Sicer je zgodba izpred parih let, ampak vseeno. Opisuje pa obravnavo voznika, ki je "slučajno" policist.
S kolegi ga pijemo, ko žolne. Po n-tih rundah popitega alkohola se odločimo, da bi šli domov. V principu smo bili vedno dogovorjeni tako, da tisti, ki je vozil, ni pil (če pa že, je spil pijačko ali dve, v tistih časih začetnikom ni bilo treba imeti 0,00 promila). Med našo turnejo smo naleteli na kolega in njegovo družbo, ki so imeli enake namene kot mi (alkoholno žuriranje). No, problem je bil v tem, da je kolega, ki je policaj, tisti dan vozil. Ker smo bili iz različnih koncev mesta, smo se malo prerazporedili po avtih, da se ne bi po nepotrebnem vozili. Jaz sem pristal v avtu, ki je bil last kolega policaja. Ker je bil najbolj pijan, smo ga prepričevali naj gremo domov raje s taksijem. Se ni pustil prepričati, ker je ravno rakrat kupil novega (rabljenega) BMW-ja. Ko smo videli, da ni pripravljen pustiti avta, smo predlagali, da vozi tisti, ki je najmanj pijan. Tudi na to ni pristal. Vozil je sam, mi pa vsi trdi od strahu (bilo je pozimi, zadnji pogon brez elektronike, voznik koma,...). Seveda so naše vijuganje opazili tudi policisti in nas seveda takoj ustavili. Želeli so dokumente in kolega je potreboval cca. 5 minut, da je iz žepa potegnil denarnico z dokumenti in v njej našel IPA izkaznico (na vetrobranskem steklu še ni imel IPA nalepke, ker je ravno kupil avto). Ko so policisti videli izkaznico, se jim je razjasnil obraz in nam samo zaželeli srečno vožnjo, mi pa smo se odpeljali. Ko smo prišli domov, smo morali kolegu policistu pomagati najti njegova vhodna vrata, pa tudi hodil je bolj slabo.
Toliko o mojih razlogih, zakaj ne zaupam nadzoru policistov nad svojimi kolegi v privatnem življenju.