Moja pasja zgodba je taka. Preden sem spoznala mojega sedanjega partnerja o psih nisem nikoli kaj pretirano razmišljala in se obremenjevala z njimi. Vedno sem jih imela za "žival", se pravi je potrebna neka distanca (bognedaj lizanje, v stanovanju, kavči, postelje, da ne omenjam dlak, ipd....). Vedno sem bila proti psom na verigi, danes še bolj kot kdajkoli prej, pa tudi mnenje o pesjakih, ki so se mi zdeli čisto ok, sem z leti spremenila.
No pri mojemu doma imajo rotvajlerja. Na začetku me je bilo groza velike mrcine v dnevni sobi....ampak z leti so vse moje "pasje predpostavke" šle po zlu. Ne moreš verjet, kako se pes vklopi v družino in diha s tabo, če ima možnost bivati s tabo. Ko prideš domov kar oživi, če gremo vsi ven pred hišo pa on ostane noter je nesrečen, zakaj ga nisi vzel sabo, kaj se dogaja...kako ves večer preleži ob tebi, če čuti da si žalosten ali je kaj narobe s tabo, ipd. Dejansko je del družine, vedno in povsod s tabo. Ko je sam doma je čisto priden in cel dan prespi, čaka, da prideš domov (ne uničuje pohištva, ipd.). Spi v postelji (sicer ne pri nama..), leži na kavču, ipd. Meni to sicer ni najbolj všeč, še vedno bi raje košaro za psa, ampak dobr...uporabljaš pregrinjala in rjuhe, pa se da...pa malo več pereš
Pa ne smeš biti usekan na sterilno čistočo...pač je nekaj dlak, ni vse sterilno, ampak v osnovi je pes čista žival...se mi zdi, da če živi noter, ima tudi on malo privzgojen ta čut (npr. naš sploh ne mara it ve na dež, ga skrbi, da si ne bo zmočil tačk...).
Uglavnem, kar sem hotla povedat je, da dokler česa takega doživiš sploh ne verjameš, da te lahko pes čisto spreobrne in se u bistvu nekako navadiš na vse te "pasje stvari". Je pa vsekakor ena meja (neki je da te narahlo malo poliže, ti da lupčka...neki pa da te celega preliže in ti njega - fuj).
Bottom line - če hočeš, da ti pes da 100% sebe, potem mu moraš pustit, da živi s tabo. Šele takrat pes pokaže ves svoj značaj in je zanj tvoja družina vse. Če bom kdaj imela psa, bo hišni, če ne ga raje nimam. Pesjak ali bognedaj ketna - nikoli!
No pri mojemu doma imajo rotvajlerja. Na začetku me je bilo groza velike mrcine v dnevni sobi....ampak z leti so vse moje "pasje predpostavke" šle po zlu. Ne moreš verjet, kako se pes vklopi v družino in diha s tabo, če ima možnost bivati s tabo. Ko prideš domov kar oživi, če gremo vsi ven pred hišo pa on ostane noter je nesrečen, zakaj ga nisi vzel sabo, kaj se dogaja...kako ves večer preleži ob tebi, če čuti da si žalosten ali je kaj narobe s tabo, ipd. Dejansko je del družine, vedno in povsod s tabo. Ko je sam doma je čisto priden in cel dan prespi, čaka, da prideš domov (ne uničuje pohištva, ipd.). Spi v postelji (sicer ne pri nama..), leži na kavču, ipd. Meni to sicer ni najbolj všeč, še vedno bi raje košaro za psa, ampak dobr...uporabljaš pregrinjala in rjuhe, pa se da...pa malo več pereš
Uglavnem, kar sem hotla povedat je, da dokler česa takega doživiš sploh ne verjameš, da te lahko pes čisto spreobrne in se u bistvu nekako navadiš na vse te "pasje stvari". Je pa vsekakor ena meja (neki je da te narahlo malo poliže, ti da lupčka...neki pa da te celega preliže in ti njega - fuj).
Bottom line - če hočeš, da ti pes da 100% sebe, potem mu moraš pustit, da živi s tabo. Šele takrat pes pokaže ves svoj značaj in je zanj tvoja družina vse. Če bom kdaj imela psa, bo hišni, če ne ga raje nimam. Pesjak ali bognedaj ketna - nikoli!
