Napetost v Ukrajini - Krimu
- Ustvarjalec teme darjan
- Začetni datum
Russian President Vladimir Putin has ordered a "partial withdrawal" of troops from the border with Ukraine, the German government has said.
http://www.bbc.com/news/world-europe-26822475
http://www.bbc.com/news/world-europe-26822475
Quo vadis, Putin?
Jože Poličar 1.4.2014 12:0110 komentarjev
putinV davnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je prihajal na obisk v Jugoslavijo sovjetski partijski voditelj Leonid Brežnjev. V tedanjem študentskem listu Tribuna mu je, zdaj že pokojni Jaša Zlobec tedaj še nagajivi mladenič, napisal »dobrodošlico«, polno ironije in neprijetnih vprašanj. Med drugim ga je prosil, naj mu odgovori, kako je kaj s Krimskimi Tatari, ki jih je Berijeva NKVD v jeseni 1944 tako kruto izselila v stepe Srednje Azije.1 Leonid zelo verjetno študentske Tribune ni dobil v roke, še manj pa je verjetno, da bi nanj odgovoril.
NKVD-jevska »učinkovitost«
V grozljivo zbirokratiziranem jeziku je operacija preselitve v arhivih NKVD opisana kot hitra in brez incidentov. Trajala je le dva dni: od 18. do 20. maja 1944. Ob 20. uri prvega dne se telegram v Moskvo glasi takole: »Transportirano je bilo že 90.000 individuumov (!) proti železniškim postajam, 48.400 je že na poti, operacija se nadaljuje.« Naslednji dan Berija sporoča Stalinu, da je že 165.515 individuumov (!) zbranih na postajah, od koder bodo prepeljani »na cilje, določene z navodili«. 20. maja ob 16.30 telegram sporoča, da je operacija končana. Operacija je »uspela« in je bila zelo »učinkovita«. Ker to ni bila prva prisilna selitev, se NKVD pohvali, da so tokrat privarčevali z vagoni, lopatami, vedri itd. Tokrat so za razliko vkrcali po 45 oseb s prtljago vred v en živinski vagon, namesto 40 v predhodnih selitvah. To je prineslo »znaten prihranek«. Ljudje so med prevozom »umirali kot muhe«.
Od 228.392 izseljenih jih je v naslednjih letih umrlo skoraj 45 tisoč. Še bolj je grozljivo, če upoštevam podatek, da je bilo med izseljenimi 40–50 odstotkov mlajših od 16 let! Starejši moški so bili pred tem že mobilizirani na fronto. Od 89 tisoč deportiranih šoloobveznih otrok jih je štiri leta pozneje, leta 1948, le 12 tisoč obiskovalo šolo. Kje so bili drugi? 2
Od izseljenih dvesto tisoč jih je polovica pomrla v izgnanstvu, od leta 1980 dalje pa so se preostali počasi vračali v svojo staro domovino, a zdi se, da so tam še danes drugorazredni državljani. Nedavni referendum o odcepitvi od Ukrajine je pokazal njihovo nezaupljivost, saj so ga bojkotirali. Tatari so že kot muslimani nekoliko drugačni in v očeh slovanske večine nekoliko »sumljivi«.
Znano je, da je ena največjih skrbi današnje Putinove Rusije prav muslimanski svet znotraj države in tudi na njenih južnih zunanjih mejah. Med drugimi je to tudi vzrok za notranjo krhkost kremeljskega režima, ki je pogosto neopažena med neruskimi opazovalci.
Nesrečna oktobrska revolucija
Kaj torej hoče Vladimir Putin?
Prav gotovo ni nikogar presenetil, ko je dan po referendumu, 17. marca, najavil priključitev Krima k Rusiji. To je bilo pričakovano.
A poglejmo, kaj je ob tej priliki še povedal. Zaskrbljujoč je njegov izkrivljen pogled na rusko zgodovino. Po njegovem naj bi bila Rusija že stoletja žrtev zahodnih velesil in boljševiške revolucije v preteklem stoletju. Obe silnici naj bi Rusijo poniževali in jo skušali spraviti na kolena.
V Kremlju priznavajo, da je bila oktobrska revolucija leta 1917 največja nesreča za cel narod. Tako razlago zgodovine moremo slišati tudi od njihovih diplomatov, ki dodajajo, da je ta strašna bolezen potrebna dolgotrajnega in potrpežljivega zdravljenja. Za slovensko uho je to kar presenetljivo, saj v tej deželi česa podobnega ne slišimo. Pred nekaj leti so v ruske srednje šole uvedli kot obvezno branje odlomke iz Arhipelaga Gulag pisatelja Aleksandra Solženicina!
Zmaga boljševikov leta 1917 je tudi po Putinovih besedah veliko ponižanje za Rusijo. Krivdo za to ponižanje in nepredstavljivo trpljenje vseh narodov pod sovjetskim režimom pa pripisuje predvsem drugim, Nerusom. V tem je sicer delček resnice. Med starimi boljševiki, začetniki revolucije, je bilo nesorazmerno veliko število pripadnikov neruskih nacionalnosti. Še v času komunizma so v Moskvi šepetaje opisovali Lenina kot »azijata«, Nerusa, njegov naslednik je bil »Azijec« iz Gruzije Josip V. Stalin, prvi šef tajne policije Čeka je bil Poljak Feliks Deržinski, latvijski revolucionarji so prispevali velik delež v prvem obdobju revolucije. Številni stari boljševiki so bili pripadniki judovske nacionalnosti, med njimi je najbolj znani Lev Trocki.
Toda Putin pozablja, da so boljševiki enako sovražili tako ruske, ukrajinske kot vse druge kmete in podobne »zaviralce neizogibnega zgodovinskega razvoja v smeri komunizma«. Zato so trpeli vsi. Za Tatare priznava, da se jim je zgodila velika krivica, a milijoni različnih nacionalnosti so prav tako trpeli, in spet, po njegovem mnenju, predvsem Rusi. Ukrajinski »holodomor« (umetno povzročena lakota) je seveda tragičen, vendar je ta strahota doletela milijone po vsej tedanji državi.
Ali je Rusija na poti ozdravitve?
Pred štirimi leti sem se sprehajal po mestu Samara ob reki Volgi, kakih petsto kilometrov severovzhodno od Stalingrada, na območju, kjer so nekoč živeli Nemci. Stalin jih je prav tako kot Krimske Tatare pregnal iz njihovih domov. Na drugi strani veletoka Volge je mesto Engels (edino to je še ohranilo revolucijsko ime, Engels je bil Nemec, tako kot njegovi prebivalci do izgona leta 1944). V obeh mestih so danes spet odprte cerkve, večinoma pravoslavne. Zašel pa sem tudi v moderno katoliško cerkev, kjer mi je mlada, nič kaj sramežljiva redovnica govorila o svojih starših, Nemcih, ki so bili izgnani, sama pa se je zdaj vrnila v vlogi, ki si je Stalin niti v sanjah ne bi mogel zamisliti. Malo stran od središča mesta sem bil opozorjen, da je bilo v letih lakote nevarno hoditi naokoli sam, kar nekaj ljudi je izginilo za vedno. Lakota je presegla vse meje, kanibalizem ni bil nobena redkost.
Putin ima prav, ko omenja odlok Nikite Hruščova iz leta 1954, s katerim je samovoljno priključil Krim Ukrajinski sovjetski republiki. Toda zavedati se moramo, da je bilo prav vse, kar so boljševiški voditelji od Lenina do konca režima storili, krivično in v neskladju celo z njihovimi zakoni. Ustava in zakoni so imeli kaj malo veljave.
Je torej Rusija na pravi poti k ozdravitvi? Daleč od tega. Putinovi nameni so jasni. Vzpostaviti želi nekdanji imperij in močno Rusijo, sicer ne več komunistično, a vendarle avtokratsko vladavino, prilagojeno novim razmeram. Njegovo sporočilo je tudi grozeče: zaščitili bomo naše rojake v soseščini. Kaj nismo to že slišali leta 1938 v Nemčiji in nedavno v Srbiji?
Mu bo to uspelo? Ukrajina ni Jugoslavija, kljub vsem velikim razlikam je to država enega naroda in dveh jezikov. Resnici na ljubo je treba priznati, da vsi razumejo rusko in ukrajinsko. Njeni prebivalci so v 20. stoletju preživeli čase, ki jih zgodovina ne pomni. Med drugimi apokaliptičnimi jezdeci je morda nasilna rusifikacija in načrtno zatiranje vsega ukrajinskega relativno manjše od drugih še bolj trdih kopitarjev.
Vsi, Ukrajinci, Rusi, Tatari in drugi, so okušali strahote komunizma. Zdi se, da so prav zaradi te izkušnje zmogli vztrajati na ulicah Kijeva. Mesta, kjer se je človek v sovjetskih časih počutil veliko bolj utesnjenega kot v prestolnici Moskvi. Spominjam se neznanskih parad ob prvomajskih praznikih.3 Tam so, za razliko od bolj »svetovljanskih« Moskovčanov, tujcem še preprosti ljudje na cesti kaj radi čestitali za praznik, podobno kot na Zahodu za novo leto. Seveda je težko reči, kaj so ob tem v resnici mislili. Eno pa je gotovo – kljub temu da so bile cerkve v glavnem zaprte, je bilo po desetletjih preganjanj velikonočno voščilo »Kristus je vstal« daleč bolj prisotno (tudi na ulici) kot pa prvomajski pozdrav.
Provinco je režim držal bolj trdo kot npr. prestolnico Moskvo. Še posebej Ukrajino, ki jo je Kremelj že med vojno in še dolga leta po njej sumničil, da teži k separatizmu in bognedaj k odcepitvi. Dolga povojna leta so taborišča gulaga poleg Baltov v neproporcionalno velikem številu naseljevali predvsem Ukrajinci.
Trnova pot Ukrajine
Težko je napovedovati prihodnost, obstajajo pa resni pomisleki, da se je Putin tokrat zmotil.
Tako menijo tudi nekateri opazovalci v Moskvi. Omenili smo že notranjo krhkost Putinovega režima. Demokratične tendence so trenutno še razmeroma šibke, a če bi nova Ukrajina uspela in pokazala, da se je sposobna s pomočjo Zahoda ekonomsko normalizirati, bi bila to huda skušnjava in dokaz, da gresta lahko skupaj demokracija in vzhodnoslovanski svet.
Temu mnenju bi lahko tudi upravičeno oporekali z dokazi o mlačnosti Zahoda, ki ni pripravljen na zadostno pomoč in resne grožnje s sankcijami. Prav to verjetno opogumlja tudi Putina, ki se bo nemara po tej prvi krimski potezi umaknil in računal na bolezni Zahoda, sebični komercialni interes in moč pozabe. To pa smo v preteklosti že večkrat doživeli.
Je upanje za Ukrajino le optimistična sanja? Morda. A poglejmo preostali vzhodnoevropski postkomunistični prostor. Z izjemo Belorusije (in Slovenije?) z več ali manj odločnimi koraki stopa v svet normalnosti in tudi gospodarskega napredka.
V vsakem primeru Ukrajino čaka še trnova pot. Streznitev po prevelikem pričakovanju boljšega življenja in padec na realna tla, če se bo približevala Evropi, ali še hujša tema v objemu vzhodnega brata.
Jože Poličar 1.4.2014 12:0110 komentarjev
putinV davnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je prihajal na obisk v Jugoslavijo sovjetski partijski voditelj Leonid Brežnjev. V tedanjem študentskem listu Tribuna mu je, zdaj že pokojni Jaša Zlobec tedaj še nagajivi mladenič, napisal »dobrodošlico«, polno ironije in neprijetnih vprašanj. Med drugim ga je prosil, naj mu odgovori, kako je kaj s Krimskimi Tatari, ki jih je Berijeva NKVD v jeseni 1944 tako kruto izselila v stepe Srednje Azije.1 Leonid zelo verjetno študentske Tribune ni dobil v roke, še manj pa je verjetno, da bi nanj odgovoril.
NKVD-jevska »učinkovitost«
V grozljivo zbirokratiziranem jeziku je operacija preselitve v arhivih NKVD opisana kot hitra in brez incidentov. Trajala je le dva dni: od 18. do 20. maja 1944. Ob 20. uri prvega dne se telegram v Moskvo glasi takole: »Transportirano je bilo že 90.000 individuumov (!) proti železniškim postajam, 48.400 je že na poti, operacija se nadaljuje.« Naslednji dan Berija sporoča Stalinu, da je že 165.515 individuumov (!) zbranih na postajah, od koder bodo prepeljani »na cilje, določene z navodili«. 20. maja ob 16.30 telegram sporoča, da je operacija končana. Operacija je »uspela« in je bila zelo »učinkovita«. Ker to ni bila prva prisilna selitev, se NKVD pohvali, da so tokrat privarčevali z vagoni, lopatami, vedri itd. Tokrat so za razliko vkrcali po 45 oseb s prtljago vred v en živinski vagon, namesto 40 v predhodnih selitvah. To je prineslo »znaten prihranek«. Ljudje so med prevozom »umirali kot muhe«.
Od 228.392 izseljenih jih je v naslednjih letih umrlo skoraj 45 tisoč. Še bolj je grozljivo, če upoštevam podatek, da je bilo med izseljenimi 40–50 odstotkov mlajših od 16 let! Starejši moški so bili pred tem že mobilizirani na fronto. Od 89 tisoč deportiranih šoloobveznih otrok jih je štiri leta pozneje, leta 1948, le 12 tisoč obiskovalo šolo. Kje so bili drugi? 2
Od izseljenih dvesto tisoč jih je polovica pomrla v izgnanstvu, od leta 1980 dalje pa so se preostali počasi vračali v svojo staro domovino, a zdi se, da so tam še danes drugorazredni državljani. Nedavni referendum o odcepitvi od Ukrajine je pokazal njihovo nezaupljivost, saj so ga bojkotirali. Tatari so že kot muslimani nekoliko drugačni in v očeh slovanske večine nekoliko »sumljivi«.
Znano je, da je ena največjih skrbi današnje Putinove Rusije prav muslimanski svet znotraj države in tudi na njenih južnih zunanjih mejah. Med drugimi je to tudi vzrok za notranjo krhkost kremeljskega režima, ki je pogosto neopažena med neruskimi opazovalci.
Nesrečna oktobrska revolucija
Kaj torej hoče Vladimir Putin?
Prav gotovo ni nikogar presenetil, ko je dan po referendumu, 17. marca, najavil priključitev Krima k Rusiji. To je bilo pričakovano.
A poglejmo, kaj je ob tej priliki še povedal. Zaskrbljujoč je njegov izkrivljen pogled na rusko zgodovino. Po njegovem naj bi bila Rusija že stoletja žrtev zahodnih velesil in boljševiške revolucije v preteklem stoletju. Obe silnici naj bi Rusijo poniževali in jo skušali spraviti na kolena.
V Kremlju priznavajo, da je bila oktobrska revolucija leta 1917 največja nesreča za cel narod. Tako razlago zgodovine moremo slišati tudi od njihovih diplomatov, ki dodajajo, da je ta strašna bolezen potrebna dolgotrajnega in potrpežljivega zdravljenja. Za slovensko uho je to kar presenetljivo, saj v tej deželi česa podobnega ne slišimo. Pred nekaj leti so v ruske srednje šole uvedli kot obvezno branje odlomke iz Arhipelaga Gulag pisatelja Aleksandra Solženicina!
Zmaga boljševikov leta 1917 je tudi po Putinovih besedah veliko ponižanje za Rusijo. Krivdo za to ponižanje in nepredstavljivo trpljenje vseh narodov pod sovjetskim režimom pa pripisuje predvsem drugim, Nerusom. V tem je sicer delček resnice. Med starimi boljševiki, začetniki revolucije, je bilo nesorazmerno veliko število pripadnikov neruskih nacionalnosti. Še v času komunizma so v Moskvi šepetaje opisovali Lenina kot »azijata«, Nerusa, njegov naslednik je bil »Azijec« iz Gruzije Josip V. Stalin, prvi šef tajne policije Čeka je bil Poljak Feliks Deržinski, latvijski revolucionarji so prispevali velik delež v prvem obdobju revolucije. Številni stari boljševiki so bili pripadniki judovske nacionalnosti, med njimi je najbolj znani Lev Trocki.
Toda Putin pozablja, da so boljševiki enako sovražili tako ruske, ukrajinske kot vse druge kmete in podobne »zaviralce neizogibnega zgodovinskega razvoja v smeri komunizma«. Zato so trpeli vsi. Za Tatare priznava, da se jim je zgodila velika krivica, a milijoni različnih nacionalnosti so prav tako trpeli, in spet, po njegovem mnenju, predvsem Rusi. Ukrajinski »holodomor« (umetno povzročena lakota) je seveda tragičen, vendar je ta strahota doletela milijone po vsej tedanji državi.
Ali je Rusija na poti ozdravitve?
Pred štirimi leti sem se sprehajal po mestu Samara ob reki Volgi, kakih petsto kilometrov severovzhodno od Stalingrada, na območju, kjer so nekoč živeli Nemci. Stalin jih je prav tako kot Krimske Tatare pregnal iz njihovih domov. Na drugi strani veletoka Volge je mesto Engels (edino to je še ohranilo revolucijsko ime, Engels je bil Nemec, tako kot njegovi prebivalci do izgona leta 1944). V obeh mestih so danes spet odprte cerkve, večinoma pravoslavne. Zašel pa sem tudi v moderno katoliško cerkev, kjer mi je mlada, nič kaj sramežljiva redovnica govorila o svojih starših, Nemcih, ki so bili izgnani, sama pa se je zdaj vrnila v vlogi, ki si je Stalin niti v sanjah ne bi mogel zamisliti. Malo stran od središča mesta sem bil opozorjen, da je bilo v letih lakote nevarno hoditi naokoli sam, kar nekaj ljudi je izginilo za vedno. Lakota je presegla vse meje, kanibalizem ni bil nobena redkost.
Putin ima prav, ko omenja odlok Nikite Hruščova iz leta 1954, s katerim je samovoljno priključil Krim Ukrajinski sovjetski republiki. Toda zavedati se moramo, da je bilo prav vse, kar so boljševiški voditelji od Lenina do konca režima storili, krivično in v neskladju celo z njihovimi zakoni. Ustava in zakoni so imeli kaj malo veljave.
Je torej Rusija na pravi poti k ozdravitvi? Daleč od tega. Putinovi nameni so jasni. Vzpostaviti želi nekdanji imperij in močno Rusijo, sicer ne več komunistično, a vendarle avtokratsko vladavino, prilagojeno novim razmeram. Njegovo sporočilo je tudi grozeče: zaščitili bomo naše rojake v soseščini. Kaj nismo to že slišali leta 1938 v Nemčiji in nedavno v Srbiji?
Mu bo to uspelo? Ukrajina ni Jugoslavija, kljub vsem velikim razlikam je to država enega naroda in dveh jezikov. Resnici na ljubo je treba priznati, da vsi razumejo rusko in ukrajinsko. Njeni prebivalci so v 20. stoletju preživeli čase, ki jih zgodovina ne pomni. Med drugimi apokaliptičnimi jezdeci je morda nasilna rusifikacija in načrtno zatiranje vsega ukrajinskega relativno manjše od drugih še bolj trdih kopitarjev.
Vsi, Ukrajinci, Rusi, Tatari in drugi, so okušali strahote komunizma. Zdi se, da so prav zaradi te izkušnje zmogli vztrajati na ulicah Kijeva. Mesta, kjer se je človek v sovjetskih časih počutil veliko bolj utesnjenega kot v prestolnici Moskvi. Spominjam se neznanskih parad ob prvomajskih praznikih.3 Tam so, za razliko od bolj »svetovljanskih« Moskovčanov, tujcem še preprosti ljudje na cesti kaj radi čestitali za praznik, podobno kot na Zahodu za novo leto. Seveda je težko reči, kaj so ob tem v resnici mislili. Eno pa je gotovo – kljub temu da so bile cerkve v glavnem zaprte, je bilo po desetletjih preganjanj velikonočno voščilo »Kristus je vstal« daleč bolj prisotno (tudi na ulici) kot pa prvomajski pozdrav.
Provinco je režim držal bolj trdo kot npr. prestolnico Moskvo. Še posebej Ukrajino, ki jo je Kremelj že med vojno in še dolga leta po njej sumničil, da teži k separatizmu in bognedaj k odcepitvi. Dolga povojna leta so taborišča gulaga poleg Baltov v neproporcionalno velikem številu naseljevali predvsem Ukrajinci.
Trnova pot Ukrajine
Težko je napovedovati prihodnost, obstajajo pa resni pomisleki, da se je Putin tokrat zmotil.
Tako menijo tudi nekateri opazovalci v Moskvi. Omenili smo že notranjo krhkost Putinovega režima. Demokratične tendence so trenutno še razmeroma šibke, a če bi nova Ukrajina uspela in pokazala, da se je sposobna s pomočjo Zahoda ekonomsko normalizirati, bi bila to huda skušnjava in dokaz, da gresta lahko skupaj demokracija in vzhodnoslovanski svet.
Temu mnenju bi lahko tudi upravičeno oporekali z dokazi o mlačnosti Zahoda, ki ni pripravljen na zadostno pomoč in resne grožnje s sankcijami. Prav to verjetno opogumlja tudi Putina, ki se bo nemara po tej prvi krimski potezi umaknil in računal na bolezni Zahoda, sebični komercialni interes in moč pozabe. To pa smo v preteklosti že večkrat doživeli.
Je upanje za Ukrajino le optimistična sanja? Morda. A poglejmo preostali vzhodnoevropski postkomunistični prostor. Z izjemo Belorusije (in Slovenije?) z več ali manj odločnimi koraki stopa v svet normalnosti in tudi gospodarskega napredka.
V vsakem primeru Ukrajino čaka še trnova pot. Streznitev po prevelikem pričakovanju boljšega življenja in padec na realna tla, če se bo približevala Evropi, ali še hujša tema v objemu vzhodnega brata.
ne poenostavljen pač pa idealističen....da nau pomote...ampak sem dal tako malo za balansirat
vseeno pa....tukaj je v tem članku nekaj, kar je najbolj boleče....ljudje vedo, da drugje trpijo zaradi njih, vedo, da si ne zalužijo, kar imajo....zato pa mižijo na vse oči... so tudi tiho....se slepijo...iščejo razne izgovore...
sorry ampak jaz nisem napisal pač pa Easy...torej...
Me ne motijo Agende....bolj so mi nevarni mediji, ki trobijo o objektivnosti....OK?
Medij, ki bi odkrito napisal, da je za globalizacijo in dominacijo ene države(imperija), bi ga seveda bral...pa če tudi se potem ne bi strinjal...ampak v debati z ljudmi in po predstavitvi proti argumentov...pač ni izgovarjanj tipa...je blo na BBC...to je objektivn cajtng tvoj ma pa agendo..itd...ne ne...zdej je igra drugačna....karte odprte....jst zagovarjam to...ti drugo....argumenti veljajo....
drugače pa...kaj je narobe če si proti kolonizaciji(z drugimi sredstvi)? Kaj je narobe če poveš, da ker EU pač nima nafte pa plina in ga mora uvažat, da plača pošteno in ne po nigerijskem sistemu...ali sudanskem..iraškem...Iranskem...Libijskem. Kaj je narobe če plačaš nekaj kar ima drug, po ceni, ki veljajo za tržno?
Komentar je bil zgolj mala provokacija namenjena eazyju, ker vem, da tudi sam prebira to stran.
Tu me moti enačenje globalizacije in dominacije ene države - imperializma(?). Globalizacijo si jaz predstavljam kot sodelovanje držav kjer imajo vse vpletene države korist. Za normalno funkcioniranje je sveta je to nujna zadeva, ker vsaka država ima nekaj kar lahko prispeva in, če hočemo kam priti je pač potrebno sodelovati, pa ni važno a je to dostop do trga ali prodaja fosilnih goriv.
Tu se pa seveda strinjam.
Tu me moti enačenje globalizacije in dominacije ene države - imperializma(?). Globalizacijo si jaz predstavljam kot sodelovanje držav kjer imajo vse vpletene države korist. Za normalno funkcioniranje je sveta je to nujna zadeva, ker vsaka država ima nekaj kar lahko prispeva in, če hočemo kam priti je pač potrebno sodelovati, pa ni važno a je to dostop do trga ali prodaja fosilnih goriv.
Tu se pa seveda strinjam.
Ravno o tem se razlikujeva....globalizacija ima dobre in slabe strani....ena glavnih slabih strani je prikrita kolonizacija...
Če bi zadeva se pelala tako kot "objektivni mediji" prikazujejo...potem tudi jaz ne bi imel proti...realnost je na žalost drugačna....
Že nekajkrat sem rekel....ZDA so imele šanso...pa je niso uspele izkoristiti....seveda če malo naivno verjamemo v njihovo "dobroto" in "razum". Jaz bolj verjamem v napuh, pohlep in požrešnost. Ja....ti bolj ustrezajo dogodkom...
edit: Nisem čist prepričan da razumeš kaj globalizacija je !?
Če bi zadeva se pelala tako kot "objektivni mediji" prikazujejo...potem tudi jaz ne bi imel proti...realnost je na žalost drugačna....
Že nekajkrat sem rekel....ZDA so imele šanso...pa je niso uspele izkoristiti....seveda če malo naivno verjamemo v njihovo "dobroto" in "razum". Jaz bolj verjamem v napuh, pohlep in požrešnost. Ja....ti bolj ustrezajo dogodkom...
edit: Nisem čist prepričan da razumeš kaj globalizacija je !?
Nazadnje urejeno:
NASA suspends cooperation with Russia over Ukraine crisis
Se mislijo Američani teleportirati na ISS?
Se mislijo Američani teleportirati na ISS?