Ko že ravno drezaš: zgodovinsko pomeni ločitev Cerkve od države, da se država ne vtika v umeščanje škofov, Cerkev pa nima nadoblasti nad državo.
Moderna različica: država se ne vtika v notranje zadeve cerkva (teologija, liturgija, kadrovske zadeve itd). Cerkve se ne spuščajo v dnevnopolitične teme, ki se ne tičejo njihovega poslanstva. Cerkev torej lahko javno deluje karitativno, vzgojno-izobraževalno, lahko poziva na volitve (pri čemer je najmanj nehigienično, če se konkretno opredeli do kandidatov), lahko sodeluje v civilni družbi in se oglaša glede zadev, ki se je tičejo. Enako velja za ostale cerkve, ki so pri nas registrirane. Prav tako lahko država prepozna v sodelovanjo s katero od cerkva svoj vitalni interes, recimo zgodovinski, kulturni itd. in cerkev s primernim sporazumom podpre.
Primeri: celotna zahodna Evropa je izrazito sekularna, torej ločenost države in vere strogo uveljavljena. Teokracija: Iran. Turčija je trenutno na dobri poti iz sekularne družbe v teokracijo.