Proč od vere in prisile
"Rodila sem se kot muslimanka v Iranu. Ker sta oče in mama muslimana, kaj drugega kot muslimanka niti ne bi mogla biti. Če rečeš ne, umreš," sogovornica presune z izjavo, ki je v našem okolju tuja, težko razumljiva in sprejemljiva. "Veliko ljudi v Iranu ni muslimanov v srcu in so ateisti, ampak tega ne smejo povedati, v srca pa se jim ne vidi. Zakaj bi morala pod prisilo, obvezo brati Koran in ne takrat, če ali ko bi želela sama, in zakaj se lahko nekdo drug odloči, kakšna bo moja veroizpoved?" Azita Bakhtiyari zveni logično in zdravorazumsko. Sprašuje (se), zakaj je sploh treba v marsikatere obrazce, dokumente vpisovati vero. "Kako mi lahko nekdo govori, kakšen je bog in kaj misli bog. To želim sama izvedeti," reče vzneseno. "Brati želim druge, različne knjige. Ampak če v šoli ne bereš in ne znaš Korana, ne moreš napredovati v višji razred," ponazori šolski sistem šiitske države in v njenem glasu je zaznati neodobravanje, odtenek jeze.
Drugače pa glede te Iranke - izjema, ki potrjuje pravilo. Čimveč takšnih (v kolikor je vse navedeno resnica in ne gre za klasičen promigrantski PR s strani Večera).