Pravzaprav je stanje ravno obratno: ne da si ga nihče ne upa spodosit. Nihče (banke) ga noče posodit. Ker se bojijo, da jim ga zaradi recesije preveč podjetij ne bo vrnilo. Potem pa pridemo do začaranega kroga. Da podjetja ne morejo poslovati, ker ne pridejo do kratkoročnih premostitvenih kreditov, zato odpovedujejo posle. Zato tudi vladni uradniki in šef centralne banke pozivajo komercialne banke, da naj posojajo denar. Če ga ne bojo, se bo gospodarstvo res sesulo samo vase.
V bistvu je bila kriza umetno ustvarjena, vzroka sta pa samo dva: pokvarjenost bankirjev in pokvarjenost politikov, ki so dopustili, da se je v bančnem sektorju stvar razlezla do take mere. Če banke crknejo, bo po zgoraj omenjenem receptu crknilo realno gospodarstvo, zato so se sedaj vlade odločile praktično povsod, kjer lahko pomagajo, da bojo iz dreka izvlekle banke, da bi banke še naprej pomagale realnemu gospodarstvu. Težava pa je, ker imajo banke sicer rešeno rit, nočejo pa pomagati realnemu gospodarskemu sektorju, ker se bojijo, da se bojo spet opekle. Zato zdaj vstopajo v igro države, ki so dokapitalizirale banke, in hočejo prevzeti pobudo.
Kakor koli, lepo se je pokazalo, kakšne neumnosti so kvasili neoliberalci ala Mrkaiæ, ko so blebetali nekaj o tem, da se bojo trgi vzpostavili sami od sebe. Tu imate zdaj te trge, sesute do temeljev. Dejstvo je, da mora vse trge (dela, kapitala) nadzorovati država, sicer se slej kot prej zgodi takale kriza. To je v bistvu edini nauk te zgodbe. Da namreč ljudem ni za zaupati.
