Smrt staršev
- Ustvarjalec teme Runo
- Začetni datum
Poglej iz lepše strani, človek umre, toda duša gre v nebesa in takrat se začne šele lepo življenje, slej ko prej ju boš srečal v nebesih.
hmmm, pred slabim letom dni, je umrla moja zarocenka...itak je tezko, ampak prej kot se sprijaznis in zivis naprej lazje je...verjemi, da pride se ogromno dni, ko te bo kaksen datum, predmet, kraj.... spomnil na njih...jaz sem imel "sreco", da sem lahko bil pri njej ko je umrla, to je bila tudi njena zelja, da sva skupaj do konca, in da sem se lahko takrat poslovil od nje, verjamem pa, da bi mi bilo tezje brez teh zadnjih trenutkov...
Mesec pa pol nazaj nenadno umrl oče. Kaj naj ti rečem, vsak drugače to prenese. Najhuje je pa itak materi...
Če si imel nesrečen slučaj ti izrekam iskreno sožalje in se pridružujem 8888 mislim.
Drugače pa ob smrti bližnjih zelo pomaga pogovor o pokoj-nemu-nih - da o samopogovoru s pokojnimi ne govorim, če veruješ v Boga zelo pomaga molitev in udeležba pri Sv. maši.
Za namen lajšanja ob izgubi bližnjega ima krasen program http://drustvo-hospic.si/?page_id=188 , lahko pa greš tudi do prvega duhovnika, ki so ravno tako usposobljeni za pogovor in tolažbo.
Drugače pa ob smrti bližnjih zelo pomaga pogovor o pokoj-nemu-nih - da o samopogovoru s pokojnimi ne govorim, če veruješ v Boga zelo pomaga molitev in udeležba pri Sv. maši.
Za namen lajšanja ob izgubi bližnjega ima krasen program http://drustvo-hospic.si/?page_id=188 , lahko pa greš tudi do prvega duhovnika, ki so ravno tako usposobljeni za pogovor in tolažbo.
Zanima me s čisto razumskega stališča. Kako se sprijazniti s tem, da nekdo, do katerega si imel toliko ljubezni (in ki ti jo je nudil), ne bo nikoli več hodil po svetu, njegovo truplo pa bo zažgano/zgnilo v zemlji. Moja smrt se mi ne zdi z mojega pogleda toliko tragična kot smrt ljubljene osebe.
guardy, iskreno sožalje.
guardy, iskreno sožalje.
Nazadnje urejeno:
čisto razumsko veš da bo vsak umrl. in se čisto razumsko na to pripravljaš veliko več časa.
je pa res da je neenadna smrt šok. smrt po dolgotrajnem umiranju pa zna biti celo olajšanje - vsaj če si se v glavi že ustrezno poslovil od umirajočega.
se pač teh ki so umrli spominjaš v njihovih najboljših letih/trenutkih in to je to.
je pa res da je neenadna smrt šok. smrt po dolgotrajnem umiranju pa zna biti celo olajšanje - vsaj če si se v glavi že ustrezno poslovil od umirajočega.
se pač teh ki so umrli spominjaš v njihovih najboljših letih/trenutkih in to je to.
Sožalje vsem ki ste ostali brez svojih dragih, ni lahko še posebej če izgubiš najdražje nenadoma niti posloviš se ne od njih, odidejo zdoma in se ne vrnejo itd.Lažje je dojeti smrt bolanega človeka kateremu je morda smrt odrešitev trpljenja ki ga prestaja, skoraj leto in pol smo gledali našo sedaj pokojno mamo kako jo je žrl rak, itak smo vedeli da ji ne moremo pomagati, ob smrtni uri sem bil zraven čuden občutek ko je umrla, bilo je po polnoči ležala je na postelji negibna ker je bila v komi dihala je hropeče in naenkrat je vse to utihnilo , umrla je zrl sem ji v napol odprte oči ,....
Težje se je soočila z smrtjo staršev moja žena ki jih ni prebolela, minula so desetletja in obiski groba so obvezni večkrat mesečno oz koliko nama čas dopušča, pokopana sta v vasi od koder prihaja žena ki je oddaljen od našega kraja, bila je stara komaj 16 let in oba starša sta odšla v enem letu mama po tem ko sem jo spoznal, oče je bil hrom zaradi kapi in nepokreten v domu za starejše in po amputaciji obeh nog je tudi on umrl, da se vrnem k temi, kako se soočiti s smrtjo staršev, je teško in tudi odvisno koliko ste bili navezani en na drugega, verni se bodo spomnili obletnice smrti z mašo za pokojne z obiski grobov in verjemite da pomaga pogovor z pokojnimi , morda se sliši čudno vendar je za globji stik s pokojnimi potrebna mediacija na grobu ali ob sliki pokojnih, kaj vse je doživljala moja žena prva leta po smrti staršev je grozno, od sanj do videnj oseb na cesti podobnih staršem, prinašala sva sveče in rože molila in jokala ob grobu in čez čas se je malo umirilo vendar še vedno občasno sanja o starših.To je stik z onostranstvom in deluje pomirjajoče ker so sanje z videnji mrtvih oseb obliž na boleče izgube, meni se od matere ni nikoli sanjalo ne vem zakaj ne umrla pa je po smrti ženinih staršev .
Kot se veselimo vsakega novega življenja z rojstvom je smrt samo prehod v drugo stanje iz katerega izhajamo , vedi človek da si prah in da se v prah povrneš.
Kahlil Gibran
Radi bi doumeli skrivnost smrti. Toda kako jo boste našli, če je ne iščete v srcu življenja?
Težje se je soočila z smrtjo staršev moja žena ki jih ni prebolela, minula so desetletja in obiski groba so obvezni večkrat mesečno oz koliko nama čas dopušča, pokopana sta v vasi od koder prihaja žena ki je oddaljen od našega kraja, bila je stara komaj 16 let in oba starša sta odšla v enem letu mama po tem ko sem jo spoznal, oče je bil hrom zaradi kapi in nepokreten v domu za starejše in po amputaciji obeh nog je tudi on umrl, da se vrnem k temi, kako se soočiti s smrtjo staršev, je teško in tudi odvisno koliko ste bili navezani en na drugega, verni se bodo spomnili obletnice smrti z mašo za pokojne z obiski grobov in verjemite da pomaga pogovor z pokojnimi , morda se sliši čudno vendar je za globji stik s pokojnimi potrebna mediacija na grobu ali ob sliki pokojnih, kaj vse je doživljala moja žena prva leta po smrti staršev je grozno, od sanj do videnj oseb na cesti podobnih staršem, prinašala sva sveče in rože molila in jokala ob grobu in čez čas se je malo umirilo vendar še vedno občasno sanja o starših.To je stik z onostranstvom in deluje pomirjajoče ker so sanje z videnji mrtvih oseb obliž na boleče izgube, meni se od matere ni nikoli sanjalo ne vem zakaj ne umrla pa je po smrti ženinih staršev .
Kot se veselimo vsakega novega življenja z rojstvom je smrt samo prehod v drugo stanje iz katerega izhajamo , vedi človek da si prah in da se v prah povrneš.
Kahlil Gibran
Radi bi doumeli skrivnost smrti. Toda kako jo boste našli, če je ne iščete v srcu življenja?
Dokler smrt kosi po vrsti se bi tako hudo. Mislim da je izguba otroka nekaj najhujsega ampak ljudje tudi to prezivijo.
Sam smrt dojemam kot del zivljenja ker se pac s tem dnevno srecujem v sluzbi res pa da hvala bogu nisem izgubil nikogar od bliznjih razen starih mam in ocetov tako da bolj tezko kaj svetujem...
Vem pa da se kolega in sosed vsake toliko hodita na grob malo pogovarjati baje zelo pomaga.
Poznam tudi zensko ki je v prometni izgubila oceta mamo brata in hcerko. 2 leti je bila cisto v razsulu danes izgleda dobro, nasmejana, ima drugega otroka... nevem verjetno od cloveka do cloveka razlicno.
Sam smrt dojemam kot del zivljenja ker se pac s tem dnevno srecujem v sluzbi res pa da hvala bogu nisem izgubil nikogar od bliznjih razen starih mam in ocetov tako da bolj tezko kaj svetujem...
Vem pa da se kolega in sosed vsake toliko hodita na grob malo pogovarjati baje zelo pomaga.
Poznam tudi zensko ki je v prometni izgubila oceta mamo brata in hcerko. 2 leti je bila cisto v razsulu danes izgleda dobro, nasmejana, ima drugega otroka... nevem verjetno od cloveka do cloveka razlicno.
Runo in vsem ostalim ki so jim umrli svojci izrekam moje iskreno sožalje. Tudi meni se je nedavno zgodilo nekaj podobnega.
Vsak sprejema na drugačen način, verjetno iz psihološke karakteristike. Ko sem bil v JLA je enemu kolegu umrl oče. Tip je dejansko padel v nezavest in so ga pobrali z rešilcem. Poslali so ga domov in nikoli mu ni bilo potrebe nadaljevati služenja. Pri mojem profilu je pisalo XXXX kar pomeni da v kritičnih situacijah ne izkazujem čustev. Vsak sprejme novico na svoj način.
Za naprej si najdi kakšen hobi ali opravek ki ti bo odvrnil misli drugam, recimo delo na vrtu, itd. Vzami kakšno knjigo, preberi jo, gledanje televizije ni isto. S časom bolečina ob izgubi ne bo tako huda. Najslabše je samo mislit na to.
Vzami tudi to kot naravni proces, nihče ne bo živel večno.
Upam da sem ti vsaj malo pomagal.
Vsak sprejema na drugačen način, verjetno iz psihološke karakteristike. Ko sem bil v JLA je enemu kolegu umrl oče. Tip je dejansko padel v nezavest in so ga pobrali z rešilcem. Poslali so ga domov in nikoli mu ni bilo potrebe nadaljevati služenja. Pri mojem profilu je pisalo XXXX kar pomeni da v kritičnih situacijah ne izkazujem čustev. Vsak sprejme novico na svoj način.
Za naprej si najdi kakšen hobi ali opravek ki ti bo odvrnil misli drugam, recimo delo na vrtu, itd. Vzami kakšno knjigo, preberi jo, gledanje televizije ni isto. S časom bolečina ob izgubi ne bo tako huda. Najslabše je samo mislit na to.
Vzami tudi to kot naravni proces, nihče ne bo živel večno.
Upam da sem ti vsaj malo pomagal.
Ko sem gledal tisto truplo, sem naenkrat dobil občutek, da to ni več on, temveč le neka lupina in da sva sedaj povezana na nek povsem drug način. Prav tako, ko sem prišel domov, se vsedel in hotel razjokati, mi je nekaj dejalo "sin moj, nikar ne joči, vse je v redu".
Pri materi pa še ne vem, kako bo. Z njo sem še malo bolj povezan. In se pogosto sprašujem takšna vprašanja.
Malce mi je pomagalo gledanje obsmrtnih izkušenj veliko ljudi na YouTube. Poskušam sprejeti, da smrt ni konec, temveč le neka točka, preskok. Mnogo ljudi, ki so doživeli obsmrtno izkušnjo, pravi da so se takrat počutili veliko bolj žive, da se jim je ta svet zdel bolj kot nekakšne sanje, da so dobili tist občutek "doma sem, sedaj mi je vse jasno" ter doživeli prečudovito, z besedami neopisljivo stanje blaženosti in ljubezni. To me tolaži. Še vedno pa na trenutke deluje "nerazumsko".
Pri materi pa še ne vem, kako bo. Z njo sem še malo bolj povezan. In se pogosto sprašujem takšna vprašanja.
Malce mi je pomagalo gledanje obsmrtnih izkušenj veliko ljudi na YouTube. Poskušam sprejeti, da smrt ni konec, temveč le neka točka, preskok. Mnogo ljudi, ki so doživeli obsmrtno izkušnjo, pravi da so se takrat počutili veliko bolj žive, da se jim je ta svet zdel bolj kot nekakšne sanje, da so dobili tist občutek "doma sem, sedaj mi je vse jasno" ter doživeli prečudovito, z besedami neopisljivo stanje blaženosti in ljubezni. To me tolaži. Še vedno pa na trenutke deluje "nerazumsko".
Malo off.
Ne fantazirajte o dušah in življenja po tem. Tega ni mogoče dokazati in noben ne bo nikoli vedel kaj se zgodi, ko umreš, dokler ne boš sam umrl. Znanstveniki so ugotovili, da so tisti, ki so dejansko umrli in nazaj oživeli (se pravi da niso dihali par minut), videli neke belo čudo, da se vrtijo v krogu itd, da se jim je vse to dogajalo, ko so še dihali, ko se jim je srce ustavilo, pa se več ničesar niso spomnili.
Ko umreš umreš. Greš pod zemljo in tam ostaneš. Pač še vedno po tem, ko nekdo umre, misliš na tisto osebo do konca svojega življenja. Osebo, s katero si preživel večino svojega življenja, je nemogoče pozabiti, zato nekateri ljudje fantazirajo, da duša ostane z njimi.
Ne verjamem v duhove, jezuse, marije in ostale fantazije. Pa če se mi že duh prikaže pred očmi, si bom rekel, da se mi je zmešalo. Eni vidijo bele miši, drugi pa duhove.
Malo preveč nekateri gledajo risanke, kjer nekdo tam umre, pa prikaže dušo, kako se dvigne iz trupla ... in kot majhen otrok, ti to ostane v glavi, češ, da je resnično ... isto je pri filmih, kjer še znajo narediti večjo dramo, da ljudje še bolj verjamejo, da je kaj takega mogoče.
Sicer pa, nimam več nobenega dedeka pa nobene babice. Pogrešam eno babico, ki sem jo imel zelo rad. Vem, da bo isto nekoč, ko mi bosta umrla ata pa mama. Ampak treba je vedeti, da noben ne živi večno, leta pa letijo kot ne vem kaj. Zato vsak dan živim, kot da smo zadnji dan skupaj - če se razume - ker nikoli ne veš, kdaj za nekoga zadnji dan.
Ne fantazirajte o dušah in življenja po tem. Tega ni mogoče dokazati in noben ne bo nikoli vedel kaj se zgodi, ko umreš, dokler ne boš sam umrl. Znanstveniki so ugotovili, da so tisti, ki so dejansko umrli in nazaj oživeli (se pravi da niso dihali par minut), videli neke belo čudo, da se vrtijo v krogu itd, da se jim je vse to dogajalo, ko so še dihali, ko se jim je srce ustavilo, pa se več ničesar niso spomnili.
Ko umreš umreš. Greš pod zemljo in tam ostaneš. Pač še vedno po tem, ko nekdo umre, misliš na tisto osebo do konca svojega življenja. Osebo, s katero si preživel večino svojega življenja, je nemogoče pozabiti, zato nekateri ljudje fantazirajo, da duša ostane z njimi.
Ne verjamem v duhove, jezuse, marije in ostale fantazije. Pa če se mi že duh prikaže pred očmi, si bom rekel, da se mi je zmešalo. Eni vidijo bele miši, drugi pa duhove.
Malo preveč nekateri gledajo risanke, kjer nekdo tam umre, pa prikaže dušo, kako se dvigne iz trupla ... in kot majhen otrok, ti to ostane v glavi, češ, da je resnično ... isto je pri filmih, kjer še znajo narediti večjo dramo, da ljudje še bolj verjamejo, da je kaj takega mogoče.
Sicer pa, nimam več nobenega dedeka pa nobene babice. Pogrešam eno babico, ki sem jo imel zelo rad. Vem, da bo isto nekoč, ko mi bosta umrla ata pa mama. Ampak treba je vedeti, da noben ne živi večno, leta pa letijo kot ne vem kaj. Zato vsak dan živim, kot da smo zadnji dan skupaj - če se razume - ker nikoli ne veš, kdaj za nekoga zadnji dan.
Meni je umrl najboljsi prijatelj s katerim sem preživel največ časa kot bilo s kom, vglavnem lep del zivljenja mi je bil sopotnik in opora v tezkih trenutkih.. vendar zaradi napake ga je ubila elektrika ko je pomagal drugim.. težko je, ampak življenje mora oz. gre naprej in nesmeš dovolit da ti bilokaj ovira tvoje nadaljne bivanje na tej zemlji.. imam ga v spominu in se tudi rad spomnim na najine skupne dogodke. Življenje je labirint in mi smo del njega.
Citat:
Uporabnik Runo pravi:
Tisti, ki ste to že doživeli. Zanima me kako ste se spopadali s tem? Kako se sprijazniti z dejstvom, da jih ne boste nikoli več videli in da ne bodo nikoli več hodili po Zemlji?
Zelo na kratko - kaj misliš, kaj so si oni želeli? Po moje je želja vsakega starša, da njihov otrok živi dalje, čeprav brez njih, srečno s svojo družino. Upoštevaj takšno njihovo željo in jo izpolni.
Podobne teme
