Na tržnico se je z novim avtom pripeljala dobro oblečena gospa, urejena od glave do pet.
Starejšo zgarano ženico, ki je na tržnici prodajala zelenjavo in sadje je vprašala:
"Za koliko prodajate čebulo?"
Ženica ji je odgovorila:
"1,20 € za kilogram, gospa!"
Urejena gospa je premislila, nato pa rekla:
"Če mi ceno znižate za 1,00 € čebulo vzamem, če ne, jo grem kupit k drugi prodajalki."
Ženica je z žalostnim glasom odgovorila:
"Znižam vam, samo da jo prodam. Cel dan je bil slab in prodala sem zelo malo zelenjave, denar pa potrebujem za preživetje."
Gospa je čebulo plačala, vrečko vrgla na zadnji sedež in odšla z nasmehom in občutkom zadovoljstva. Sedla je v svoj dragi avto in šla s prijateljico v restavracijo na kosilo. Po obilnem kosilu je na krožnikih ostalo še veliko hrane, saj je nista mogli vse pojesti. Lastnik restavracije je prišel k mizi preverit, če je vse v redu.
Gospa je prosila za račun, ki je znašal 54 €. Brez pregovarjanja je vzela denarnico, poravnala račun in lastniku pustila še napitnino v vrednosti 6 evrov.
Vprašanje je:
Zakaj moramo vedno dokazovati svojo moč, ko kupujemo od revnih? Zakaj zbijamo ceno malim prodajalcem, ustvarjalcem, prijateljem, ki imajo svoje podjetje in se trudijo preživeti?
Zakaj smo po drugi strani brez težav pripravljeni odšteti veliko denarja za nekaj, česar pravzaprav sploh ne potrebujemo, denar pa dajemo tistim, ki ga že tako imajo dovolj?