Tudi meni se zdi Chicknovo razmišlajanje pravilno. Starši imajo obvezo, da poskrbijo za svojega otroka recimo do konca šolanja. Potem menim, da mora bit otrok že dovolj zrel in odgovoren, da za naprej poskrbi sam. Sicer pa je pri meni tako, da že cel faks sama služim denar za svoje potrebe in lastne večje nakupe. Res mi ni treba prispevat za stroške doma, raje rečeta, naj šparam za bodoči lasten dom. Vendar če bi bila potreba po dodatnem denarju za stroške, bi ravno tako morala dat zraven. Vzgojila sta me pa tako, da se zavedam odgovornosti in da se je treba enkrat odselit in osamosvojit. Vedno bom lahko računala na njuno pomoč v smislu družine, odnosa, ampak denarja imata toliko kot ga je in ne bosta mogla podpirat še moje bodoče familije. In tega se zavedam in jima tudi nočem biti v breme. V preteklosti sta se morala marsičemu odpovedat, da smo zdaj tu, kjer smo in dokler sta še čila in zdrava, naj si s tem kar zaslužita še kaj privoščita. Je njun denar, s sestro sva na koncu faksa in je čas, da poskrbiva zase. Kar se pa starosti tiče...mojadva sta ena tistih kul staršev, ki svojih otrok nočeta obremenjevat in vezat nase. Mami je rekla, ko bo čas zato, naj jo dam v dom ostarelih, ampak naj pa pridem kaj na obisk
Sama je namreč skrbela za svoje starše in ve, kakšno breme je s tem in noče enako narediti meni. In tak odnos mi je všeč - vemo, da je vsak zase in naj zase živi, vendar se vedno lahko zanesemo en na druge (v sili tudi finančno). Ne pa, da si celo življenje nekomu pijavka...