prednost pred sorodniki iz oddaljenejšega kolena;
– med sorodniki iz istega kolena ima prednost tisti, ki je najbolje usposobljen za opravljanje poklica kmeta ali kaže, da se bo za to najbolje usposobil; pri tem se po možnosti upoštevajo želje zapustnikovega preživelega zakonca.
8. člen
Če je zaščitena kmetija v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, je dedič kmetije preživeli zakonec.
Če zakonca umreta hkrati, se dedič za celotno zaščiteno kmetijo določi v skladu z določbami prejšnjega člena. Če v tem primeru po enem od zakoncev obstojajo dediči, ki niso tudi dediči drugega zakonca, se ti dediči pri dedovanju v takih primerih obravnavajo tako, kot da so v enakem sorodstvenem razmerju s tem drugim zakoncem. Če zaščitena kmetija v celoti ali pretežno izhaja od enega izmed zakoncev, potem imajo prednost njegovi sorodniki.
9. člen
Če je bila zaščitena kmetija v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca, je dedič zaščitene kmetije preživeli solastnik, če ima zakonito dedno pravico. Če preživeli nima zakonite dedne pravice, se dedič prostega dela določi v skladu s 7. členom tega zakona med zakonitimi dediči umrlega solastnika.
Če sta solastnika iz prejšnjega odstavka umrla istočasno, velja za dediča zaščitene kmetije otrok ali posvojenec oziroma njegov potomec. Na mesto otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca vstopijo njegovi zakoniti dediči, med katerimi se dedič celotne zaščitene kmetije določi v skladu s 7. členom tega zakona.
10. člen
Če bi po splošnih predpisih o dedovanju dedovali zaščiteno kmetijo tudi mladoletni otroci ali posvojenci zapustnika, se lahko določitev dediča kmetijskega gospodarstva odloži, dokler ne postanejo vsi otroci in posvojenci polnoletni. Odložitev določitve dediča kmetijskega gospodarstva lahko predlagajo zapustnikov zakonec, njegov otrok ali posvojenec ter skrbstveni organ.
Pri odločanju o odložitvi določitve dediča zaščitene kmetije upošteva sodišče koristi mladoletnih in drugih dedičev, ki bi dedovali po splošnih predpisih o dedovanju, dokler se po polnoletnosti najmlajšega med njimi ne določi dedič zaščitene kmetije po določbah tega zakona. Ko se v takem primeru določi dedič zaščitene kmetije, se določijo tudi nujni deleži po prvem odstavku 14. člena tega zakona.
11. člen
Dedič, ki bi sicer imel prednost do dedovanja po 7. členu tega zakona, se lahko izključi iz prevzema zaščitene kmetije, če:
– je zaradi psihične bolezni, duševne motnje ali telesne okvare očitno nesposoben za trajno gospodarjenje z zaščiteno kmetijo;
– zaradi svoje očitne in trajne nagnjenosti k zapravljivosti, alkoholizmu ali zlorabi mamil dopušča bojazen, da ne bo dobro gospodaril z zaščiteno kmetijo;
– je že več kot dve leti brez sporočila o kraju svojega bivanja odsoten v takšnih okoliščinah, ki izključujejo njegov povratek v ustreznem roku. Odsotnost zaradi vojne ali vojnega ujetništva pri tem ne pride v poštev.
Zapuščinsko sodišče lahko uporabi kriterije iz prejšnjega odstavka le, če je v istem dednem redu več sodedičev in vsaj eden od njih ni izključen. Med neizključenimi dediči postane dedič zaščitene kmetije tisti, ki bi to postal, če ne bi obstojal izključeni dedič.
Izključitev dediča po tem členu lahko predlagajo sodediči, ki morajo v tem primeru dokazati izključitvene razloge.
12. člen
Če je dedič ob zapustnikovi smrti sam ali skupaj s svojim zakoncem, enim od staršev ali otrokom ali posvojencem oziroma njegovim potomcem že lastnik, solastnik ali skupni lastnik druge zaščitene kmetije, lahko katerikoli od drugih dedičev iz istega dednega reda zahteva, da se tak dedič izloči iz dedovanja zaščitene kmetije, ki je predmet dedovanja. V tem primeru deduje zaščiteno kmetijo naslednji dedič po 7. členu tega zakona, vendar le, če ni že lastnik, solastnik ali skupni lastnik druge zaščitene kmetije.
Če zapuščina vključuje več zaščitenih kmetij in za sodediče nastopa več oseb iz istega dednega reda, se le-te za prevzem posamezne zaščitene kmetije po lastni izbiri odločijo v zaporedju, v kakršnem bi se določile kot dedič kmetije po tem zakonu. Če zapuščina vključuje več zaščitenih kmetij, kot je sodedičev v istem dednem redu, potem sodediči prevzamejo zaščitene kmetije, ki presegajo njihovo število, v enakem zaporedju. Pravica do izbire se uresničuje na podlagi izjave, ki se jo predloži zapuščinskemu sodišču. Ob neupoštevanju roka, ki ga za vložitev izjave določi zapuščinsko sodišče, pravica izbire posameznega sodediča preneha; izbiro sprejme zapuščinsko sodišče in pri tem upošteva vse okoliščine.
13. člen
Če ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje zaščitene kmetije po 7., 8., 9., 10., 11. in 12. členu tega zakona, dedujejo zaščiteno kmetijo vsi dediči v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju. V tem primeru se sme zaščitena kmetija razdeliti po fizičnih delih.
14. člen
Zakonec, zapustnikovi starši, zapustnikovi otroci in posvojenci ter njihovi potomci, ki ne dedujejo zaščitene kmetije, dedujejo denarno vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju. Tem dedičem se ne glede na zapustnikovo voljo všteje v nujni delež vse, kar se sicer vračuna v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju, ki urejajo vračunanje daril in volil v dedni delež.
Nujni delež lahko sodišče na zahtevo dediča iz prejšnjega odstavka poveča, če ta nima potrebnih sredstev za življenje. Sodišče lahko nujni delež na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, tudi zmanjša, če bi nujni deleži in obveznosti iz 16. in 17. člena tega zakona prekoračile vrednost vseh nujnih deležev po prejšnjem odstavku ali pa bi bila znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije. Pri odločanju o povečanju ali zmanjšanju nujnih deležev upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost dedičev ter gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije.
15. člen
Nujni delež izplača dedič, ki je dedoval zaščiteno kmetijo. Rok za izplačilo nujnega deleža določi sodišče glede na gospodarsko zmožnost zaščitene kmetije in socialne razmere dediča. Ta rok lahko praviloma traja največ pet let; v izjemnih primerih lahko sodišče na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, določi tudi daljši rok, in sicer največ do deset let.
Nujni delež, ki ga določi sodišče, se do plačila vsako leto revalorizira po temeljni obrestni meri v skladu s predpisi o temeljni obrestni meri.
Izjemoma lahko iz upravičenih razlogov deduje dedič iz prvega odstavka prejšnjega člena tudi zemljišče ali druge nepremičnine oziroma premičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo, vendar le do višine nujnega deleža.