Wunderbares Deutschland

1) UVOD

Že kot mulc sem rad hodil v Nemčijo.
Takrat je bil pri nas še socialistični raj, ki ga dandanes nekateri sicer hvalijo, sam sem pa vesel, da so tista leta mimo.
Skozi oči smrkavca je bila Nemčija čudežna dežela - prekrasne trgovine z igračami, super zabaviščni parki, avtomati z video igrami, na avtocestah pa za razliko od stoenk sanjski avti.
Še danes grem rad tja in zato smo se poleti odločili, da se bomo tri tedne potepali po najlepših predelih Nemčije.

2) GARMISCH

Prva etapa: Od naše preljube ožje domovine do Garmischa.
Začelo se ni prav super.
V Avstriji, tam okoli Schladminga, je začelo deževati in tako je bilo vse do cilja.
V Nemčiji smo pri Miesbachu zapustili avtocesto A8 in kmalu po tistem sem napačno zavil - pa je šlo pol ure.
V Bad Tölzu sem bil spet na pravi poti in do Garmischa ni bilo več daleč.
Za konec smo imeli še manjše zaplete v kampu.
Ko smo potiskali prikolico na ustrezno pozicijo, je bila že tema.
Zaradi neravnega terena je prikolica obtičala z levim kolesom v globoki luknji.
In jo je bilo treba spet priklopiti na avto in jo potegniti ven.
Ko je bilo končno vse na svojem mestu in elektrika priključena, sem si namešal bevando in med zamišljenim srkanjem utrujen zaspal.

Zjutraj smo se z avtobusom odpeljali do nekaj kilometrov oddaljenega jezera Eibsee, ki si ga lahko ogledate na naslednjih sedmih slikah.















Nad jezerom Eibsee se dviga gorovje Wetterstein z najvišjim vrhom Zugspitze.
Zugspitze je z 2962 metri najvišja nemška gora.





Garmisch smo si ogledali s kolesi.
Lepo mestece ob vznožju najvišjih vrhov Bavarskih Alp.



















V okolici Garmischa je še precej zanimivosti, ki smo jih odložili na naslednjič.
Recimo gorska železnica na Zugspitze, ki potnike pripelje na višino 2588 metrov.
Bayerische Zugspitzbahn meri 19 kilometrov - od Garmischa do končne postaje dobrih 300 metrov pod vrhom Zugspitze.
Višinska razlika med začetno in končno postajo je 1900 metrov, najbolj zanimiv pa je predor skozi goro, dolg 4466 metrov.

3) TITISEE

Naslednja postaja je bil Schwarzwald.
Pospravili smo svoje reči in se odpeljali na pot skozi lepe kraje:
Fussen, Bodensko jezero, Friedrichshafen, Donaueschingen in končno Titisee-Neustadt.



Takole smo se utaborili ob jezeru Titisee.





Jezero je približno tako veliko kot Blejsko in leži na višini 845 metrov.
Je pa voda čisto drugačna.
To ni alpsko jezero s kristalno modro-zeleno vodo.
Voda je skoraj črna, podobno kot v jezerih na Pohorju.
Kar pa ne pomeni, da ni čista.
Vseeno je pa hecen občutek, ko plavaš v tisti temni vodi.





Na severni strani jezera je mestece Titisee, kjer se da pozabavati, najesti in napiti, sposoditi čoln in odpluti na izlet z ladjo.

















Mulc in smrklja sta se zapeljala s tem velekolesom, s katerega je lep razgled na jezero in na okolico.









Takole zajtrkuje soproga, velika ljubiteljica čebule.



Nedaleč od jezera Titisee je najvišji vrh Schwarzwalda - Feldberg (1493 m).
Feldberg spada med največja nemška smučišča, sneg imajo skoraj pol leta.
Tja gor smo šli na izlet in na pohod.

Počitek na klopi, narejeni iz skakalnih smuči.



Pot proti vrhu Feldberga.



Pa smo na vrhu.





Tole je spomenik slavnemu kanclerju Bismarcku.





Vrh Feldberga.



Tale stolp stoji na stranskem vrhu, imenovanem Seebuck (1448 m), dva kilometra stran od glavnega vrha.



Lep razgled v dolino na poti s Feldberga.





Šli smo tudi na izlet v Donaueschingen.
Tam je formalni izvir Donave (v resnici se Donava začne ob sotočju rek Brigach in Breg).
Ampak lansko poletje so uradni izvir Donave obnavljali, tako da sploh nismo mogli blizu.





Če že nismo mogli do izvira Donave, smo pa malce posedeli ob tem koritu.





Naš tabor.



Takole se je namestil naš pasji zlodej.

4) BERCHTESGADEN

Ostalo nam je še deset dni počitnic in odločili smo se obiskati še Berchtesgaden.
Spet nas je čakala vožnja čez lepo bavarsko podeželje.
Pomagal sem si z malce old-school navigacijo in vožnja je minila brez zapletov.



Sem pa nekaj kilometrov pred ciljem vključil GPS, da bi lažje našel kamp.
Še danes mi je žal.
GPS nas je peljal po najkrajši poti - skozi središče Berchtesgadna.
In tako sem krmaril s prikolico po ozkih in strmih ulicah, za nameček sem pa moral še skozi tri podhode.
Dva sta bila dovolj visoka, tretji pa je imel napisano višino 2,80 m.
To je le malce več od višine prikolice.
Na srečo smo prišli skozi brez praske.

Utaborili smo se blizu jezera Königssee.
Prvi dan je bil deževen, zato sta se otročaja zabavala z risankami.



Naš tabor.





Königssee je čudovito jezero, dolgo slabih osem kilometrov in široko do 1,7 kilometra. Nad zahodno obalo se strmo dviga Watzmann, tretja najvišja gora v Nemčiji.
Zaradi skal, ki se strmo dvigajo iz vode, in zaradi razpotegnjene oblike jezero nekoliko spominja na norveške fjorde.



Ni pa enostavno najti primernega kotička za kopanje.
Lahko dostopen severni konec jezera je nabito poln s kopalci.
Ker ne maramo gneče, smo se zato sprehodili ob vzhodni obali.
Obala je strma, zato za kopanje ustreznih točk ni na pretek.
Po krajši hoji smo našli tole vrv, s katero smo se guncali in skakali v vodo.







Okoli jezera ni nobene poti.
Ob strmi zahodni obali se itak sploh ne da hoditi.
Do točk na južni strani jezera se da priti le z ladjicami na električni pogon ali pa po zelo dolgem pohodu (vsaj štiri ure), kjer se je najprej treba dvigniti precej nad jezero in se potem spet spustiti k obali.





Spomenik Luitpoldu, bavarskemu regentu.











Salzburg je le dvajset kilometrov stran od Berchtesgadna, zato smo šli tja na izlet.

Lebdeči mož.



















Naslednji izlet - Hintersee.
Ljubko jezerce severno od Watzmanna, na žalost je pa kopanje prepovedano.
Preostal nam je edino sprehod okoli jezera.







Takole se nad jezerom dviga Watzmann.





Ker ga kar naprej omenjam, se spodobi še nekaj slik Watzmanna.
Vršni greben od Hochecka (2651 m) do Südspitze (2712 m).





Še nekaj prizorov z jezera Königssee.





Ta točka se imenuje Malerwinkel in tu se odpre pogled do cerkvice St. Bartholomä na zahodni obali, ki leži ob vznožju strmih vzhodnih sten Watzmanna.
St. Bartholomä je dostopna z ladjo ali pa z vsaj štiriurnim pohodom čez gore.





In še nekaj slik iz Berchtesgadna.
Tole je železniška postaja, zgrajena v času nacizma.



Center mesta je na strmih pobočjih nad reko Berchtesgadener Ache.









Spomin na neslavne dni prve in druge svetovne vojne.







Skozi te tri podhode sem ob prihodu krmaril s prikolico.



Tale je bil najhujši.











Za konec pa še pogled iz mesta na Watzmann.





Na tejle sliki se vidi koča Watzmannhaus, s soncem obsijana svetla točka ob vznožju vršne piramide.



Tole je pa že v naši preljubi ožji domovini - OMV v Pesnici.

5) WATZMANN

Watzmanna nisem le gledal od daleč.
Odločil sem se zlesti na vrh.
Nekoliko me je skrbelo, če bo en dan zadosti dolg za vzpon in sestop.
Glede na gorsko literaturo bi naj vzpon trajal cca deset ur, potem pa še sestop - za enodnevno turo to ni malo.
Štartal sem malce pod jezerom Königssee, na nadmorski višini nekoliko pod 600 m.
Mittelspitze, najvišji vrh, pa meri 2713 m.
Torej več kot 2100 višinskih metrov v eno smer - skupaj več kot 4200 višinskih metrov.
Ampak sem si rekel - bom pač malo pohitel.
Časi v gorski literaturi praviloma vsebujejo veliko rezerve, vešč planinec pa lahko ture opravi vsaj tretjino hitreje.

Pot me je najprej vodila ob severnem robu jezera, mimo bob-steze in potem strmo navzgor proti planini Kührointalm.
Ob sedmih zjutraj, ko sem štartal, je bilo nebo popolnoma brez oblakov.
Malce pred Kührointalmom sem zagledal vršno piramido, okoli katere so se že nabrali oblaki.



Watzmannhaus, kjer bo približno polovica poti.
Do tja sem od Kührointalma imel še slabo uro.



Kührointalm na višini 1420 metrov.



Tole je pa že Watzmannhaus, 1930 metrov visoko.



Spominska plošča Valentinu Staniču, prvemu pristopniku na Watzmann.









Razgled na Berchtesgaden.



Kulinarična ponudba.



Po krajšem počitku je bilo treba naprej.



Severno pobočje vršne piramide, precej podobno južnemu pristopu na Grintovec.



Tole je Hocheck (2651 m), tukaj se začne vršni greben.
Vršni greben je zelo izpostavljen, s prepadi na vzhodno in zahodno stran, zato se veliko pohodnikov tukaj obrne.



Prepadne stene med Hocheckom in Mittelspitze.



Zavetišče na Hochecku.





Takole - na cilju!
Mittelspitze (2713 m), najvišja točka Watzmanna.
Vrh ni ravno prostran - pet nas je bilo gor, pa je bila že gneča.







Strmo skalovje vršnega grebena.



Še malo, pa bom spet na Hockecku.







Oblaki so se za nekaj trenutkov razredčili in s Hochecka se je odprl pogled na Mittelspitze.





Vršni greben na najožjih točkah v širino meri manj kot meter.





Tole je že spust proti Watzmannhaus - spet razgled na Berchtesgaden.





Pogled na Berchtesgadenerland in proti Avstriji.



Nižji vrhovi vzhodno od glavne piramide se imenujejo Watzmannfrau in Watzmannkinder.



Tehnični podatki za pohodnike in gorske tekače.



Tole je Hoher Göll, 2522 metrov visoka gora na meji med Nemčijo in Avstrijo.
Levo od glavnega masiva se vidi Kehlstein (1834 m), kjer je imel Hitlerjev Dolfe svojo gorsko utrdbo Kehlsteinhaus.





Spet nazaj na Kührointalmu.
Dobro uro kasneje sem bil na cilju - po cca enajstih urah pohoda.







That's all folks.

@Kamele0N:
Glede trenirk - soproga se požvižga na damsko obnašanje in oblačenje.
Po fizičnem izgledu in po tonaži morda ni videti, po duši je pa prava baba z Dravskega polja.
Za zajtrk glava čebule, pretanjen slog oblačenja v trenirke in podobna žakljasta oblačila itd.

@Bajkman:
Hvala za pohvalo.
Glede Nemčije - mi smo hodili na vsakoletne obiske v Wiesbaden, ko sem bil mulc.
V Tübingenu je tudi fino, tam blizu imam prijatelje, ki jih včasih obiščem.
Zanimivo, da smrklja in mulc nad Nemčijo nista tako zelo navdušena.
Saj gresta rada tja, ko pa vprašam, če bi se tja preselili, pa ni govora.
Mulc se ne bi selil nikamor, je pa smrklja lani začela sanjati o Ameriki.

Glede naše preljube deželice - karkoli si že mislimo o položaju pri nas, glede na Human Development Index (HDI), ki se smatra kot dokaj merodajen kazalec kvalitete življenja, smo na 22. mestu v svetu.
Med drugim pred Veliko Britanijo (ki je na 27. mestu).
Po kazalcu Inequality Adjusted HDI je pa naša ožja domovina celo med prvo deseterico na svetu.
Seveda bi si želel, da bi bili še višje in da ne bi imeli 120.000 brezposelnih.
Ampak glede na pri nas prevladujočo negativno selekcijo in s tem povezan diletantizem na vseh ključnih področjih je to še kar spodoben rezultat.

Valhalla, tudi tebi hvala za pohvalo.

Še tole sem pozabil dodati.
Iz Berchtesgadna smo šli na izlet v Vöcklabruck v Avstriji.
Tam vsako leto v avgustu organizirajo Hydropneumatentreffen.
Prvič sem se zadeve udeležil leta 2012 in mi je bilo všeč.
Zato sem podkupil smrkljo in mulca (obljubil sem jima popoldanski obisk Reala v Traunsteinu) in smo šli.
Soproge ni zadeva čisto nič zanimala in je ostala v Berchtesgadnu.

Po uri vožnje smo bili na cilju.
Naš preoblečen Mitsubishi je bil za Hydropneumatentreffen povsem napačen avto, ampak prijaznih gostiteljev to sploh ni motilo.
Sledi nekaj slik.









Tile sicer niso Hydro, ampak na takih dogodkih so vedno dobrodošli.





Tale mi je bil najbolj všeč - CX GTI Turbo II.



Mulc navdušen, smrklja pa sploh ne.



Nad tem rdečim BX-om je bil mulc čisto navdušen.
Najraje bi ga kar kupil - je že računal, koliko ima v šparovcu.





Po nekaj urah smo se poslovili in se odpeljali po nakupih v Traunstein.