Waldorfska šola
- Ustvarjalec teme mistique
- Začetni datum
Praktičnih izkušenj s kombinacijo mature in waldorfske šole nimam, sem pa slišal, da je jemanje dodatnega 5 leta za maturo zanje pogosta praksa. Kratko guglanje to potrjuje, http://www.waldorf.si/?w=8
"PREDSTAVITEV PROGRAMA GIMNAZIJE
Waldorfska šola Ljubljana na srednješolski stopnji ponuja program waldorfske gimnazije. Program traja štiri ali pet let."
Izgubljeno leto, za moje pojme.
Poznam družino z visoko izobraženimi starši, ki so svoje otroke vpisali v WSŠ, ker so alter in super ambiciozni. Nihče nikoli ni naredil niti enega letnika na faksu. Danes z gimnazijsko izobrazbo živijo od zraka in socialne podpore.
Menim, da je hudič, če "sončkom" (nekje sem pobral, da otrokom dajo "indijanska" imena, a to drži?
) šele na faksu pri 20ih enkrat nekdo naravnost pove, da se bo pa treba enkrat nekaj zares naučiti, če ne bo dobil vsega kar bo hotel (torej štemplja v indeks). In še slabše bo, ko mu bo enkrat šef na šihtu razložil, da pričakuje od njegovega dela rezultate.
Strinjam se, da ima šola po vzoru tehnične delitve dela, kakršno imamo danes, še veliko prostora za izboljšave, ampak zablode izpred 150ih let to nikakor niso. Hudič je v tem, da je današnja organizacija dela pravzaprav povsod čisto tehnicistična in, če hočeš v življenju kaj narediti, rabiš (ponavadi precej) konvencionalno službo. In tako bi vsaj jaz učil tudi svoje otroke.
https://www.youtube.com/watch?v=2hXgAYku2PA
Moje mnenje: moji otroci je ne bodo videli.
"PREDSTAVITEV PROGRAMA GIMNAZIJE
Waldorfska šola Ljubljana na srednješolski stopnji ponuja program waldorfske gimnazije. Program traja štiri ali pet let."
Izgubljeno leto, za moje pojme.
Poznam družino z visoko izobraženimi starši, ki so svoje otroke vpisali v WSŠ, ker so alter in super ambiciozni. Nihče nikoli ni naredil niti enega letnika na faksu. Danes z gimnazijsko izobrazbo živijo od zraka in socialne podpore.
Menim, da je hudič, če "sončkom" (nekje sem pobral, da otrokom dajo "indijanska" imena, a to drži?
Strinjam se, da ima šola po vzoru tehnične delitve dela, kakršno imamo danes, še veliko prostora za izboljšave, ampak zablode izpred 150ih let to nikakor niso. Hudič je v tem, da je današnja organizacija dela pravzaprav povsod čisto tehnicistična in, če hočeš v življenju kaj narediti, rabiš (ponavadi precej) konvencionalno službo. In tako bi vsaj jaz učil tudi svoje otroke.
Citat:
Uporabnik Pakul pravi:
A to je slabost??Edino pravilno, mladina se danes ne zna obnašati, noenega spoštovanja do starejših niti med seboj. Tako da take metode povsem zagovarjam.
Resno me zanima, kaj je slabega v bilo kateri metodi, če v šoli zatirajo grdo govorenje? Si verjetno srednješolec in je ful kuL, če rečez [cenzura] spet sem šut dobil?
https://www.youtube.com/watch?v=2hXgAYku2PA
Moje mnenje: moji otroci je ne bodo videli.
Naceloma imas prav (da je zivljenje zajebano in dostikrat nepravicno je tudi po moje treba mularijo navadit dovolj zgodaj), ampak tale primer sepa. Se vec, ocitno je, da so krivi osebki in ne sola. Ker tudi kot gimnazijski maturant lahko kar lepo vozis skozi zivljenje.
Naj povdarim, da sem izredno vesel vseh komentarjev. Resnično mi je "kul", da poveste to, kar pač mislite in veste.
Ne bom razlagal, kaj sami zagovarjamo in kakšnega otroka imamo. Pač, smo si različni in to temo sem načel ravno s tem namenom, da slišim oz. berem vaše vtise, mnenja in vedenje. Ok, res sem si želel "1st hand experience" komentarjev, ampak tudi to, kar ste napisali, mi pomaga pri ustvarjanju slike o tem, kdo je za take sorte šolo in kdo ne.
Ne glede na (uro) vse, se vam še enkrat zahvaljujem za iskrene komentarje. So resnično vredni. Tnx!
Ne bom razlagal, kaj sami zagovarjamo in kakšnega otroka imamo. Pač, smo si različni in to temo sem načel ravno s tem namenom, da slišim oz. berem vaše vtise, mnenja in vedenje. Ok, res sem si želel "1st hand experience" komentarjev, ampak tudi to, kar ste napisali, mi pomaga pri ustvarjanju slike o tem, kdo je za take sorte šolo in kdo ne.
Ne glede na (uro) vse, se vam še enkrat zahvaljujem za iskrene komentarje. So resnično vredni. Tnx!
Si že pogledal na drugih forumih kot sta med-over net, ringaraja...? Tam veliko piše direkt od staršev, začuda nekateri celo niso zadovoljni.
Ker je videti, da smo avtorju teme v glavnem odgovorili, verjetno lahko zapišem še nekaj svojih, osebnih izkušenj pri odločitvi za šolanje otroka.
Morda bo komu, ki ga to še čaka koristilo.
Moj sin bi moral iti po takratni zakonodaji v OŠ, ki ni ravno 'slovela', kar sem kakor aktiven šolnik zlahka ugotovil.
Da bi mu omogočil kvalitetno šolo, sem ga celo prepisal na naslov svoje mame da se je lahko vpisal na OŠ Ledina, ki je bila v tistem času (1991) ena od treh 'na dobrem glasu'. Te odločitve nisem nikoli obžaloval, kajti fant je imel super okolje in končni rezultat OŠ je bil več kakor zadovoljiv. Kljub nekakšnemu 'elitizmu' šole pa se je tudi pri njih 'dogajalo' in kar nekaj dogodkov je bilo obžalovanja vrednih, na srečo nič v povezavi z 'našim'.
Potem smo se (skupaj z njim) odločali za nadaljevanje in glede na popolnoma neizraženo usmerjenost je bila logična izbira - gimnazija. Ker je imel na zaključku OŠ maksimalno število doseženih točk (učni uspeh + priznanja + dosežki na tekmovanjih), je bilo možno izbirati med vsemi srednjimi šolami. Tehtanje je bilo med Škofijsko gimnazijo (da ne bo takoj kakšnih izpadov - oriolus je 100% ateist, vendar neobremenjen, sin pa je veren, vendar prav tako neobremenjen) in Bežigradom. Na koncu je odločitev padla za Bežigrad, ker je bilo menda do Šentvida "predaleč".
Na Bežigrajski gimnaziji je 'padel' v najbolj eliten razred (vsi 100% odličnjaki, VSI Zoisovi štipendisti), kar je bilo videti zelo obetavno za nadaljevanje kvalitetne izobrazbe. Vendar le v prvem letniku! Tudi tam se je 'dogajalo', sicer ne na področju znanja, disciplina pa je bila vse prevečkrat na meji pameti. Zaključek šolanja v tem razredu je bil nekoliko bolj 'normalen', sicer so vsi naredili maturo z visokim številom točk, vendar 'le' z dvema zlatima maturantoma.
Nadaljevanje za 'našega' je bilo odprto povsod, ker bi se zopet lahko vpisal na kar koli. In spet smo 'tehtali', vendar v tistem času nisem več želel vplivati na njegovo odločitev. Čeprav bi mu sam predlagal izbiro FRI-ja (dvakrat je bil podprvak na republiških tekmovanjih v informatiki), se je gospodič odločil za Fiziko, smer meteorologija. In uspešno diplomiral, že med študijem pa so ga čakale tri možne službe. Kar je bilo krepko olajšanje za naju s soprogo, večna skrb - ali bo imel službo, ali ne, je odpadla že pred diplomo.
In sedaj? Ima službo, v kateri menda uživa in sploh nima veze z meteorologijo, nekoliko s fiziko, precej bolj z računalništvom.
Tako sva midva s soprogo 'spravila' mladiča iz gnezda in ni nama žal za nobeno odločitev.
Če se vam je uspelo prebiti preko tega mojega pisanja (morda je videti kakor hvalisanje, vendar bodo razumni bralci ugotovili da to ni res) pa še nekaj:
Osnova vsega uspeha, torej sinovih dosežkov, je bilo maksimalno možno ukvarjanje OBEH pri njegovem izobraževanju. Od prvega razreda OŠ, pa do konca gimnazije sva na roditeljske sestanke večinoma hodila oba, redkokdaj le eden od naju.
Morda pa je odgovor na vse prav v tem, kaj mislite?
LP
Morda bo komu, ki ga to še čaka koristilo.
Moj sin bi moral iti po takratni zakonodaji v OŠ, ki ni ravno 'slovela', kar sem kakor aktiven šolnik zlahka ugotovil.
Da bi mu omogočil kvalitetno šolo, sem ga celo prepisal na naslov svoje mame da se je lahko vpisal na OŠ Ledina, ki je bila v tistem času (1991) ena od treh 'na dobrem glasu'. Te odločitve nisem nikoli obžaloval, kajti fant je imel super okolje in končni rezultat OŠ je bil več kakor zadovoljiv. Kljub nekakšnemu 'elitizmu' šole pa se je tudi pri njih 'dogajalo' in kar nekaj dogodkov je bilo obžalovanja vrednih, na srečo nič v povezavi z 'našim'.
Potem smo se (skupaj z njim) odločali za nadaljevanje in glede na popolnoma neizraženo usmerjenost je bila logična izbira - gimnazija. Ker je imel na zaključku OŠ maksimalno število doseženih točk (učni uspeh + priznanja + dosežki na tekmovanjih), je bilo možno izbirati med vsemi srednjimi šolami. Tehtanje je bilo med Škofijsko gimnazijo (da ne bo takoj kakšnih izpadov - oriolus je 100% ateist, vendar neobremenjen, sin pa je veren, vendar prav tako neobremenjen) in Bežigradom. Na koncu je odločitev padla za Bežigrad, ker je bilo menda do Šentvida "predaleč".
Na Bežigrajski gimnaziji je 'padel' v najbolj eliten razred (vsi 100% odličnjaki, VSI Zoisovi štipendisti), kar je bilo videti zelo obetavno za nadaljevanje kvalitetne izobrazbe. Vendar le v prvem letniku! Tudi tam se je 'dogajalo', sicer ne na področju znanja, disciplina pa je bila vse prevečkrat na meji pameti. Zaključek šolanja v tem razredu je bil nekoliko bolj 'normalen', sicer so vsi naredili maturo z visokim številom točk, vendar 'le' z dvema zlatima maturantoma.
Nadaljevanje za 'našega' je bilo odprto povsod, ker bi se zopet lahko vpisal na kar koli. In spet smo 'tehtali', vendar v tistem času nisem več želel vplivati na njegovo odločitev. Čeprav bi mu sam predlagal izbiro FRI-ja (dvakrat je bil podprvak na republiških tekmovanjih v informatiki), se je gospodič odločil za Fiziko, smer meteorologija. In uspešno diplomiral, že med študijem pa so ga čakale tri možne službe. Kar je bilo krepko olajšanje za naju s soprogo, večna skrb - ali bo imel službo, ali ne, je odpadla že pred diplomo.
In sedaj? Ima službo, v kateri menda uživa in sploh nima veze z meteorologijo, nekoliko s fiziko, precej bolj z računalništvom.
Tako sva midva s soprogo 'spravila' mladiča iz gnezda in ni nama žal za nobeno odločitev.
Če se vam je uspelo prebiti preko tega mojega pisanja (morda je videti kakor hvalisanje, vendar bodo razumni bralci ugotovili da to ni res) pa še nekaj:
Osnova vsega uspeha, torej sinovih dosežkov, je bilo maksimalno možno ukvarjanje OBEH pri njegovem izobraževanju. Od prvega razreda OŠ, pa do konca gimnazije sva na roditeljske sestanke večinoma hodila oba, redkokdaj le eden od naju.
Morda pa je odgovor na vse prav v tem, kaj mislite?
LP
Vprašanje, kaj je bolj koristno. Se "nekaj zares naučiti" in čakati na zavodu z diplomo, ali pa znati pridelati in speči kruh. Biti priden, ali pa imeti veliko prijateljev in zvez. Poslušati pričakovanja šefa, ali pa s prijatelji odpreti svoje podjetje.Citat:
Uporabnik tony pravi:
Menim, da je hudič, če "sončkom" (nekje sem pobral, da otrokom dajo "indijanska" imena, a to drži?) šele na faksu pri 20ih enkrat nekdo naravnost pove, da se bo pa treba enkrat nekaj zares naučiti, če ne bo dobil vsega kar bo hotel (torej štemplja v indeks). In še slabše bo, ko mu bo enkrat šef na šihtu razložil, da pričakuje od njegovega dela rezultate.
Potem pa v vso to množico odločitev pride še Libertarec s svojim vavčerskim sistemom.
Najbolj koristno je razviti dobre učne navade, ker te (običajno) vodijo k dobrim delovnim navadam. Oboje od otrok zahteva vsaka konvencionalna šola. Iskanje bližnjic se po mojih izkušnjah slej ko prej ne obnese (več).
Se strinjam, absolutno lahko, če imaš voljo do dela in hočeš delati
(V konkretnem primeru lahko sodim, da ni bil problem v pomanjkanju intelektualnih kapacitet, ampak v prvi vrsti v tem, da se otrok ni naučilo, da je treba v življenju kdaj tudi znati dati kaj konkretnega od sebe.)
Se strinjam, absolutno lahko, če imaš voljo do dela in hočeš delati
(V konkretnem primeru lahko sodim, da ni bil problem v pomanjkanju intelektualnih kapacitet, ampak v prvi vrsti v tem, da se otrok ni naučilo, da je treba v življenju kdaj tudi znati dati kaj konkretnega od sebe.)
Citat:
Uporabnik mistique pravi:
Tnx.
Sem ravnokar dobil info (zaposlene na šoli) in smo se že prijavili na informativno predavanje, ki mu sledi proces spoznavanja itd.
Zelo dobro imajo predstavljen učni načrt posameznih predmetov.
Tole sem imel v mislih prej, Kroflič je predavatelj pedagofike na FF:
http://www.24ur.com/servisi/kl...ko-nevaren.html
Tole predvidevam, da že poznaš:
http://en.wikipedia.org/wiki/Waldorf_education
Nazadnje urejeno:
I
Izbrisan uporabnik 474
Mogoče še mojih 2c...
V preteklosti sem imel možnost sodelovat z ljudmi, ki so bodisi učili na waldorfski šoli, bodisi bili del nje (učenci, ostali zaposleni). Ter hkrati z psihologi in psihiatri... V grobem se je šlo za to, kako šolska vzgoja vpliva na socialno življenje otroka (to je res na grobo)...
V glavnem - otroci iz waldorfskih šol so imeli občutek večvrednosti, imeli so širše splošno znanje, bili so po večini neiznajdljivi, manjkala jim je logika. kasneje so se težje spopadali z neuspehi (saj jih v OŠ praktično niso imeli), depresija. So v enem svojem balončku, kar sta rekla mama in ata ter učitelj, to drži kot pribito. Razmišljanje "out of the box" je pri njih ZF.
Enak "fenomen" se je pokazal tudi pri zlatih maturantih in uber pametnjakovičih - pamet ostra kot britev, efekta pa skoraj nobenega, ob neuspehih pa depresija. Zanašajo se povečini na to, kar so se naučili.
Kot je nekdo rekel - če imaš normalnega otroka, četudi problematičnega, a zdravega in dojemljivega, potem je "klasična" OŠ prava izbira. Se bo stepel, bo naredil pizdarjo ali dve, prinesel cvek ali ukor. Nabijal bo žogo, razbil šipo, kradel češnje.
Če pa želiš otroka zavitega v vato, ki ne bo vedel kaj je življenje, vso njegovo otroštvo bo v neki "kvalitetni glasbi", akademskih krožkih, da bo v 4. razredu vedel naštet vsa Rembrandtova dela... Potem pa je Waldorfsko sranje prava izbira.
Koliko bo pa otrok znal in kaj bo dosegel, pa je še vedno odvisno od tega, koliko mu prisluhnejo starši. Če mu ne gre, mu je treba pomagat, če prinese domov trojko, ga pohvalit in rečt da bo naslednjič boljše, nikakor pa ne nad njim zlivat svoje frustracije - ga silit v same petice, da je vedno in povsod prvi, ga kregat za neuspehe...
V preteklosti sem imel možnost sodelovat z ljudmi, ki so bodisi učili na waldorfski šoli, bodisi bili del nje (učenci, ostali zaposleni). Ter hkrati z psihologi in psihiatri... V grobem se je šlo za to, kako šolska vzgoja vpliva na socialno življenje otroka (to je res na grobo)...
V glavnem - otroci iz waldorfskih šol so imeli občutek večvrednosti, imeli so širše splošno znanje, bili so po večini neiznajdljivi, manjkala jim je logika. kasneje so se težje spopadali z neuspehi (saj jih v OŠ praktično niso imeli), depresija. So v enem svojem balončku, kar sta rekla mama in ata ter učitelj, to drži kot pribito. Razmišljanje "out of the box" je pri njih ZF.
Enak "fenomen" se je pokazal tudi pri zlatih maturantih in uber pametnjakovičih - pamet ostra kot britev, efekta pa skoraj nobenega, ob neuspehih pa depresija. Zanašajo se povečini na to, kar so se naučili.
Kot je nekdo rekel - če imaš normalnega otroka, četudi problematičnega, a zdravega in dojemljivega, potem je "klasična" OŠ prava izbira. Se bo stepel, bo naredil pizdarjo ali dve, prinesel cvek ali ukor. Nabijal bo žogo, razbil šipo, kradel češnje.
Če pa želiš otroka zavitega v vato, ki ne bo vedel kaj je življenje, vso njegovo otroštvo bo v neki "kvalitetni glasbi", akademskih krožkih, da bo v 4. razredu vedel naštet vsa Rembrandtova dela... Potem pa je Waldorfsko sranje prava izbira.
Koliko bo pa otrok znal in kaj bo dosegel, pa je še vedno odvisno od tega, koliko mu prisluhnejo starši. Če mu ne gre, mu je treba pomagat, če prinese domov trojko, ga pohvalit in rečt da bo naslednjič boljše, nikakor pa ne nad njim zlivat svoje frustracije - ga silit v same petice, da je vedno in povsod prvi, ga kregat za neuspehe...
Konec koncev je po moje pomemdbnih le par stvari:
- da ima otrok delovne navade
- da se vzpodbuja kreatovno razmišljanje in logika
- da se vzpodbuja radovednost (posledica je razgledanost)
- da se ga nauči, da je treba stvari, ki niso zakonite in moralne, jasno in glasno označit kot take (drugače se začne pri toleriranju plonkanja, konča pa pri spodbujanju tajkunskega kapitalizma)
- in da se dovolj zgodaj nauči, da je življenje včasih tudi zajebano in nepravično.
Vse ostalo pride kot posledica zgoraj naštetega.
- da ima otrok delovne navade
- da se vzpodbuja kreatovno razmišljanje in logika
- da se vzpodbuja radovednost (posledica je razgledanost)
- da se ga nauči, da je treba stvari, ki niso zakonite in moralne, jasno in glasno označit kot take (drugače se začne pri toleriranju plonkanja, konča pa pri spodbujanju tajkunskega kapitalizma)
- in da se dovolj zgodaj nauči, da je življenje včasih tudi zajebano in nepravično.
Vse ostalo pride kot posledica zgoraj naštetega.
Nazadnje urejeno:
I
Izbrisan uporabnik #488
Verjetno si zaradi varljivega imena šole zamenjal s katolibanskimi šolami in vrtci pri nas, kjer "vzgajajo" nune in sorodni "učitelji" in kjer je bajeslovni pristop prvotnega pomena.
Primer.
http://vrtec.slomskov-zavod.si/
Waldorfska sola je toleriranje otrokove neposobnosti in izgovarjanje na "okolico".
Vso solanje je velikansko sito, nase javno solstvo se ima posebej to cast da je zelo heterogeno. Ni pa vse odvisno od sole, ampak od starsev. In zgovarjat se na "prilagojene" programe za neke posebneze (otroci posebnezi wtf??) je navaden bullshit.
Waldorfska šola je toleriranje otrokove neposobnosti katera povečini izhaja iz nesposobnosti staršev!!! Povedano poenostavljeno: nesposobni starši=nesposobni otroci ali zaslepljeni starši=zaslepljeni otroci!!!