Prvi clanek
S poslancem Združene levice Miho Kordišem, ki se je sredi decembra skupaj z Violeto Tomič mudil na obisku Venezuele, smo se pogovarjali v ponedeljek. Več o tem lahko preberete v članku
S predsedniškim letalom v Venezuelo? Tako potuje Združena levica . Kordiš je prepis pogovora avtoriziral, ga na nekaterih tudi »spilil«, zato ga objavljamo v celoti.
Nam lahko poveste kaj več o obisku Venzuele?
»Obisk je bil neuradne narave. Zgodil se je na povabilo bolivarske vlade k sodelovanju pri konferenci ob 10. obletnici ustanovitve Mreže intelektualcev, umetnikov in družbenih gibanj za obrambo človeštva. Kot je ob takih priložnostih v navadi, je stroške prevoza in bivanja kril gostitelj, osebno potrošnjo pa lastni žep. Konference se je sicer udeležilo 280 gostov iz celega sveta".
Kdaj točno ste bili v Venezueli?
»Sredi decembra, za teden dni«.
Kakšen vtis je pustila država?
»Prvi vtis je zelo spodbuden, zlasti, ko obiščeš barriose, to so kot denimo favele v Braziliji. Vidi se, da se ljudje organizirajo, da so vpeti v vsakodnevno odločanje, da gre za neko participativno demokracijo. To je najbolj demokratična skupnost, ki sem jih imel priložnost videti. In ta sistem deluje«.
Venezuela je na naslovnicah medijev že nekaj časa, predvsem zaradi gospodarstva...
»Država ima kar nekaj težav v gospodarstvu, a te so predvsem posledica ekonomske vojne, ki jo vodijo imperialni centri moči ob podpori domače opozicije. Venezuela je zelo odvisna od uvoza, ta pa je v veliki meri v rokah oligarhije, kot domači buržoaziji rečejo Venezuelci. Ena izmed strategij destabilizacije je prevzem vladnih preferenčnih dolarjev, uvoz je namreč subvencioniran, potem pa kopičenje uvoženih dobrin ali njihovo tihotapljenje v Kolumbijo. Tudi če kratkoročno dobički trpijo, je končna nagrada uspešne destabilizacije velika: kontrola in renta ene največjih naftnih rezerv na svetu. Posledica tovrstne strategije je tudi pomanjkanje. Največja napaka vladne strani je, da vzdržuje obstoječe menjalno razmerje med bolivarjem in dolarjem. Bolivar bi bilo potrebno devalvirati, hkrati pa pred negativnimi učinki devalvacije zaščititi delavske razrede. V takih razmerah bi tudi diverzifikacija gospodarstva in industrializacija države potekala bistveno lažje. Venezuela nima težav zato, ker bi bila socialistična, temveč zato, ker je še vedno preveč kapitalistična.«
Pa ste že bili kdaj prej v Latinski Ameriki?
»Ne, to je bil moj prvi stik z njo«.
Pa sicer, kakšen je Caracas, je nevaren?
»Caracas slovi po kriminalu, a mislim, da so v zadnjem času tudi to začeli urejati. Tudi sam sem obiskal revnejše soseske, barriose, pa težav ni bilo.«
Ste šel sam?
"Nekatere aktivnosti so bile organizirane kolektivno, nekaj sem obiskal sam".
Pa bi si upal iti sam, slovijo kot nevarni?
"Saj sem šel. To je delavski razred, ki prej ni imel besede pri odločanju, danes pa gradi svojo lastno prihodnost. Če prideš v barrio z iskrenimi nameni, na primer na obisk komunitarnega sveta, se nimaš česa bati".
Kaj pa trgovine, so police prazne?
»Pričakoval sem, da bo tega več, pa tega ob sprehajanju po Caracasu nisem opazil veliko. Pa ne gre za to, da bi organizator za nas pripravil neko Potemkinovo vas, to sem si ogledal sam na lastno pest«.
Kako pa je bilo z denarjem? Znano je, da po uradnem tečaju dobiš 10krat manj bolivarjev kot na črnem trgu, kje ste menjali vi?
»Jaz sem se obrnil kar na organizatorje za tistih nekaj evrov, ki sem jih zamenjal«.
Kaj pa Maduro, po pisanju tujih medijev ima rekordno nizko podporo?
»To do neke mere najbrž drži, sta pa zato dva razloga: Prvič, stanje gospodarstva je slabo in drugič, Maduro je stopil v velike čevlje Huga Chaveza. Se je pa po drugi strani treba zavedati tudi propagandne dimenzije zahodnih medijev in ekonomske vojne. Tako za primerjavo, Chavezu je na prvih volitvah leta 1998 v nekaterih anketah kazalo 8% podpore, dobil pa je nekaj preko 50% glasov«.
Kako pa gledate denimo na dejstvo, da je nujno likvidnost Venezueli pred kratkim zagotovil ameriški Goldman Sachs, ena največjih investicijskih bank na svetu, ki jo levi pol običajno slika kot velikega hudiča? Od Venezuele je odkupil terjatve do Dominikanske republike...
»O tem pa ne vem nič, zato težko komentiram«.
Ste imeli tudi kaj stikov z opozicijo?
»Ne, tega pa ne. Sem se rokoval z dvema opozicijskima poslancema v njihovem parlamentu, to je bilo pa tudi vse. Je pa tako glede opozicije, če želim gledati bogate četrti z vilami, lahko to počnem tudi v Evropi«.
Kaj pa ste videli v Venezueli takega, kar bi lahko prenesli v Slovenijo, bi lahko kako sodelovali?
»Osebno me je najbolj presenetil odnos do sistema, demokracije in ustave, ki ga imajo v Venezueli. Ustava je jasna in vsakodnevna referenca za vse kar se dogaja v politiki za vse državljane, presenetila me je tudi politična angažiranost ljudi in njihova samoiniciativnost, aktivnost. To je nekaj kar pogrešam pri nas«.
Ampak, ko govorite o družbenih gibanjih, organizaciji itd., veliko tega pravzaprav sponzorira država, ta jih je tudi ustanovila...
»Ni čisto tako, v Venezueli je okoli 30 tisoč družbenih gibanj, nekatera so še bolj radikalna od same vladne politike. Vlada tem družbenim gibanjem sicer pomaga, a večinoma so samoorganizirana, nekatera pa imajo tudi nekaj dostopa do državnih sredstev«.
Kaj pa prihodnost, vse glasneje se ugiba o bankrotu Venezuele..?
»Ne, mislim, da to ne pride v poštev. Imajo nekaj težav, ponavljam, ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu, svojo vlogo igra tudi cena nafte. Ni pa tako dramatično kot to slikajo zahodni mediji. Med drugim imajo tudi 40 milijard dolarjev deviznih rezerv«.
Vseeno, močno so odvisni od cen nafte, te pa so rekordno nizke...
»Res je, močno so odvisni od nafte, a vendarle vzporedno tečejo projekti za industrializacijo države, ne more pa se to zgoditi čez noč. Nenazadnje je bolivarska vlada podedovala rentniško državo v razsulu. Vsekakor se mora nadaljevati proces podružbljanja, bogastvo je treba iztrgati iz rok oligarhije ter ga podrediti potrebam in demokratičnemu upravljanju prebivalstva«.
Kako pa ste leteli v Caracas, menda s predsedniškim letalom?
»Ja, s predsedniškim letalom iz Madrida. Kot mi je prišlo na uho, menda zato, ker je bil ravno na remontu v Španiji«.
In, kako je leteti s takim letalom, prestižno?
»Letalo v resnici ni nič kaj strašno posebnega«.
Kako pa ste leteli nazaj?
»Tudi s predsedniškim letalom«.