Volitve 2026

To očitno ne zadostuje.

Seveda ne. Treba se je ukvarjati s celotno populacijo, zahtevati moraš, da gredo v šolo, in jih tudi kaznovati, če kršijo predpise – kot kaznujemo vse ostale. Moraš jih resnično in iskreno sprejeti medse. To se pri nas ni zgodilo. Zdaj je to eskaliralo z umorom nesrečnega človeka v Novem mestu in sprejeli so nov zakon, ki je morda politično zvita, pravno pa nesmiselna poteza. V sedanji zakonodaji imamo vse možnosti za ukrepanje, toda niso ukrepali, ker so se vsi delali, tudi družba se je delala, kot da Romi sploh ne obstajajo. Če posegamo v človekove pravice, kot se posega v novem zakonu, tudi v prečiščenem, se nam to lahko maščuje. V zakonu je več protiustavnih določb in ta zakon najbrž ne bo dolgo trajal. Zakon je ne le nepotreben, ampak tudi ustavno sporen. Razumem odziv politike, toda v človekove pravice je treba posegati previdno. V nekih preteklih časih, ko se je začelo krčiti človekove pravice, je na koncu prišlo do hudih diktatur. Kdo pravi, da lahko zaupamo oblasti tudi v prihodnje, da ne bo tega zakona zlorabila proti komurkoli?

Očitno zakon sploh ne rešuje t. i. romske problematike.

Drži. Nekoč sem govoril z nekim policistom v Grosupljem in je rekel: »Jaz ne grem v romski tabor. Če se tam kaj zgodi, se bo nekaj zgodilo tudi meni, če bom pa jaz kaj narobe naredil, bom ob službo. Mi ne gremo tja niti v primeru, če kdo pokliče.« To je bilo pred 15 leti. Država mora pokazati svojo učinkovitost, hkrati pa mora sodstvo delati hitreje.

To ste zatrdili kot pravnik?

Tudi. Prepričan sem, da z obstoječo zakonodajo lahko rešimo vse, treba je biti le učinkovit. Problemi so širši, problem je tudi, da smo policijsko akademijo v Tacnu zaprli, a ne vem, zakaj. Danes lahko končaš katerokoli šolo in z nekim tečajem postaneš policist. Težava je mnogo večja in kompleksnejša, ne moremo je rešiti z enim ad hoc zakonom, po katerem bo policija označila neko območje kot nevarno in ga bo snemala z brezpilotnikom, oblast bi lahko to uporabila tudi proti vam. Zakaj ne bi za vas ocenili, da imate doma orožje, in bi prišli k vam domov? Saj policija lahko že danes vstopi v stanovanje brez odredbe pod določenimi pogoji.

Kje se skriva rešitev?

Problematika se vleče že zelo dolgo, nekaj sem omenil že prej. Spomnim se, kako je bilo v času, ko sem zastopal družino Strojan. Država mora narediti svoje, ampak to mora narediti na pameten način, brez histerije in populizma. Ko sem slišal, da je neki župan neke občine rekel, da bi morali okrog romskega tabora zgraditi zid, sem mislil, da sem narobe prebral. Najbrž izziva ne bomo rešili hitro.

Kako delno iz tujine, delno iz domovine ocenjujete dejstvo, da smo številne nekdanje paradne blagovne znamke Slovenije in paradna gospodarska podjetja prodali oziroma pogosto celo predali tujcem?

Mene osebno boli, da smo imeli velike blagovne znamke, ki smo jih prodali ali pa skoraj poklonili, kot recimo Adrio. Nedavno sem gledal oddajo o Šumiju. Vsi smo bili ponosni na Radensko, Rogaško ali pa Elan, ki je bil ena največjih svetovnih znamk, če ne največja na področju smučarske opreme. Fructal ni več naš, Mura je propadla, da ne naštevam naprej. Tukaj bi se politika lahko angažirala. Glede na to, kako se loteva gospodarstva, tega resda ne pričakujem. Naše blagovne znamke so res izgubile trg nekdanje Jugoslavije, toda zakaj niso imeli težav s trgom tisti, ki so nato to kupili? Nekaj podjetij nam je še ostalo. Pri nas je šlo za hitro privatizacijo nekaterih podjetij, ki so šla hitro v stečaj, nadaljnje poti pa so bile različne. Žal mi je za to, verjamem, da je vsem nam, ampak na to težko vplivamo.

V zadnjih desetletjih je vendarle vzniknilo več novih podjetnikov in gospodarstvenikov, ki so nekaj ustvarili, a tudi ti so v očeh nekaterih problematični. Pogosto dobimo občutek, da so problem te države prav uspešni gospodarstveniki.

Lahko se le strinjam z vami. Pogosto se mi postavlja vprašanje, ali je problem Darij Južna in njegov vpliv v Petrolu, če vemo, da je kupil delnice Petrola in vse ustvaril iz nič? Je problem morda lastnik vašega medija, ki je prav tako organsko uspešno gradil skupino Kolektor? So problem drugi uspešni podjetniki? Ali so morda problem fantje in nekaj deklet, ki se igrajo z našim premoženjem pod vsemi vladami? Pod vsemi vladami ostaja enaka ekipa, ki obvladuje milijardno premoženje, toda v to ni vložila niti evra. Večina podjetnikov, vsaj tistih, ki delajo pošteno, je vse ustvarila sama in plačuje davke v Sloveniji. To vprašanje se mi zdi zelo pomembno. Tudi to, da se nekomu podaljša mandat, ki mu izteče septembra 2026, že novembra 2025, je zame nedopustno. To namreč pomeni, da nekdo želi obvladovati gospodarstvo, ne glede na to, kdo bo na oblasti. Ali pa izpostavljanje uspešnih podjetnikov, češ, njim je samo za denar.

Pa jim je?

To je neumnost. Nekaterim je več za denar, drugim manj. Ne razumem, zakaj si podjetnik, ki uspešno opravlja svoje delo, plačuje davke in prispevke, ne bi smel izplačati dobička. In s tem delimo Slovence še bolj. S tem si tudi vlada brez potrebe ustvarja sovražnike. Zadnji čas je, da se stopi na žogo, če se izrazim v nogometnem žargonu, da se umiri in se začne pogovarjati. Jaz se nikoli nisem pritoževal, pa plačujem toliko davka kot moj kolega na Švedskem. Toda tam imajo bolje urejeno javno zdravstvo. V resnici bi morali biti veseli, da imamo ljudi, ki prek davkov najbolj financirajo to državo. Vlada namreč ne ustvarja, predsednica republike tudi ne. Saj ne pravim, da bi morala, ampak včasih je prikazano v slogu: »Vam bomo mi nekaj dali.« Nič nam ne boste dali. Mi bomo dali vam, vi boste delili, mi pa bomo zelo veseli, če boste prav razdelili. V tem kontekstu je izpostavljanje podjetnikov in uspešnih poslovnežev kot negativcev izjemno škodljiva praksa.

Načeli ste vprašanje davkov. Kako vidite davčno politiko na področju športa?

Imamo dobrega ministra za šport, ki je še minister za gospodarstvo in turizem, Matjaža Hana, in on se opazno močno trudi, da bi kaj dosegel na tem področju. Naša politika na področju športa je namreč ena najslabših v Evropi, ena najmanj ugodnih. Težko sprejmem, da se politiki fotografirajo pri uspehih športnikov, ki so naši največji promotorji v tujini, ob tem pa jim ne pomagajo, pogosto jim celo škodujejo.

Ste lahko konkretni?

Nisem preverjal številk, toda predsednik enega od nogometnih klubov v Sloveniji mi je rekel, da bi potreboval več kot milijon evrov, če bi želel igralcu nameniti letno neto plačo 500.000 evrov, njegov tekmec na primer na Poljskem pa bi za to potreboval 600.000 evrov. Tako ne moremo razviti vrhunskega športa, ki generira največ športnih idolov, slednji pa množičnost v športu. Davčna politika v športu in kulturi bi morala biti bolj prijazna. Veliko sem se pogovarjal z ministrom Hanom, ampak sam ne more premakniti stvari čez noč.

Bi morali biti bolj ponosni na Slovence, ki v vrhunskih tujih klubih dobro služijo? Morda zveni relativno, toda nikomur pri nas ničesar ne jemljejo, kljub temu pa pogosto vidimo naslednje: ko zmagajo, so naši, ko so oddaljeni od zmag, pa izpostavljamo njihove plače.

Športniki so največji promotorji te države. Vsi Američani, ko se začnejo pogovarjati z mano, mi najprej rečejo: »Luka, Luka.« Dončić je res promotor Slovenije. Tadej Pogačar je morda najboljši kolesar vseh časov. Tudi Benjamin Šeško, Anže Kopitar, Janja Garnbret, da ne naštevam vseh. Bolj bi morali biti ponosni nanje in morali bi jih pritegniti nazaj po koncu kariere. To denimo uspešno počne Grčija; celo Novak Đoković se ni preselil v Srbijo, ampak zdaj živi v Grčiji. Po vsem svetu me sprašujejo, kako je mogoče, da ima dvomilijonski narod tako uspešne športnike. Očitno premoremo ravno dovolj balkanskega in zahodnega, ravno dovolj iznajdljivosti, pridnosti in trme. Ampak saj veste: če politik obleče dres reprezentance ali pa Rogličevo rumeno majico, še ne pomeni, da ga je podprl. S tem poskuša podpreti sebe. Športna infrastruktura v državi? Edini stadion, ki je zgrajen, je zgradila Mestna občina Ljubljana, država ne vlaga. Veliki zaslužki? Športniki zaslužijo, kolikor so vredni na trgu, nihče jim nič ne podari. Naša naloga bi morala biti, da jih poskušamo dobiti nazaj, da jih poskušamo vključiti bodisi v projekt bodisi v promocijo države, ne posameznega politika.

Preselimo se iz slovenske politike v mednarodno. Primerjajmo izvršni odbor Uefe in evropsko komisijo: izvršni odbor je načeloma izvoljen na štiri leta, glasove prispevajo države članice Uefe. Podobno je v Evropski uniji, tudi tam volijo članice EU. Toda ko gledamo komisijo ali izvršni odbor, ki mu predsedujete vi, je njun vpliv v svojem okolju različen.

Drži, a tudi sistem je drugačen, če sem povsem iskren. Ko vodimo evropski nogomet, mi tudi financiramo evropski nogomet in morda je zato lažje ohraniti večji vpliv. Pri nas ni političnih struj, pri nas gre izključno za interes panoge, torej nogometa, ki je mnogo ožji od področja, ki ga vodi evropska komisija.

Kaj ste se naučili v času vodenja Uefe? Prevzeli ste jo v zelo težkih časih.

Prevzel sem jo v težkih časih, toda kmalu so sledili še težji časi. Jaz sem se v resnici soočal s krizo za krizo, prvi je sledila druga, tej tretja … To je bilo kar naporno, ampak povečini smo izšli kot zmagovalci v vseh kriznih situacijah. Naučil sem se, da je nogomet neke vrste politika, da je v njem ogromno interesov, ker je tako vpliven in ker se v njem obrne tako veliko denarja.

V kontekstu denarja lahko izpostavimo trgovanje z igralci oziroma prestope igralcev. So šle odškodnine predaleč oziroma previsoko?

Zagotovo so zneski za plače in odškodnine vse bolj enormni. Če primerjate, koliko je zaslužil Brane Oblak, pa je bil vrhunski igralec pri Bayernu, ali pa koliko je zaslužil Diego Maradona v primerjavi z igralci danes, je razlika ogromna. Toda ne pozabimo, da te cene določa trg, igralce pa bi težko označili za nekoga, ki je izkoriščan, saj presneto dobro zaslužijo. Drži le, da gre za vse višje številke, in gotovo se postavlja vprašanje, do kdaj bo to trajalo.

Razmišljate o omejitvah?

Mi že imamo omejitve, klubi namreč lahko porabijo največ 70 odstotkov svojega proračuna za plače. Klasična omejitev, kot jo poznajo v Severni Ameriki, po pravilih Evropske unije najbrž ni možna, pravijo pravniki, lahko bi bila problematična. Toda razpravljamo tudi o tem in tudi klubi imajo interes, da se to naredi.

Še ena primerjava. Evropsko unijo vodijo elite, Uefo pa vodijo ljudje, ki imajo jasen cilj, četudi je demokratizacija prisotna tako v Uefi kot v Evropski uniji. Zakaj torej po vaši oceni Evropska unija ne more biti uspešna kot Uefa?

Gre za popolnoma različni inštituciji. Vsak, ki bežno spremlja zadeve okrog EU, ve, da gre za dogovor: en pol bo vodil evropsko komisijo, drugi pol pa evropski svet, pri čemer je jasno, da imajo velike države veliko večji vpliv od manjših. Na Uefi imata po en glas tako Nemčija kot San Marino, v EU pa imajo večje države več poslancev. Obenem je ogromno nacionalnih interesov, nikoli ne bo evropski interes popolnoma enak nacionalnemu interesu katerekoli države. Če odgovorim na vaše vprašanje: v EU imamo ogromen, gigantski birokratski aparat, ki stane milijarde evrov. Ne vidim posebne strategije, ne vidim vizije, preveč smo regulirani in sprti praktično z vsemi, s katerimi se pogovarjamo. Če bi želeli delovati v interesu državljanov EU, bi se morali pogovarjati z vsemi. Tehnološko smo zaostali za ZDA in predvsem za Kitajsko, obenem pa se s Kitajci iz načelnih razlogov ne pogovarjamo – ne razumem zakaj. Imate prav, kar zapleten položaj imamo v EU.

Če vemo, da ima Evropska unija čez palec približno pol milijarde prebivalcev, liga prvakov pritegne nekajkrat toliko gledalcev in je gotovo poseben produkt. Kako po štirih letih poskusov ustanovitve novega tekmovanja gledate na problematiko t. i. superlige, ki jo še vedno snuje Realov predsednik Florentino Perez?

Saj veste, da o teh zadevah ne želim govoriti, ker za mene ne obstajajo. Vam pa lahko povem, kakšna razlika zeva med to osebo in mano.

Kakšna?

Ko je on po propadu prvega poskusa ustanovitve tako imenovane superlige zbolel za covidom-19, sem mu napisal sporočilo in mu zaželel, da ozdravi. Vendarle sem najprej človek, šele potem nogometni funkcionar. Jaz sem imel pred približno dvema tednoma izjemno zahtevno operacijo. Bil sem na intenzivni negi, operacija je trajala nekaj ur. In tudi jaz sem dobil od njega pismo takoj po tem, a v njem je pisalo, da Real zahteva od Uefe denar, in ne vem, kaj še vse.

Tudi več milijard evrov visoko odškodnino.

Da. Tudi zaradi tega razloga tega človeka ne bom več omenjal, njegovega imena sploh ne. Veste, kako je, na koncu vsi goli in bosi stojimo pred nekom. Eni pred Jezusom, drugi pred Alahom. Jaz nisem veren, sem agnostik, bom že videl, pred kom bom jaz. In takrat ti ne bo pomagal noben denar, takrat ti ne bosta pomagala nobena moč in noben vpliv. Takrat moraš pojasniti svojo vlogo v življenju in jaz se tega trenutka prav nič ne bojim.

Koliko ljudi je sploh vedelo za te vaše osebne težave in koliko podpore, dobrih želja ste prejeli?

Za to je vedel relativno ozek krog ljudi, ampak te stvari se razširijo izjemno hitro. Moja največja podpora je bila moja soproga Barbara, ki je bila ves čas z mano v bolnišnici, in vse tri hčerke. Moj prijatelj Nasser Al-Khelaifi je priletel iz Katarja samo zato, da me pozdravi in mi zaželi zdravje. Samo iz nogometnega miljeja sem dobil okrog 380 sporočil. Ljudje so v temelju gotovo dobri.

Kako se počutite?

Da ne bodo spet ugibali, naj povem, da sem po tej operaciji zdrav kot riba in se me še ne bodo znebili.

To je imenitna iztočnica za prehod na povsem drugo področje življenja, na medije, v katerih je danes mogoče prebrati ali pogledati vse. V zadnjem času smo lahko prebrali, da ste na skrivaj kupili stražni stolp na Primorskem.

Za to nisem vedel, povedal mi je brat, dobro sva se nasmejala.

Da ste kupili?

Nisem vedel, da sem kupil stolp, in nisem vedel, da je bilo objavljeno. Brat mi je rekel: »Zanimivo, da si na skrivaj kupil neki stolp.« Ne vem, zakaj bi ga kupil na skrivaj, saj služim denar legalno. Nato mi je dodal: »Piše tudi, da si ga kupil zato, ker se rad bahaš s svojimi nepremičninami.« Od pisca tovrstnih člankov ne pričakujem, da bi bil tako bister, da bi razumel, da se težko bahaš z nečim, kar si kupil na skrivaj ... Toda kaj mi to pove? Da lahko dandanes z internetnim dostopom vsak bedak napiše, kar hoče. Seveda je to relativno nepomembno, to opazite samo vi, ki ste profesionalci, pa morda politiki, ki gledajo kliping, če kje zaznajo svoje ime. Živimo v času, ko moraš zelo dobro vedeti, kateri medij je kredibilen in kateri medij ni. In na žalost je tudi v Sloveniji kredibilnih malo medijev.

Ste si ogledali nedavno oddajo Tarča, v kateri je šlo za ljubljanskega župana Zorana Jankovića? Kakšno je vaše mnenje?

To, da se naredi oddajo, kjer en novinar druge novinarje sprašuje in ugibajo o nečem, je grozljivo. Iskreno povedano, že ime oddaje Tarča pomeni, da hočejo nekoga ustreliti. Zakaj bi bili tarča? Upam, da nismo tarče. Gledal sem dve minuti, potem sem videl, za kaj gre, in sem na to temo dobival le še sporočila kolegov iz pisarne. Raje sem se odločil za ogled tekme Celje – Rijeka, pa tudi za to mi je bilo žal, ker je Celje visoko izgubilo. Ampak tudi slab nogomet je boljši kot ena taka oddaja. Je res prav, da je taka stvar na nacionalni televiziji? Jaz temu ne bi pritrdil. Treba je biti kritičen, treba je biti oster, o tem sploh ni dvoma, ampak za to moraš imeti dokaze. Po dveh minutah vidiš, da gre za ciljan napad, da ne rečem kaj hujšega.

Na neki način to lahko deluje, kot bi šlo za vnaprej napisano sodbo.

Drži. Ljudje, ki zadev ne poznajo tako dobro, so zgroženi, saj to vidijo kot močno raziskovalno novinarstvo, ampak raziskovalno pomeni, da kaj raziščeš. Najbolje bi bilo, da tale naš intervju poteka tako, da vidva sprašujeta drug drugega o meni, in bi nekaj nastalo. Tako je meni delovalo to na Tarči. Dobil sem kup sporočil od zgroženih resnih intelektualcev, niso mogli verjeti, da to dopušča nacionalna televizija.

Kako naj si v tem kontekstu ljudje pojasnjujejo največje krize na svetu, tudi vojne? Vendarle so jim predstavljeni ti problemi predvsem prek medijev – domačih, svetovnih, agencijskih –, ki ponujajo novice in mnenja. To je lahko problematično, če mediji ne opravijo svoje vloge.

Verjetno drži. Svetu ne vladajo politiki, temveč mu vladajo milijarderji. Milijarderji odločajo o vsem, tudi davka ne plačujejo, četudi jih poznam nekaj, ki so drugačni, in izjeme le potrjujejo pravilo. Odločajo o tem, kaj bomo jedli, pili, koliko bomo imeli interneta. Počasi prevzemajo tudi medijsko sceno. Odločajo, kaj bodo ljudje razmišljali. Ob poplavi medijev in različnih informacijskih kanalov rad preberem prav Delo, najraje tiskano, ljudje pa gledajo novice hitro. In mnogi novinarji postanejo prav tako talci tega sistema, saj so najbrž pod pritiskom, da morajo nenehno prihajati z udarnimi in svežimi novicami. V tem kontekstu pobirajo novice okrog in okrog in na koncu nekredibilna novica postane kredibilna.

Ko novica enkrat postane viralna, jo je skoraj nemogoče zanikati oziroma demantirati.

In nikoli več ne moreš dokazati, da to ni res. Nekoč mi je lastnik ogromnega francoskega medija rekel: »Včasih smo imeli časopis, ki je imel izšolanega urednika in izšolanega novinarja, in ven je prišel članek, s katerim si se lahko strinjal ali ne, toda članek je bil kredibilen.« Vi na Delu to še vedno premorete, in govorim zelo neposredno, nimam razloga za to, da bi se prikupoval. V številnih medijih pri nas in po svetu pa smo prišli v položaj, ko nimamo opravka le z lažnimi novicami, temveč ljudje verjamejo celo komentarjem pod članki. Ti so pogosto bodisi naročeni bodisi plod pisanja psihopatov. Tovrstna manipulacija z ljudmi in fiktivna demokracija sta nevarni. Težko se je z gotovostjo zanesti na socialna omrežja in na večino spletnih medijev.

Kakšne izkušnje imate na tem področju na Uefi?

Lahko povem zanimiv primer. Nekoč je eden najmočnejših italijanskih časopisov na svoji spletni strani napisal, da sem bil nekje na nekem sestanku, nič zelo problematičnega, problem je bil le v tem, da me tam ni bilo. In glede na to, da so oni v Italiji to, kar ste vi v Sloveniji, sem sodelavce prosil, naj preverijo, kje so dobili to »informacijo«. S spletne strani v São Paulu v Braziliji, so odgovorili. Tako zdaj poteka pridobivanje novic. In to je grozno, saj se da tako zmanipulirati tudi volitve in dobimo fiktivno demokracijo, ki v resnici ni demokracija.

Kako to spremeniti?

Ne vem. Milijarderji, ki jih je pol odstotka in vladajo svetu, izkoriščajo za svoje cilje tudi vojne. Lahko odklopijo internet in spremenijo potek vojne. Odkupujejo vodne vire, agroživilske pridelke. Njihov vpliv – zdaj ga vidim vedno več – je neverjeten in oni ne bodo nikoli kandidirali na volitvah, ker bi jim to škodovalo, vodili pa bodo svet. Prek svojih medijev lahko brez težav plasirajo novico, ki nekoga uniči. Lahko zahtevajo, da si politika zatiska oči pred določenimi vojnami ali pa ne, kakor se odločijo. Pa zanesljivo ne vem vsega, kar obvladujejo.

Torej ne znanje ali znanost, ampak moč je v denarju?

Absolutno. Manj kot odstotek ljudi obvladuje cel svet. In ko gre za denar, so popolnoma brez milosti in jih čisto nič ne zanima.

Kako gledate na položaj Evropejcev in njihovo vlogo v okolju, ki jih obkroža? Najbolj nas zadeva vojna v vzhodni Evropi. Zdi se, da nimamo vpliva na vojno v Ukrajini, deluje, kot da Evropejci ne vedo, kaj bi, in nenehno podajajo nove predloge. Ali je sploh mogoče rešiti to vojno pravično, karkoli že to pomeni?

Položaj je zelo zapleten, ampak Evropa bi morala bolj aktivno sodelovati pri teh pogovorih. To je pravzaprav pogovor ZDA in Rusije, malo je vključena tudi Ukrajina. Pristop »mi smo v vojni z Rusijo« je napačen pristop. Državljani Evropske unije niso v vojni z Rusijo. Spet se vrnemo k denarju: ustvarili so vtis, da bo že jutri napadena Evropa, orožarske tovarne pa na račun teh idej kujejo vsak dan večje dobičke. Je mogoče pravično rešiti to vojno? Vsak sporazum, ki ga bosta podpisali obe strani, bo dovolj pravičen. To traja predolgo, umrlo je ogromno nedolžnih ljudi in iskreno se mi zdi, da je ameriška pobuda za ustavitev vojne koristna. Zanima me, ali bi si evropski politiki v svojih državah upali izvesti referendum o ustavitvi vojne. Tega ne bodo naredili, ker to ne bi bilo v interesu kapitala. In spet smo tam, kjer smo že bili.

In teh kriz je še več.

Na žalost ljudje umirajo po vsem svetu, govorili smo o Rusiji in Ukrajini, toda imamo še Gazo, Kongo, Sudan. V Kongu je vojna že skoraj 30 let, a nikogar ne zanima, ker kapital tam pridobiva rudnine in mu je popolnoma vseeno, ali je tam vsake pol ure posiljena ženska, umrlo je že šest milijonov ljudi. To je grozljivo. Vem, da zveni naivno, ko se pogovarjamo o tem, toda ne morem iz svoje kože, saj je različna obravnava različnih situacij in ljudi zame v tem primeru ogabna.

Malo prej ste omenili tudi Kitajsko oziroma fenomen Kitajske v Evropi. Kaj je Evropa naredila narobe?

Avtomatično odrivanje Kitajske, avtomatično nezaupanje do nje je škodljivo za Evropo. Mi že vidimo, da so Kitajci tehnološka številka ena v svetu. In ne razumem, zakaj se tudi s Kitajsko ne bi pogovarjali o tem, kaj je v interesu Evrope. V zadnjem času se je morda malenkost spremenilo, ampak samo zato, ker je ameriški predsednik pokazal, da ne bo ravno prijazen do Evrope. Kitajci so marljiv narod, so absolutni tehnološki fenomen. Zakaj Evropa ne bi bolj sodelovala z njimi? Verjetno so v ozadju spet interesi kapitala, na žalost druge možnosti ne vidim. Imaš kitajsko tehnologijo, ki je kvalitetnejša in cenejša, vendar jo večina držav Evropske unije prepoveduje, ker pač ne zaupa Kitajcem. To je narobe. Mogoče pa odločevalci vedo nekaj, česar mi ne vemo, čeprav dvomim.

Je še mogoče trditi, da šport in politika nimata nič skupnega?

Ne. Tega resda nikoli nisem trdil, saj imata veliko skupnega tudi novinarstvo in politika ali pa avtomobilizem in politika. Politika vpliva na naše življenje. Pomembno v športu je le, da politika ne bi smela vplivati na odločitve v športu. Na Uefi to uspešno preprečujemo. Sicer pa smo vsi del tega sveta, in če name in na mojo družino vpliva vsaka politična odločitev in če imam jaz volilno pravico, lahko tudi povem, kaj mislim. Drugo je, da politika šport na žalost izkoristi takrat, ko ji pride prav. Ko je treba kaj narediti za šport, so stvari bolj počasne.

To izpostavljava tudi v kontekstu dogajanja na Bližnjem vzhodu, torej v Izraelu oziroma Gazi.

Vem, kam merite. Veste, da načelno nisem za sankcioniranje športnikov. Dejan Savičević, ki je bil reprezentant Jugoslavije, mi je nekoč omenil, da je Jugoslavija leta 1992 že priletela na evropsko prvenstvo na Švedsko, a so morali fantje odleteti nazaj, ker so jih sankcionirali, zaradi sankcij niso mogli dobiti niti goriva za letalo! »Vsi smo bili proti Miloševiću, a nismo smeli igrati,« mi je zatrdil. Gre za tipično dvoličnost Evropske unije, kar zadeva rusko-ukrajinski konflikt in konflikt Izraela in Gaze. Mi smo doživljali histeričen pritisk, da suspendiramo ruske športnike, vojna pa danes traja že skoraj štiri leta in se ni nič spremenilo. Mislite, da lahko neki športnik reče Putinu: »Končaj vojno?« Lahko, toda zanj bi se slabo končalo. V Gazi je politika ostala tiho, glasne so bile nevladne organizacije. Do trenutka, ko je bil podpisan mirovni sporazum, je bilo zelo napeto, tisto je bila prelomnica. Uefa, Fifa ali podobne organizacije na terenu ne morejo preverjati, ali se spoštuje mirovni sporazum ali ne.

Večkrat ste izpostavili ruske športnike.

Meni je žal tudi ruskih športnikov. Zelo mi jih je žal. Žal mi je mladine. Mi smo poskušali mlade ruske športnike vrniti na tekmovanja. Nam je glasovanje celo uspelo, ampak pritisk na člane izvršnega odbora je bil tako silovit, da so morali nekateri celo odstopiti. Popolna brezbrižnost politikov se vidi v tem, da so ruski otroci zdaj vzgojeni v sovraštvu. Doma jim govorijo: »Zahodnjaki nas sovražijo, ne marajo nas.« Če bi ruski otrok prišel v Slovenijo igrat nogomet in bi ga slovenski otrok objel, bi videl, da jih ne sovražimo, da narod ni proti narodu. Ampak to politikov ne zanima. Oni imajo svoje interese, oni imajo svoje politične interese, njihovi politični interesi pa so odvisni od (po)moči kapitala. Določeni kapitalski interesi pač podpirajo vojne zato, da več zaslužijo.

Kako vidite v kontekstu zamujene priložnosti z mladimi ruskimi športniki različna športna gibanja, ki poskušajo združiti tudi najmlajše otroke pod isto streho? Na območju nekoč nesrečne skupne države gre denimo za gibanje Športne igre mladih, katerega ambasador ste tudi vi.

Športne igre mladih združujejo otroke z območja nekdanje Jugoslavije v težkih časih, ko se krepi skrajna desnica, ki spodbuja nacionalizem. To, kar dela Zdravko Marić z ekipo, ni le nekaj lepega, temveč tudi zelo pogumnega, glede na obdobje, v katerem živimo.

Nogometno in širšo javnost je pritegnila tudi letos uvedena nagrada Fife za mir, ki jo je predsednik Fife Gianni Infantino pričakovano podelil ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Kako komentirate to potezo?

Moram reči, da nisem bil na tej podelitvi. Za to, da ta nagrada sploh obstaja, sem kot podpredsednik Fife izvedel iz medijev. To je bilo zelo očitno narejeno ad hoc, tudi ne vem, ali je o tem odločala kakšna komisija, tako kot je običajno pri nagradah. Težko karkoli komentiram, kot vsi drugi pa sem nekako vedel, kdo jo bo dobil.

Končajmo z domačo temo. Katera vlada v zgodovini Slovenije je bila po vašem mnenju najboljša oziroma je največ naredila za blaginjo te države?

To bi bilo zelo težko oceniti. Po osamosvojitvi smo bili vsi mnogo bolj patriotski, bolj optimistični. Zato smo sodili oblast mnogo bolj prijazno, kot jo sodimo danes. Zdaj smo prišli v čase, ko ljudje enostavno ne marajo inštitucij. Nobene inštitucije ne marajo, vsi predsedniki vlad so negativni, predsednik Uefe je negativen, predsednik Združenih narodov prav tako. Inštitucije so v očeh ljudi problem. V začetku 90. let smo imeli druge prioritete kot danes. Vsaka vlada je naredila kaj dobrega, praktično vse so naredile tudi kaj slabega, nekatere celo veliko slabega.

Ko boste končali zadnji mandat predsednika Evropske nogometne zveze, kadarkoli že bo to, kje vas lahko pričakujemo – na položaju predsednika vlade ali predsednika države?

Zelo težko verjamem, da kjerkoli od omenjenih možnosti. Čeprav nikoli ne reci nikoli.

Zdaj, ko ga pa imate, bi bilo pa edino fer, da ga ne bi nihče več komentiral, dokler celega ne prebere

Hvala za tale 6-delni Wall of text. Prebral celega in ugotovil, da vsak portal kot zaključek napiše tisto, kar mu paše in kar želi kot cilj. Zato ni čudno, da dva portala skleneta dve diametralno nasprotna sklepa.

Uporabnik mosseero je napisal:

Hvala za tale 6-delni Wall of text. Prebral celega in ugotovil, da vsak portal kot zaključek napiše tisto, kar mu paše in kar želi kot cilj. Zato ni čudno, da dva portala skleneta dve diametralno nasprotna sklepa.

Klikni za razširitev

Lahko bi parafraziral Stalin: pomembno je, kdo šteje glasove, ne pa kdo in kako voli.

Ni pomembno kaj je povedal, šteje kdo poroča o tem.

Uporabnik Jabe je napisal:

Zdaj, ko ga pa imate, bi bilo pa edino fer, da ga ne bi nihče več komentiral, dokler celega ne prebere

Klikni za razširitev

Hvala za tole, sem prebral. 30x boljše kot obnove oz. povzetki s strani medijev. Je dobil intervjuvanec pri meni nazaj vse izgubljene pike pa še kakšno dodatno v plus za povrh.