Copy/Paste maila, ki kroži.
Je tudi vas kaj sram?
Sram me je, da v državi sredi EU, članici prestižnega kluba OECD in Nata, državi z evrom ne morem mirno trditi, da se spoštuje pravna država, da se spoštujejo pogodbe, da se spoštujejo temeljni demokratični standardi, da se ne malikuje socializem in da vlada red.
Še bolj me je sram, da je Vegradu z državno pomočjo uspelo izgnati bosanske delavce, namesto da bi jim plačal za opravljeno delo.
Sram me je, da sredi Evrope umre človek, ki sploh ni prišel do zdravnika, ker ni imel zdravstvenega zavarovanja.
Še bolj me je sram, ker napake sploh niso napake.
Sram me je, da so v deklarirano socialni državi po letih konjunkture delavke v Muri in še kje delale za nekaj sto evrov.
Še bolj me je sram, da v letih konjunkture sindikalni voditelji niso naredili nič za višje plače, po navedbah dela članstva domnevno zaradi zlizanosti z direktorji, zdaj pa vpijejo o obvezni delitvi dobička, ki ga ni.
Sram me je, da slovenski gospodarski nacionalni interes in z njimi kup najsijajnejših menedžerjev postaja sinonim za goljufijo.
Še bolj me je sram, da se goljufija nagrajuje.
Sram me je, da se v Sloveniji ploska, ko tat vpije "primite tatu".
Še bolj me je sram, da te nihče ne sliši in ne upošteva, če nisi tat.
Sram me je, da Sloveniji vladajo klientelno-interesna omrežja.
Še bolj me je sram, da je najbolj pomembno biti član "Yes" in da so vsi drugi daleč in za vedno "No".
Žalosten sem, da smo državljani Slovenije zaradi kartelnih dogovorov mastno preplačali avtoceste.
Še bolj sem žalosten, da se gradbeniki po državno pomoč pripeljejo v limuzinah, predsednik vlade Borut Pahor pa se z njimi pogovarja, kako naj jim z davkoplačevalskim denarjem še enkrat pomaga.
Sram me je, da so me elektrodistributerji odirali pri plačilu elektrike zaradi kartelnih dogovorov.
Še bolj me je sram, da "so what". Pa kaj potem.
Sram me je, da smo najprej davkoplačevalci sanirali največjo državno banko, pa nam jo je tudi zaradi zlizanosti omrežij in interesov uspelo spraviti na kolena. Sram me je, da NLB potrebuje vsaj 400 milijonov evrov.
Še bolj me je sram, da je ta banka hkrati dala posojilo za stadion Stožice.
Žalosten sem vsakič, ko pogledam na plačilni list, koliko davka plačujem državi, da je takšna, kot je.
Še bolj sem žalosten, ker mi ne preostane drugega, kot da plačam, sicer bi me zaprli.
Žalosten sem, ko to pišem.
Še bolj sem žalosten, ker vem, da mnogi čutijo enako, pa so tiho.
In, da. Sram me je, da nisem izviren. Opravičujem se Marti Kos. In, da. Res je čas za drugačno politiko.
Mene pa je poleg vsega še dodatno neizmerno sram, da bodo tudi tisti, ki do bančnih kreditov niso imeli pravice, ker so bili kreditno nezmožni, zdaj plačevali podporo taistim bankam , ki jim kreditov niso odobrile in ne tisti, ki so kredite dobili in jih nikoli vrnili.
Zato odločen NE reformam, ki jih predlaga ta vlada in ki je vse to dopustila!
Je tudi vas kaj sram?
Sram me je, da v državi sredi EU, članici prestižnega kluba OECD in Nata, državi z evrom ne morem mirno trditi, da se spoštuje pravna država, da se spoštujejo pogodbe, da se spoštujejo temeljni demokratični standardi, da se ne malikuje socializem in da vlada red.
Še bolj me je sram, da je Vegradu z državno pomočjo uspelo izgnati bosanske delavce, namesto da bi jim plačal za opravljeno delo.
Sram me je, da sredi Evrope umre človek, ki sploh ni prišel do zdravnika, ker ni imel zdravstvenega zavarovanja.
Še bolj me je sram, ker napake sploh niso napake.
Sram me je, da so v deklarirano socialni državi po letih konjunkture delavke v Muri in še kje delale za nekaj sto evrov.
Še bolj me je sram, da v letih konjunkture sindikalni voditelji niso naredili nič za višje plače, po navedbah dela članstva domnevno zaradi zlizanosti z direktorji, zdaj pa vpijejo o obvezni delitvi dobička, ki ga ni.
Sram me je, da slovenski gospodarski nacionalni interes in z njimi kup najsijajnejših menedžerjev postaja sinonim za goljufijo.
Še bolj me je sram, da se goljufija nagrajuje.
Sram me je, da se v Sloveniji ploska, ko tat vpije "primite tatu".
Še bolj me je sram, da te nihče ne sliši in ne upošteva, če nisi tat.
Sram me je, da Sloveniji vladajo klientelno-interesna omrežja.
Še bolj me je sram, da je najbolj pomembno biti član "Yes" in da so vsi drugi daleč in za vedno "No".
Žalosten sem, da smo državljani Slovenije zaradi kartelnih dogovorov mastno preplačali avtoceste.
Še bolj sem žalosten, da se gradbeniki po državno pomoč pripeljejo v limuzinah, predsednik vlade Borut Pahor pa se z njimi pogovarja, kako naj jim z davkoplačevalskim denarjem še enkrat pomaga.
Sram me je, da so me elektrodistributerji odirali pri plačilu elektrike zaradi kartelnih dogovorov.
Še bolj me je sram, da "so what". Pa kaj potem.
Sram me je, da smo najprej davkoplačevalci sanirali največjo državno banko, pa nam jo je tudi zaradi zlizanosti omrežij in interesov uspelo spraviti na kolena. Sram me je, da NLB potrebuje vsaj 400 milijonov evrov.
Še bolj me je sram, da je ta banka hkrati dala posojilo za stadion Stožice.
Žalosten sem vsakič, ko pogledam na plačilni list, koliko davka plačujem državi, da je takšna, kot je.
Še bolj sem žalosten, ker mi ne preostane drugega, kot da plačam, sicer bi me zaprli.
Žalosten sem, ko to pišem.
Še bolj sem žalosten, ker vem, da mnogi čutijo enako, pa so tiho.
In, da. Sram me je, da nisem izviren. Opravičujem se Marti Kos. In, da. Res je čas za drugačno politiko.
Mene pa je poleg vsega še dodatno neizmerno sram, da bodo tudi tisti, ki do bančnih kreditov niso imeli pravice, ker so bili kreditno nezmožni, zdaj plačevali podporo taistim bankam , ki jim kreditov niso odobrile in ne tisti, ki so kredite dobili in jih nikoli vrnili.
Zato odločen NE reformam, ki jih predlaga ta vlada in ki je vse to dopustila!
