Smrt staršev

Citat:
Uporabnik Runo pravi:
Tisti, ki ste to že doživeli. Zanima me kako ste se spopadali s tem? Kako se sprijazniti z dejstvom, da jih ne boste nikoli več videli in da ne bodo nikoli več hodili po Zemlji?

Klikni za razširitev

Citat:
Uporabnik Apollo8 pravi:
No meni sta umrla dva zelo dobra prijatelja, vsakih nekaj dni se spomnim na kakega od njiju pri kaki glasbi ali kaj podobnega. Na grobove pa ne hodim...enostavno mi je to tok neprijetno da tega ne pocnem. Izogibam se pogrebov ce se le da - namrec je tam vedno tok hudo da mi gre na jok pa tud ce gre za popolnega neznanca

Klikni za razširitev

Citat:
Uporabnik Runo pravi:
Vaše pripovedi so ganljive.

Klikni za razširitev

Citat:
Uporabnik Afroman pravi:

Citat:
Uporabnik Runo pravi:
Vaše pripovedi so ganljive.

Klikni za razširitev

Po besedah internetnega prijatelja, ki mu je tudi nedavno umrl oče (pa je kar nekaj starejši od mene):

Šele ko ti umre oče postaneš pravi človek!!! Vzdigni pesti, bori se naprej, bo že šlo.

Najdi si kakšen hobi in malenkosti ki ti bodo vzele čas (in misli). Pozbil ne boš nikoli, vzelo ti bo pa misli in lažje boš preživel prve momente.

Klikni za razširitev

Citat:
Uporabnik Afroman pravi:
Po besedah internetnega prijatelja:
Šele ko ti umre oče postaneš pravi človek!!!

Klikni za razširitev

Citat:
Uporabnik guardy pravi:

Citat:
Uporabnik Apollo8 pravi:
No meni sta umrla dva zelo dobra prijatelja, vsakih nekaj dni se spomnim na kakega od njiju pri kaki glasbi ali kaj podobnega. Na grobove pa ne hodim...enostavno mi je to tok neprijetno da tega ne pocnem. Izogibam se pogrebov ce se le da - namrec je tam vedno tok hudo da mi gre na jok pa tud ce gre za popolnega neznanca

Klikni za razširitev

Vidiš, sam sem isto hodil na pogrebe znancev oz njihovih bližnjih, ostalo pa pač kropit. Vendar ko se vloga obrne in si v situaciji, ko hodijo k tebi izrekat sožalje, si še kako prokleto dobro zapomniš, kdo je prišel... Moja mama, ki je bila totalno podrta ve za vsakega, ki je prišel na pogreb ali kropit, pa lahko rečem, da jih je prišla celotna armada. Oče je bil pač tak tip človeka, ki je pomagal vsakemu, nikomur nikoli rekel žal besede....

Mene je držalo po konci in me še vedno samo to, da sem moral uredit vse za pogreb in sedaj dalje, kajti mama in brat nekako nista mogla mislit še na to. Sam pa sem pač tak, da ko me je brat poklical, da je oče umrl me je sezulo, sem se sesedel, naslednji trenutek pa že v glavi vrtil vse pizdarije, ki jih bom mogu narest jutri, pojutrišnjem, čez 20 let.... Sedajle je mesec in pol in se še nisem sprijaznil, da ga ni... Meni pač pomaga gledanje starih slik, zadnjega filmčka, na katerem je posnet živ, ipd... Vendar recimo moji mami pa karkoli pogleda jo spominja in začne jokat.

Najhuje od vsega mi je pa to, da je bilo vse tako na hitro in je umrl brez da bi bil bolan, še najhuje pa dejstvo, da sem bil edini ki ga nisem videl en teden, ker je bil vmes na vikendu. Še zadnji dan ko je bil živ pa sem imel namen it na obisk, pa sem rekel: ah, sej sta šele prišla zvečer iz vikenda, bom šel pa jutri, grem ko je lep dan pa mal športat. Zdej pa mam...

Pač, tako je prišlo in nimam čisto kaj naredit pri vsem tem. Lahko me le tolaži dejstvo, da je oče isto doživel s svojim očetom, le da je bil on še malenkost mlajši od mene.

Klikni za razširitev