pa kaj je z folkom?

Citat:
Iskalci zaposlitve: Je res narobe, če vztrajam pri svojem poklicu?
»Prejela nisem nobenega odgovora ali povabila na razgovor. Če sem iskrena, bi bilo nasprotno zame veliko presenečenje.«
Dejstvo, da gredo študentska leta h koncu in da se bo kmalu začelo povsem novo življenje, me je razjedalo, še preden sem začela pisati diplomo. Ne le zaradi tega, ker je prehod iz življenja študenta v življenje zaposlene ali huje, nezaposlene, z diplomo na zavodu prijavljene osebe, ogromna sprememba, temveč ker sem se tega, da bom po koncu izobraževanja težko našla zaposlitev, zavedala že med študijem. Študijskega programa zaradi tega nisem spreminjala, kajti študij zgodovine mi je bil v veliko veselje. Verjela sem, da se bo do mojega iskanja zaposlitve marsikaj spremenilo. In se tudi je. Kako, vemo vsi.
»'Diplomirala si iz zgodovine? Ta pa bo res težka. Imaš kakšna poznanstva? No ... tudi če jih imaš, ti ne bodo kaj prida pomagala. Le kaj se ti je podilo po glavi, ko si se odločila za študij zgodovine?«
Takšni odzivi kot tudi negativne kritike so postali del mojega vsakdana, zato jim ne posvečam nobene pozornosti, pozornost posvečam le redkim, ki me spodbujajo, in sama sebi, ker verjamem, da mi bo uspelo, čeprav bo morda do tedaj preteklo mnogo časa in bom morala premagati precej ovir. Moja želja ni omejena na delo v muzeju ali arhivu, temveč na delo, ki ga bom opravljala z veseljem in tako pripomogla k pozitivnemu rezultatu.
Mnogo je takih, ki zelo radi kritizirajo mlade, češ da zaradi diplome niso pripravljeni delati drugje kot v svoji stroki. Ni res, sem pripravljena zaposliti tudi v drugi stroki, toda ... Ali je res kritiziranja vredno, da zaradi vsega truda, ki sem ga vložila v študij, stremim k zaposlitvi v svoji stroki?
V dveh mesecih, odkar sem diplomirala, sem poslala ponudbe za delo v okoliških muzejih in arhivih. Dobila nisem nobenega odgovora ali povabila na razgovor. Če sem iskrena, bi bilo nasprotno zame veliko presenečenje. Redno spremljanje prostih delovnih mest na zavodu za zaposlovanje mi prav tako ne da misliti drugega kot to, da so najbolj iskani poklici srednje izobrazbe in da bi se morda (malo za šalo, malo zares) lahko ponovno vpisala v srednjo šolo in pridobila še kateri drug poklic.
»Kaj sploh še počneš tukaj? Pot pod noge in v tujino, tu nimaš več kaj za iskati, saj pa vidiš, da vse propada.« Tudi takšne izjave so že vsakdanje. Naj se torej pridružim mnogim, ki so že izgubili voljo, in se odpravim za boljšim življenjem v tujino (ki pa, kot vemo, ni tako rožnato, kot ga opisujejo mnogi)? Verjamem, da je bilo mnogo takih, ki jim ni preostalo drugega. Morda res kdaj v prihodnosti ne izključujem te možnosti, a zdaj še verjamem, da mi bo uspelo tukaj in da bom svoje znanje in sposobnosti vlagala v delo, cenjeno v moji zeleni domovini.

Klikni za razširitev