Sankcije proti Rusiji odlično delujejo
Ni res, da sankcije proti Rusiji ne delujejo. Če zanemarimo, da desetim paketom sankcij proti Rusiji (od trgovinske blokade, finančne izolacije, zasega premoženja do prepovedi uvoza in kapic na cene plina in nafte) ni uspelo zmanjšati sposobnosti Rusije, da financira nadaljevanje vojaških operacij v Ukrajini, sankcije proti Rusiji delujejo. In to odlično.
Navkljub sankcijam je Rusija lani dosegla rekordne trgovinske rezultate. Izvoz je s 532 milijardami dolarjev dosegel zgodovinski vrh, za 21 odstotkov višji kot leto prej. Ruski presežek v trgovinski bilanci (316 milijard dolarjev) je bil rekorden. Uvoz je sicer upadel takoj po začetku sankcij, a se je proti koncu leta že vrnil na raven iz leta 2021, ker je Rusija uvoz preusmerila na Kitajsko, Turčijo, Turkmenistan in druge države, prek katerih uvaža tudi zahodne izdelke. Pri najbolj kritičnih inputih, kot so čipi za industrijo, je bil ruski uvoz lani večji kot leta 2021. In ruski rubelj je trden in že dolgo ni bil toliko vreden.
Enako odlično delujejo tudi sankcije glede cenovne kapice na nafto. Po zadnji analizi na podlagi ruskih carinskih podatkov je Rusiji kljub kapici uspelo ohraniti visoke cene surove nafte. Namesto povprečne cene 52 dolarjev za sodček, kot je kazala kotacija Urals, je povprečna izvozna cena po uvedbi cenovne kapice znašala 74 dolarjev za sodček. Za izvoz prek pacifiških pristanišč, ki so ključna za izvoz ruske nafte v Kitajsko in Indijo, naj bi po uvedbi cenovne kapice povprečna izvozna cena ruske nafte znašala 82 dolarjev za sodček. Kar je enako povprečni kotaciji Brent, ki velja za (nerusko) severnomorsko nafto, in bistveno višje od cenovne kapice držav G7 (60 dolarjev za sodček). Analize tudi ugotavljajo, da naj bi Rusija polovico nafte izvažala prek svoje »skrite flote tankerjev«, česar pa ne zajemajo nobene mednarodne statistike.
Dobra novica je tudi, da kljub embargu na uvoz ruskih naftnih derivatov v EU evropske države ne bodo ostale brez njih. Ruska surova nafta, predelana v indijskih in drugih rafinerijah, nato v obliki dizla in bencina pride v evropske države z ustreznim neruskim poreklom. Vsi smo zadovoljni – sankcije se spoštujejo, Evropejci imamo dovolj dizla, zraven pa še Indijci nekaj zaslužijo.
Sankcije odlično delujejo tudi v evropskih državah, ki so jih uvedle. Imamo dražjo energijo, strahovito inflacijo in mnoga gospodinjstva ne vedo, kako finančno preživeti skozi mesec.
Ekonomske učinke lahko tudi ovrednotimo, denimo kot izgubljen BDP zaradi vojne in sankcij proti Rusiji. Napoved rasti BDP s konca leta 2021 za leto 2022 za države EU je znašala 4,2 odstotka, dejanska rast pa je bila blizu 1,8 odstotka. Vojna v Ukrajini je torej vzela 2,4 odstotka BDP. Če to ovrednotimo s skupnim BDP držav EU iz leta 2021, je vojna v Ukrajini odnesla za 407 milijard evrov dodane vrednosti, od tega v Nemčiji 90 milijard evrov. Podobno oceno lahko naredimo za letošnje leto. Če primerjamo napoved rasti BDP s konca leta 2021 za leto 2023 ter zadnjo napoved s konca leta 2022, naj bi negotovost zaradi povišane inflacije in vojne v Ukrajini odnesla še za 1,6 odstotka evropskega BDP oziroma 232 milijard evrov.
Podobno je z inflacijo. Napoved za EU s konca leta 2021 je bila 2,5 odstotka na letni ravni, dejanska inflacija pa je bila 9,2-odstotna. Torej smo dobili za 6,7 odstotne točke dodatnega dviga cen, dobra polovica tega pa se nanaša na rast cen energentov. Drugače rečeno, kupna moč prebivalstvu se je zmanjšala za okoli 6 odstotkov bolj, kot bi se sicer.
Ne smemo pozabiti proračuna. Zaradi povišanih cen energije so vlade pripravile niz ukrepov za zmanjšanje tega bremena za gospodinjstva in gospodarstvo, pri čemer gredo paketi pomoči v nekaj sto milijard evrov. Že realizirane pomoči lahko ocenimo prek razlike v proračunskem saldu konec leta 2022 glede na zadnje »normalno leto« pred korono, to je leto 2019. Razlika na ravni EU znaša 1,9 odstotka BDP, v Nemčiji in Sloveniji pa okrogle 3 odstotke BDP. Preračunano to pomeni, da so države EU paketi pomoči na eni in zmanjšanje davčnih prilivov na drugi strani stali 275 milijard evrov, Nemčijo 107, Slovenijo pa 1,6 milijarde evrov.
Zaradi trajno povišanih cen energentov in motene oskrbe z energijo so številna evropska energetsko intenzivna podjetja, z nemškim gigantom Basf na čelu, začela seliti proizvodnjo v tujino. Najraje v ZDA in Kitajsko. V ZDA lahko ob cenejši energiji računajo še na tehnološke subvencije, na Kitajskem pa na cenejši ruski plin in cenejšo elektriko ter na velik trg. Obseg trajno izgubljenih delovnih mest se bo pokazal šele na srednji rok, na daljši rok pa je neizogibna deindustrializacija Evrope.
Sankcije odlično delujejo. Če so bile namenjene temu, da evropske države zaidejo v težave zaradi pomanjkanja energentov in s poceni ruskega plina preidejo na nekajkrat dražjega ameriškega, so opravile svoj namen. Tudi če so bile namenjene temu, da se Evropa destabilizira, deindustrializira in začne gospodarsko in tehnološko zaostajati. Uspešne so bile tudi, če so z njimi želeli omogočiti Rusiji, da lahko še dolga leta financira vojno v Ukrajini.
Zato je treba s sankcijami še nadaljevati, če si želimo dolge vojne. Ukrajini je treba dostaviti še več, tudi napadalnega orožja. Treba ji je tudi vrniti jedrske konice, ki so bile s sporazumom leta 1993 iz Ukrajine umaknjene. Če si želimo dolge vojne ter uničenja Ukrajine in Evrope.
Če pa želimo zaustaviti vojno v Ukrajini, rešiti življenja Ukrajincev ter Ukrajino in Evropo, se je treba spomniti česa drugega. Je kdo pomislil na mirovne pogovore?
***
Vojna v Ukrajini je torej vzela 2,4 odstotka BDP. Če to ovrednotimo s skupnim BDP držav EU iz leta 2021, je vojna v Ukrajini odnesla za 407 milijard evrov dodane vrednosti, od tega v Nemčiji 90 milijard evrov.
Kolumna Jože P. Damijan vojna v Ukrajini
wartranslated.com
siol.net
www.consilium.europa.eu
cepr.org
