Motivacija otroka

mtl

Majstr
19. jul 2007
10.606
345
83
Kras
www.mtl.si
Eno malo bolj resno vprašanje.
Ta mali trenira sedaj karate tretje leto. Letos je koncentracija občutno popustila in nekako se mu ne da več ravno trenirat. Ni problem fizične narave, ker ima energije več kot dovolj, ampak očitno je izgubil interes.
Do konca tega leta smo že dogovorjeni, da bo vztrajal (pač, ne more se na sredi leta premislit), za drugo leto pa izgleda, da noče več trenirat karateja.
Kar se mene tiče je zadeva odlična, saj jih nauči discipline in seveda tudi javnega nastopanja (tekmovanja), pa še samoobrambe.
Izgleda da je na to vplivala tudi sprememba učitelja, ki pač ni več tisti otroški, temveč je šla zadeva na resen nivo v smislu discipline, itd.
Torej, moje vprašanje je, kako ga zmotivirat, da bi šel v to tudi naslednje leto? Ja vem, sem bedak, da ga silim nekaj, kar noče, ampak kaj čem, pač tako je.
Nekaj filmov o karateju smo že pogledali (Karate Kid), razmišljam, da bi dodal zraven še kakšno nagrado ob koncu, predvsem se bom pa še nekajkrat pogovoril z njim (ne silil, ampak mu poizkušal razložiti zakaj menim, da je dobro, da vztraja), je le že 8 let star. Čeprav nazadnje zadeva ni bila čisto učinkovita, oz. ni ravno dajal vtisa, da razume, kaj mu hočem povedati. Obstaja še možnost, da mu dam ultimat, ampak to mu bo verjetno le priskutilo karate in je brez veze, da potem brez užitka izgublja čas dvakrat tedensko.
PS: Nikakor ne mislim, da bi zadevo treniral v smislu tekmovalnega karateja, ampak zgolj kot rekreativno/vzgojno stvar. Tekmovanja so pač dodatno zraven kot motivacija, to je pa to.
PS2: Giblje se, ko je vreme, več kot dovolj, edino pozimi je zadeva problematična, ker je že ob 15.30 tema in potem smo vsi bolj noter, tako da ta karate pride izredno prav takrat.
 

smoukar

Majstr
3. avg 2007
4.088
448
83
45
dolenska
Nš trenira četrto leto in se mi zdi, da mu vsako leto pade motivacija. Zdej kak mulc je po karakrju. Bi še kaj treniral al ne bi nč. Naš bi vse sam za judo ga rinem. Kje dobiva pa stopničke? Na judu. Pa razum.
Rešitev pri nas je bila, da lahko trenira kar če sam da bo šola laufala in da bo hodu na judo. Zaenkrat dogovor velja.
 

mtl

Majstr
19. jul 2007
10.606
345
83
Kras
www.mtl.si
On si sedaj želi trenirat nogomet, ker tudi nekaj njegovih kolegov to trenira.
Žal pa to odpade zaradi prevelike obveznosti: 4x na teden + vikend tekme je no go.
Pa vsake toliko časa pride še košarka vmes...
Kako si ga zmotiviral za judo? Ali je bil pač to pogoj: šola + judo = delaj kar hočeš ostalo
Koliko je star?
 

Smajo

Fizikalc
15. maj 2012
549
25
28
hraše
Veliko vlogo ima tudi družba. Hodi na karate še kak sošolec ali dober prijatelj,..?
 

mtl

Majstr
19. jul 2007
10.606
345
83
Kras
www.mtl.si
Ja, dva sošolca. Baje oba ne bosta več hodila drugo leto... :( To sem pozabil omenit, je pa res precej pomembna zadeva.
Bo pa sestra še hodila, ampak to ni tretirano kot pozitivno:D... Pa sestra je malo boljša (je tudi starejša), tako da to je tudi negativna zadeva... Sta pa v isti skupini, ker sta skupaj začela. Pa sem mu že razložil, da se ne more primerjat z njo, ker je starejša, da on bo takrat tudi tako dober.
 

mtl

Majstr
19. jul 2007
10.606
345
83
Kras
www.mtl.si
Žal zadeva enostavno ni izvedljiva.
Šola vzame ogromno časa, potem so zraven še nekatere druge dejavnosti in pa tudi midva ga ne moreva 4x tedensko vozit tja. Pa še vikendi potem...
Drugače fuzbal veliko igra na igrišču, tako da mu tega ravno ne primanjkuje. So ga pa trenerji na veliko vabili v klub, ko so enkrat špilali na nekem športnem dnevu. In takrat se je začela ta želja...
 

Jabe

Guru
1. okt 2007
13.927
6.558
113
na koncu dneva je enostavno. Otrok je star 8 let, odločitve zanj torej sprejemaš ti, ne on. Seveda je potem na tebi odgovornost, da jih sprejemaš pametno. Vztrajaš torej pri nekaterih zadevah in si neomajen. in popustiš pri drugih. odloči se, kam spada karate.

Motivacija. Tudi za šolo pade, pa se nihče ne sprašuje ali je res treba ali ne (upam vsaj).

In s stališča otroka. Če je vse kar je narobe to, kar opisuješ, torej pomanjkanje motivacije (in ne npr čuden trener, družba, ki ga šikanira na tak ali drugačen način in je zadeva zanj res nočna mora), to sprejme vsak kot nekaj, kar pač je. Če ni prava glasanja, potem se ne dvomi v odločitve in ne parlamentira oziroma šta se mora nije težko...

Odloči se kam karate spada, ali nekaj kar je popolnoma vseeno ali nekaj kot je recimo en gor za judo vzel, nekaj kar se pač počne. vsekakor pa ne podkupuješ, motivacija sicer potem lahko pride, vendar ne za karate.
 

mtl

Majstr
19. jul 2007
10.606
345
83
Kras
www.mtl.si
Hvala za odgovor. Torej, moje mnenje glede karateja je, da je dolgoročno zanj zelo koristen. Zato tudi želim, da bi zadevo peljal naprej.
Ne bi ga rad v to na suho prisilil, ker vem kako to gre in potem bo pač vztrajal, ker mora, ampak zadeva ne bo doživela pravega učinka. In seveda bo ob prvi možnosti stvar obesil na klin.
Glede podkupovanja se nekako strinjam, ampak včasih pač nagrada na koncu tudi lahko dvigne motivacijo :).
 

Jabe

Guru
1. okt 2007
13.927
6.558
113
nekaj v razmislek. glede učinkov...

plavala sem 9 let, začela eno leto pred šolo in potem vso osnovno šolo. "terali" so me, do konca OŠ, potem sem zagrabila priliko, da zdaj ko je gimnazija, pa zafkrnjena, pa ne bom mogla več. Treningi so namreč bili 2x/dan po 2,5h + sobota. torej 11 treningov pa še sobota popoldne je bil en termin, če si enega med tednom izpustil. torej sem pri 15 nehala in takrat je bilo nazadnje da sem šla v bazen. Torej 20 let nisem prsta notri pomočila in še nadaljnjih 20 jih ne bom. katastrofa? na prvo žogo mogoče:
- ampak 5h na dan biti sam s seboj, pogovarjati se ne moreš z nikomer, ker pod vodo se nič ne sliši. lastnost, ki v življenju lahko zelo prav pride. mene je na rit sunilo, ko sem čez leta videla, koliko ljudi ne more biti samih s seboj pol ure...
- zjutraj pred šolo in potem zvečer še enkrat, brez da bi pomislil, da ne greš in odplaval si cel trening pa so bili kaki dnevi in treningi pasje težki. ali zato, ker so bili res ali zato, ker si imel pač tak dan. pa si pregural. Spet lastnost, ki je vse bolj redka in zelo prav pride. potegni analogijo s službo, sploh če delaš kaj takega, kar te ne veseli, ker nekaj na kruh je treba namazati
- Vztrajnost. Od vseh, ki so takrat z menoj trenirali ni enega, da bi bil leno čakal Godota. Vsi grizejo v življenju, pa nekaterim ni bilo lepo postlano in so bili tudi pri kaki stvari neuspešni, življenje je pač tako, ampak ne zato, ker ne bi poskušali na vse možne načine, ki so jim na pamet padli.
- konec koncev - odločili so namesto mene starši do ene dobe, ko se prepušča zadeve otrokom - v najstniških letih. Danes je pa tako, da se od rojstva do 15 leta odločajo otroci, potem pa šele starši, pa hodijo na fakse pa službene razgovore ipd. za otroke se pač morajo odločati starši in jim konec koncev omogočiti tudi zgoraj omenjene lekcije, pa čeprav jih "ne veseli".

to so lekcije, ki se učijo na težek način, pa prav pridejo in kasneje pač, kot rečeno "što se mora nije težko" Lažje gre človek skozi življenje, če ne razmišlja vsako minuto, kako težko je vse, ker to sploh v uvid ne pride.

cena? ne grem več v bazen ergo nikakva. tvoj bo pa do plavga prišel, potem pa kimono zažgal... pa kaj pol, če le kaj drugega bolj pomembnega uspe iz tega izvleči.

p.s.
ni se treba strinjati (ne tebi, ne komu drugemu), ampak tako jaz zadeve vidim, tako so se pač meni zgodile in povem pač svoje mnenje. Ko je bilo že ravno vprašanje...
 
  • Všeč mi je
Reactions: Rocco

jello

Guru
22. sep 2008
10.170
3.878
113
Bom bolj kratek, imam pa izkušnjo tako sam kot otrok ki je bil 10 let v resnem športu in zdaj še svoje otroke že nekaj let s svojimi dejavnostmi (šport, glasbena...). Samo da mene nikoli ni nihče vprašal ali grem ali ne. Če bi se naveličal bi mi samo prikimali.
S prisilo in nagrajevanjem ne bo šlo. Oziroma boš dobil nazaj kot bumerang. Ne more ti biti cilj (tvoj) da otrok počne nekaj točno določenega. Lahko ga samo usmerjaš da sam najde nekaj kar mu bo v zadovoljstvo. Pa ne mešajte tega s šolo ker karate pač ni in nikoli ne bo šola. Če v šoli škriplje adijo šport, nikakor pa ni in ne more biti obratno. Pri osmih lahko najde motivacijo samo preko igre in zabave, ne pa s palico in korenčkom. Pa ne govorim o tem ko se izmišljuje da danes bi jutri pa nebi, ampak dolgoročno, nekaj časa še gre da ga poteraš, vse ostalo je tratenje truda in energije. Ne vem kaj naj ti rečem, mogoce samo to da (vsaj glede na to da je prioriteta normalen zdrav razvoj in delovne navade) da pri osmih ni(si) še prav ničesar zamudil. Probal je, odlično, mogoče si bo čez poletje premislil. Ali pa čez 2 leti. A sam si kar s prve vedel kaj ti ustreza? Al probal najprej gasilce, fucbal, verouk, pinkponk, potem pa končal kot tekač, smučar, harmonikar? Tukaj ne mislim primerov ko se vozi otroke na vse kar si izmislijo. V enem letu zamenja 8 športov in 7 dejavnosti. Na vsako gre 4x, ko ugotovi da se vse ne vrti okoli njega pa mu ni več.
 

8888

mesija - Assassin's Creep
8. jul 2010
33.779
6.171
113
blizu močvirne prestolnice
Je Jabe bolj realno napisala. Še vedno pa ne razumem starše, da med letom menjajo dejavnosti, ko se sončku sprdne. Tukaj ima MTL prav. hoditi mora celo leto nato lahko sledi menjava dejavnosti. Seveda pridejo krize, je težko motivirati vendar gre. Otroku je treba povedati, da lahko neha, žal pa na nogomet ne bo mogel iti, saj ni časa. Si bo septembra premislil in šel nazaj na karate.
 

Pepe

Guru
20. sep 2007
13.482
5.023
113
Menim, da osemletnega otroka težko motivira neka obljuba nagrade čez eno leto. To je zanj predolgo obdobje.
Mi smo vstrajali, da k aktivnosti hodi do konca leta, potem pa so po želji tudi nehali. Kratek čas so hodili tudi k nogometu, tam pa sem menda kar sam uspel, da so prenehali sredi leta. Nogomet je sicer super šport, žal pa ga otrokom vsaj pri nas predstavljajo kolikor toliko solidni trenerji in kup staršev, ki so se vmešavali v delo, preklinjali na tekmah, negodovali nad rezultatom, ker je trener pač dal minutažo vsem, ki so prišli. Katastrofa.
Največja motivacija bi bili prijatelji, ki bi tudi hodili. Vse ostalo je umetno in vprašljivo. Ni pa niti tako narobe, če otroka v nekaj siliš. Priznam, meni se to ni dalo, ker to zahteva predvsem veliko energije od starša. Ni to tako preprosto.
 

geronimo

Fizikalc
9. sep 2007
2.442
73
48
Naš je tudi šel iz judota na nogomet zaradi družbe. Sicer imajo trening 3x plus vikend tekmo, samo ima 2 sošolca, ki tudi trenirata in sta blizu in vozi vsak starš 1x na teden + za tekme se dogovorimo. Verjetno se pa tudi tebi ne da ravno veliko v to smer postoriti, ker nekako vidim, da karate vidiš kot koristen, nogomet pa ne.
 

smoukar

Majstr
3. avg 2007
4.088
448
83
45
dolenska
On si sedaj želi trenirat nogomet, ker tudi nekaj njegovih kolegov to trenira.
Žal pa to odpade zaradi prevelike obveznosti: 4x na teden + vikend tekme je no go.
Pa vsake toliko časa pride še košarka vmes...
Kako si ga zmotiviral za judo? Ali je bil pač to pogoj: šola + judo = delaj kar hočeš ostalo
Koliko je star?
Mali je star 7 let. Judo trenira od tretjega leta, nogomet 2 leti in tenis ter krosfit 1 leto. Mali je dost brihten in sposoben tako, da se da kaj z njim dogovorit. Bil je ubistvu dogovor kaj se more in kaj se želi.
 

sajkek

Guru
16. mar 2008
35.569
10.785
113
LOL sončke silit v nekaj kar jim ni, ja to je najbolje. Edino s čimer se strinjam, da če se nekaj odloči se spelje do konca sezone al leta, al kako pač gre cikel.

Jaz nisem nič resno treniral (sem pa hodil precej dejavnosti, lahko se pomerim prav v vseh športih (od šaha do F1 pa neb bilzadnji), pa sem lahk celo leto sam s seboj. to nima nobene veze s treniranjem in drkanjem v mozak. Gledam sorodnike in njihovo drkanje z glasebno šolo, hodli po 10 let. zdaj noben noče instrumenta videt. Če je to poučno potem pa kar.

Verjamem pa da je ideja mladih staršev nadvse mamljiva da bo otrok novi maradona ali kaj podobnega.
 

smoukar

Majstr
3. avg 2007
4.088
448
83
45
dolenska
LOL sončke silit v nekaj kar jim ni, ja to je najbolje. Edino s čimer se strinjam, da če se nekaj odloči se spelje do konca sezone al leta, al kako pač gre cikel.

Jaz nisem nič resno treniral (sem pa hodil precej dejavnosti, lahko se pomerim prav v vseh športih (od šaha do F1 pa neb bilzadnji), pa sem lahk celo leto sam s seboj. to nima nobene veze s treniranjem in drkanjem v mozak. Gledam sorodnike in njihovo drkanje z glasebno šolo, hodli po 10 let. zdaj noben noče instrumenta videt. Če je to poučno potem pa kar.

Verjamem pa da je ideja mladih staršev nadvse mamljiva da bo otrok novi maradona ali kaj podobnega.
Neki je siljenje do onemoglostib nekaj pa da razumejo kaj pomeni vztrajati. Maradona je verjetno pri 15 ugotovil, da je talent?
Na tekmovanjih vidim kako se starši pizdijo na otroke, kako zahtevajo od njih nekaj kar ne razumejo. To je narobe. Na moja otroka še nisem povzdignil glasa na tekmovanju. Samo spodbujamo jih. Vztrajat pa morejo. To pa je bit življenja.
 

ribicija

Guru
4. sep 2007
2.397
1.399
113
Pri nas imamo zadevo rešeno tako, da je šola in ena obšolska dejavnost obvezna. Izbereta lahko kar želita, ampak tisto kar izbereta morata hodit do konca leta in pika. Res da kdaj popustimo in zaradi kakšne druge obveznosti dovolimo, da ne gre na trening, načeloma pa je tisti 1 tedenski trening obvezen.
Bi pa tudi sam rad, da bi obe punci šli v kak karate ali podobno zadevo, da bi se sedaj ko prihajata v najstiška leta znali braniti pred takšnimi in drugačnimi vsiljivci pa mi še ni uspelo. Tako imamo eno v gimnastiki in drugo v plesu, pa je čisto cool.