Citat:
Odšel je dr. Andrej Bajuk. Slovenija mu veliko dolguje.
Redki so ljudje, kot je bil Andrej Bajuk. Leta 2000 je bil direktor Medameriške razvojne banke za Evropo s sedežem v Parizu. To je bil takrat najvišji položaj, ki ga je kak Slovenec zasedal v mednarodnih financah. Kljub temu je odstopil in prišel v domovino, kjer je prevzel neprimerno težje delo za neprimerno nižje plačilo. Prevzel je vodenje vlade v času, ko Slovenija po izglasovani nezaupnici Drnovškovi vladi ni imela prave formule za izhod iz politične krize, ni imela veljavne volilne zakonodaje in je bila sredi najintenzivnejših pogajanj za vstop v EU in NATO. Andrej je prišel v Slovenijo, kjer so ga nekateri posamezniki brez kulture in osnovnega človeškega dostojanstva poniževali in zasmehovali, ker je kljub vsemu zaupal v slovenskega človeka. Bil je srčen in pošten človek, ki je imel Slovenijo rad. Bolj, kot mu je ta bila sposobna vračati. Zanj je bila Slovenija najprej domovina in šele nato država.
Doma je kot svetovljan in človek, ki je večji del svojega življenja živel in delal v svetu zahodnih demokracij, stalno doživljal presenečanja, ki jih ni mogel povsem razumeti. »Kako je to sploh mogoče,« je večkrat ponavljal, ko je prebral kako naslovnico slovenskega časopisja ali ko je prejel kako posebno pismo visokega odpošiljatelja. Nekoč me je kot predsednik vlade poleti leta 2000 poklical k sebi v pisarno in mi pokazal pismo, ki mu ga je poslal takratni predsednik republike. V njem je bila vsebovana absurdna obtožba vlade v smislu, zakaj se slovenska vlada ne zavzame za spoštovanje nekakšnih Avnojskih sklepov. »Kaj pa so to Avnojski sklepi in kaj je tem ljudem, ki bi še sredi pogajanj za vstop v EU najraje kar nadaljevali z državljansko vojno?« se je retorično spraševal in zmajeval z glavo.
Isto poletje sva skupaj odnesla žalna venca tako na grobišče v Kočevskem rogu kot na grobišče v Kozlarjevo goščo pri Turjaku. Verjel je, da si vse žrtve državljanske vojne in političnega nasilja zaslužijo svoj mir, pokop in pieteto.
Po volitvah leta 2004 je prevzel mesto finančnega ministra, čeprav bi lahko kot predsednik druge največje stranke v koaliciji vodil Državni zbor. Verjetno bi drugačna odločitev bolj koristila njegovi stranki, medtem ko je izbira finančnega resorja bolj koristila državi. Izbral si je težje delo, njegovi rezultati pa so pritrdili tej izbiri. Slovenija je v času njegovega ministrovanja zabeležila najboljše fiskalne rezultate v svoji zgodovini. Bistveno se je znižal javni dolg, gospodarska rast je bila še enkrat višja od povprečja EU, uravnotežili smo proračun in kot prva nova država članica izpolnili kriterije za prevzem Evra. Če ima slovenski evro svojega očeta, potem je to dr. Andrej Bajuk. Bil je neomajen, ko se je vlada borila za izpolnitev kriterijev, kjer je bil boj z inflacijo še posebej trd. Še vedno ga vidim, kako je na zasedanju Evropskega sveta, kjer so oznanili, da je od vseh kandidatk samo Slovenija izpolnila kriterije za prevzem skupne evropske valute, sijal od ponosa. Upravičeno.
Predsedovanje EU in ECOFIN-u, svetu finančnih ministrov, sta mu leta 2008 dala novih energij. Ponovno je bil v svetu, kjer so vsaj večinoma znali ločiti dobro od slabega in kjer so bili dobri rezultati deležni pohvale, slabi pa graje. Ker je Slovenija leta 2008 veljala za daleč najbolj uspešno državo nove Evrope in zaradi makroekonomske in politične stabilnosti ter sposobnosti reševanja problemov drugih upoštevanja vredno partnerico velikih, je bila Andrejeva avtoriteta med finančnimi ministri EU nesporna in splošno priznana. Medtem ko so se nekateri slovenski politiki in novinarji norčevali iz njega, je Andrej v Evropi po vrsti pobiral nagrade vse do tiste, ki jo enkrat na leto dobi najboljši evropski finančni minister. Evropski mediji so dostojno objavili novico in komentarje o tem, slovenski so večinoma molčali. »Nihče ni prerok doma,« se je tolažil Andrej in neutrudno delal naprej. Ko je finančna in gospodarska kriza iz EU začela pljuskati tudi k nam, je Andrej Bajuk zastavil temu primeren proračun za leto 2009, ki je bil sprejet še v našem mandatu. Pripravil je tudi vrsto ukrepov za zagotovitev stabilnosti bančnega sistema, ki smo jih sprejemali celo še po volitvah septembra 2008 v času, ko še ni bilo Pahorjeve vlade. Ko je ta prevzela izvršno oblast, je najprej z rebalansom proračunske izdatke za leto 2009 povečala za 10%. Andrej je ponovno zmajeval z glavo in se spraševal, kaj je tem ljudem. »Morali bi izdatke še znižati vsaj za toliko, kot so jih dvignili, tudi mi smo imeli preveč optimistične napovedi. Ne pa to«, je ponavljal.
Ko sva se zadnjič videla junija letos na obletni žalni slovesnosti v Kočevskem rogu, je ravno v enem od dnevnih časopisov izšla spletna anketa, v kateri so bralci dr. Andreja Bajuka z velikansko prednostjo izbrali za najuspešnejšega finančnega ministra v Sloveniji doslej. Dejal sem mu, da je čas le razločil zrnje od plev, on pa se je le nasmehnil. V tem nasmehu je bilo nekaj veselja in nekaj grenkobe.
Andrej je iz pripovedovanja vedel, kakšen režim je vladal v Sloveniji do volitev leta 1990, a je le verjel, da se je s slovensko osamosvojitvijo in formalno demokracijo spremenilo več, kot se dejansko je. Sprva v svoji veliki poštenosti ni dojel, da so se še najmanj spremenili ljudje. Da gre to najbolj počasi. Vedno znova je bil razočaran, ko je v posameznikih odkrival tisto, kar bi moralo že zdavnaj ležati na smetišču zgodovine.
Kljub vsemu pa se je na mnogih področjih Slovenija v zadnjih obdobjih spreminjala tudi na bolje. Predvsem zaradi ljudi, kakršen je bil dr. Andrej Bajuk. Poštenjak in nekdo, ki mu je tako kot dr. Jožetu Pučniku šlo za stvar in ne za koristi. Ni jima bilo treba, a sta vseeno prišla in nesebično pomagala, ko je bilo potrebno. Visok položaj in lagodno življenje sta oba zamenjal za stres in garanje. Zagotovo sta oba za stvar žrtvovala tudi lepo število let svojega življenja, kajti za to, kar sta oba doživljala, se plača visoka cena.
Danes, ko nas je pretresla žalostna vest, da je nenadoma umrl, upam, da se je Andrej ob slovesu zavedal prispevka, ki ga je v zadnjem desetletju dal svoji domovini. Vem, da je čutil ljubezen svoje žene Kati, svojih otrok in svoje širše družine, ki mu je bila prva skrb in ob težkih preizkušnjah velikanska opora. Želim pa si, da bi vedel tudi za hvaležnost vseh, ki smo preteklo desetletje lahko delali z njim. Slovenija mu veliko dolguje. Ostal bo v nacionalnem spominu zapisan na mestu, kjer nikoli obledele zlate črke trajne hvaležnosti za vsako novo generacijo posebej ubesedijo imena ljudi, ki so Sloveniji veliko dali, a malo prejeli. Naj počiva v miru.
Janez Janša
