Komunajzarji fertik ste , drugi del, prvi je zbri
- Ustvarjalec teme dsf
- Začetni datum
Še nekaj je zelo zanimivo pri vseh teh partizanskih zgodbicah o nekakšnih kurirčkih Andrejčkih itd.....
Partizani so skoz imeli neke otroke za kurirčke.
Kako to, da nemci, domobranci, četniki, ustaši itd....niso imeli 12 let starih kurirčkov? A ni to čudno? Partizani so med vojno imeli skoz neke kurirčke za prenašanje. kao, pošte, kaj pa ostali? A so ostali med vojno, namesto 12 let starih kurirčkov že uporabljali pametne telefone in SMS-e, facebuke Twiter in podobno?
Imaš povsem prav. Tudi mene so v šolali 'filali' z nekimi propagandnimi zgodbicami o junaških kurirčkih, no potem sem pa dobil v roke neko knjigo o drugi svetovni vojni in tam na sliki je bil nek odrasel tip v uniformi kako teče z nekimi papirji v roki, pod sliko pa piše ''francoski vojaški kurir...''
najprej mi ni bilo nič jasno, ker sem pač vsled æebinske propagande (tedaj sem bil tudi sam še otrok) mislil, da so imele vse vojske (in 'bande') za kurirje...no po začetni osuplosti pa sem dojel v čem je fora. In kakšni gnoji so bili medvojni komunistični veljaki.
Aja pa enkrat smo morali brati tudi neko zgodbico, kako je nek vaški otrok v hudem mrazu stražil, medtem ko so bili partizani lepo na toplem...mali je na koncu padel skupaj ali kaj in so mu zaradi ozeblin komaj rešili ude...in seveda so nas fopali kao kako je mali junaško stražil, oh yeah.
Tele zgodbice o NOB so eno navadno izmišljeno in lažnivo komunistično sranje.
Bila je komunistična revolucija, dokazov je pa po vseh slovenskih jamah več kot preveč.
Upor proti revoluciji je pa logična razumljiva in poštena reakcija poštenih delavcev, katerim je komunistična revolucija pobrala imetje.
Res ne vem, kaj enim tle ni jasno. Le kdo, ki je normalen, se ne bi uprl lopovu komunistu, ki pride imetje krast in ubijat?
Bila je komunistična revolucija, dokazov je pa po vseh slovenskih jamah več kot preveč.
Upor proti revoluciji je pa logična razumljiva in poštena reakcija poštenih delavcev, katerim je komunistična revolucija pobrala imetje.
Res ne vem, kaj enim tle ni jasno. Le kdo, ki je normalen, se ne bi uprl lopovu komunistu, ki pride imetje krast in ubijat?
Nazadnje urejeno:
Joj kakšen bedak si ti !
kaj ti še vedno ni jasno da je tisti kurirček najbrž produkt gošarskega pravljicopisja ?
Če ste znali vse dokumentirat tudi "odstranitev " teh treh deklet, kako da niste bili sposobni zapisat imena tega "kurirčka" , ampak je ostal nek kurirček ?
Priponke
-
2271140-svojeso.jpg
Omejenemu človeku se to vsekakor lahko zdi čudno.
Če pa veš, da so bili ostali napram partizanom legalna vojska in imaš kolikor tolikor delujoče sive celice, se pa stvari spremenijo.
Po tvoje naj bi kurirski posel opravljali partizani v uniformah?
IZJAVE PRIČE IZ RADOVLJICE
TOŽILSTVO PA SE BOJI PRIČ !!!
Vir: DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLČANIH GROBOV, LJUBLJANA - GROSUPLJE, 2000
Knjiga: TUDI MI SMO UMRLI ZA DOMOVINO
(strani od 224-230)
POBOJI MED REVOLUCIJO IN POVOJNI MNOŽIČNI POBOJI
HRVATOV V PODGRADU PRI RADOVLJICI
Leta 1941 je Jugoslavija kapitulirala. Dobili smo nove gospodarje, Nemce. Življenje prvo leto je bilo kar dobro. Lačni nismo bili in tudi dela je bilo dovolj. Vsak gospodar in tudi Nemci so želeli red in mir.
Če ne bi bilo Gošarjev, ne bi bilo nobenega gorja, vojna pa bi se končala isti dan. Gošarji so se pojavili na Jelovici in Pokljuki ob začetku leta 1942. Tudi nekaj fantov je odšlo iz Radovljice h gošarjem. Jaz sem bila šivilja in sem jim naredila kape s tremi rogli. Rekli se jim, triglavke. Kmalu se je začelo šušljati, da se gošarji pobijajo med sabo. Dr. Slivnik jih je videl, ko so ležali mrtvi v gozdu na Jelovici. Bilo jih je okrog štirideset. Zakopali so jih kar v gozdu. Šušljalo se je, da gošarji pobijajo gruntarske gošarje in izobražence. Gošarji pa se niso pobijali samo med sabo, prišli so pobijat tudi v dolino. Napravili so mnogo gorja, pa ne samo med vojno, tudi po vojni so jih mnogo pobili.
Spomladi leta 1942. so požgali Remčevo delavnico in skladišče, kjer so delali stole in mize. Ubili so gospodarja Meterzidorferja, Avstrijca, očeta 8 otrok. Nemci so drugi dan pripeljali iz Begunj 19 moških in eno žensko in jih tam pobili kot talce. Vse to samo zaradi gošarjev, osvoboditeljev slovenskega naroda. Potem so še veliko ljudi zvabili v gozd in pobili. Gošarji so izvabljali v gmajno tudi mlada dekleta, se nad njimi izživljali, nato pa pobili. Strašno so se izživljali nad Simono Removž. Kaj so počeli z njo, papir ne prenese, zato ne bom napisala. Med terence so gošarji pridobili v glavnem dekle in hlapce. Ti pa so ovajali predvsem premožne ljudi in to med revolucijo in po njej. Po vojni so jih gošarji veliko pobrali pri nas. Zaprti so bili v Begunjah in v Šentvidu. Le nekaj se jih je vrnilo. Gošarji so se norčevali, da so jih miši pojedle.
Tragedija tega kraja je, da ima Rodovljica le v dva km oddaljenem gozdu dve množični grobišči Hrvatov.
Transport Hrvatov je bil pri Jesenicah ustavljen in vrnjen na postajo v Radovljico. Postavili so ga na stranski tir. Bilo je v transportu okoli dva tisoč hrvaških civilistov. Možje, žene in otroci. Postrojili so jih v kolono in jih gnali mimo železniške postaje po sedanji Cesti svobode, preko Linhartovega trga v vojaško bazo. To sem videla, saj sem stanovala nasproti Železnike postaje, pri ge. Anici Mulej.
Prvo noč okoli desete ure (to je bilo 15. maja) so jih gnali v šesterostopupovezane z žico. Na postaji pa je nepretrgoma piskala lokomotiva. Mislila sem, da jih bodo odpeljali. Odgnali so jih v gozd Podgrad (Pusti grad ali pod Baterjem) in tam s koli, nato pa še z granatami pobili. Dobro se je slišalo. Drugi spored je šel opolnoči, tretji pa ob dveh. Vsi so bili povezani z žico, pa vendar sta dva ušla. Ulovili so ju in pobili. Ležala sta na gnoju pri Kovaču. Videla sem ju. Drugi dan je enako piskala lokomotiva. Ob desetih so gnali povezane z žico otroke. Strašen prizor. Pretepali so jih s puškinimi kopiti in suvali. Zastal mi je dih in sem za nekaj časa otrpnila. Pred mojim oknom so vpili: Joža, še ti pridi pomagat! Moj mož je bil Jože. Vendar ga ni bilo dama. Je bil na Straži pri gošarjih. Opolnoči spet kolona otrok, povezanih z žico. Isti prizor. Ob dveh je bila kolona žensk. Bile so vse enako oblečene. To so bile bolniške sestre ali pa nune. Točno se ni dalo razločiti, ker je bila noč. Vse so pred pobojem slekli. Pri pobojih so sodelovali tudi Radovljičani. Žene teh krvnikov so še dolgo nosile krznene plašče. Govorilo se je, da so bile hrvaški boržuji in vlada hrvaška. Ker so obe naravni globeli v gozdu napolnili s trupli, so jih približno tristo položili na vagone in odpeljali v Škofjo Loko. Tam so jih pobili pri Crnem Grobu.
Je pa še eno povojno grobišče. To je brezno na Jelovici. Brezno za Vrtcem se reče po domače. Tam so jih pobili okoli dvajset in zmetali v brezno. Samo nekaj dni pozneje. Med temi žrtvami so bili tudi Radovljičani; in sicer Robičev, Možek, Vogelnik in od Frelihove mame brat. Za ostala imena ne vem. Bili pa so vsi Slovenci. Jurčkova Mici iz Vošč mi je povedala, da so se prišli k njim roke umit po poboju.
Vlasovce, razorožene na Jesenicah, pa so pobili v gozdu pri Begunjah. Domačini vedo za grob. Če bi napisala vse, kar smo zaradi gošarjev v Radovljici in okolica pretrpeli, bi bila napisana cela knjiga. Samo po vojni več deset žrtev po gošarjih.
Vse to sem videla na lasne oči in tako sem zapisovala v zvezek do leta 1955. Srčno si želim, pa ne samo jaz, več nas je, da bi resnica bila nekje objavljena, in da bi vsaj množična grobišča Hrvatov in žrtve v breznu na Jelovici bili pokopani in dobili spominsko znamenje.
Radovljica, 10. septembra 1999
Reza Zupan, Cesta Svobode, Radovljica
SPOŠTOVANI!
Najprej se opravičujem, ker bo pismo, ki vam ga pišem, anonimno. Star sem in bolehen pa tudi v javnosti se nisem nikoli upal izpostaviti. Iz dnevnega časopisja, predvsem iz Dela, ki ga redno prebiram, pa vem, da ste vi nekako zadolženi, po drugi strani pa dovolj pogumni, da se ukvarjate s povojnimi poboji, sem sklenil, da se obrnem na vas. Gre pa za stvar, ki me preganja že od otroških let, me z leti vse bolj bremeni, zato sem sklenil, da vam to svojo bolečino zaupam in vas prosim, da stvar namesto mene poizkušate spraviti v javnost.
Kot otrok sem živel v Radovljici in prav dobro se spominjam, da so partizani dan za dnem mimo hiše, kjer smo stanovali, več dni zapored skozi mesto vodili vklenjene ljudi, spominjam se starčkov, žena, otrok, pa tudi nune so bile med njimi. Govorili so hrvaško. Koliko jih je bilo, si takrat s prijatelji, ki smo to opazovali, nismo bili edini, govorili smo, da jih je bilo med 500 in 1.000, jaz se samo spomnim dolgih kolon. Bolj pogumni od nas so jih enkrat spremljali, in ko so se vsi prestrašeni vrnili, so pripovedovali, da so jih v gozdičku nad Savo pobili s koli. Ko sem o tem pripovedoval doma, sta me oče in mati pošteno oštela in mi o tem prepovedala govoriti. In res nisem. Prvič pišem to vam in nekaterim vašim somišljenikom in vas prosim, da tudi ta zločin skušate spraviti v javnost. Do sedaj namreč še nisem zasledil, da bi kje o tem kaj pisalo. Govori se, da obstaja neka občinska komisija, ki pa očividno še ni nič naredila, slišal pa sem tudi, da na dan mrtvih na mestu, kjer so bile ta žrtve pobite, radovljiški župnik z verniki moli molitve za umrle.
Če se pri nas ne bo nič premaknilo, bom o tem obvestil hrvaške medije. Pozdrav!
v Radovljici, septembra 1999
GROBIŠČA HRVATOV IN NEKAJ MADŽAROV V
GOZDU PRI CRNEM GROBU PRI ŠKOFJI LOKI
Transport hrvaških in tudi nekaj madžarskih je bil 9. maja ustavljen pri Jesenicah. Postavljen je bil 13. maja na stranski tir v Radovljico. Po izjavah opazovalcev jih naj bi bilo okoli dva tisoč. Kot je že opisano, so jih ca tisoč štiristo pobili v gozdu Lancovo pri Radovljici. Ostale pa odpeljali v Škofjo Loko v barake poleg Železniške postaje. Popoldne 23. maja so dva kamiona moških pripeljali v Crni Grob in jih dali v mežnarijo. Zvečer so jih v kleti slekli, zvezali po tri, jih odgnali za vasjo v gozd in postrelili. Enako se je ponovilo 24. maja, ko so pripeljali dva kamiona žensk. Tudi te so odšle v smrt v spodnjem perilu. Dopoldne 25. maja so pripeljali moške in ženske. Bilo jih je okoli osemdeset. Pobijati so jih začeli takoj. Proti večeru so skušali iz mežnarije Mežnarija pobegniti. Skakali so čez okno, partizani so začeli streljati in vnela se je mežnarija. Prebivalci iz okoliških vasi so pri goreči mežnariji praznovali dan rojstva Broza. Dvema je uspelo pobegniti in se zateči v bližnjo vas. Vaščani so jih izdali. Kje so jih ubili, se ne ve. Čez dva dni so vaščani na pogorišču mežnarije našli petnajst zgorelih trupel. Naložili so jih na lojtrni voz in v spremstvu partizanov odpeljali v gozd in jih pokopali. Tako so v gozdu štiri grobišča. V prvem moški, v drugem ženske. Na koncu poti ob drči pa mešano. Zažgani imajo svoj grob malo stran od ceste.
Na grobiščih so bili 91. leta postavljeni leseni križi in žrtve pokopane. Križi so v razpadajočem stanju. Kdo jih bo obnovil, je vprašljivo.
Koliko je žrtev v Crnem Grobu, se ne ve. Vaščani pravijo, da okoli dvesto. Tudi število otrok je neznano. Ta grobišča je posnela tudi hrvaška televizija. Pričevanja očividcev pa so enaka.
TOŽILSTVO PA SE BOJI PRIČ !!!
Vir: DRUŠTVO ZA UREDITEV ZAMOLČANIH GROBOV, LJUBLJANA - GROSUPLJE, 2000
Knjiga: TUDI MI SMO UMRLI ZA DOMOVINO
(strani od 224-230)
POBOJI MED REVOLUCIJO IN POVOJNI MNOŽIČNI POBOJI
HRVATOV V PODGRADU PRI RADOVLJICI
Leta 1941 je Jugoslavija kapitulirala. Dobili smo nove gospodarje, Nemce. Življenje prvo leto je bilo kar dobro. Lačni nismo bili in tudi dela je bilo dovolj. Vsak gospodar in tudi Nemci so želeli red in mir.
Če ne bi bilo Gošarjev, ne bi bilo nobenega gorja, vojna pa bi se končala isti dan. Gošarji so se pojavili na Jelovici in Pokljuki ob začetku leta 1942. Tudi nekaj fantov je odšlo iz Radovljice h gošarjem. Jaz sem bila šivilja in sem jim naredila kape s tremi rogli. Rekli se jim, triglavke. Kmalu se je začelo šušljati, da se gošarji pobijajo med sabo. Dr. Slivnik jih je videl, ko so ležali mrtvi v gozdu na Jelovici. Bilo jih je okrog štirideset. Zakopali so jih kar v gozdu. Šušljalo se je, da gošarji pobijajo gruntarske gošarje in izobražence. Gošarji pa se niso pobijali samo med sabo, prišli so pobijat tudi v dolino. Napravili so mnogo gorja, pa ne samo med vojno, tudi po vojni so jih mnogo pobili.
Spomladi leta 1942. so požgali Remčevo delavnico in skladišče, kjer so delali stole in mize. Ubili so gospodarja Meterzidorferja, Avstrijca, očeta 8 otrok. Nemci so drugi dan pripeljali iz Begunj 19 moških in eno žensko in jih tam pobili kot talce. Vse to samo zaradi gošarjev, osvoboditeljev slovenskega naroda. Potem so še veliko ljudi zvabili v gozd in pobili. Gošarji so izvabljali v gmajno tudi mlada dekleta, se nad njimi izživljali, nato pa pobili. Strašno so se izživljali nad Simono Removž. Kaj so počeli z njo, papir ne prenese, zato ne bom napisala. Med terence so gošarji pridobili v glavnem dekle in hlapce. Ti pa so ovajali predvsem premožne ljudi in to med revolucijo in po njej. Po vojni so jih gošarji veliko pobrali pri nas. Zaprti so bili v Begunjah in v Šentvidu. Le nekaj se jih je vrnilo. Gošarji so se norčevali, da so jih miši pojedle.
Tragedija tega kraja je, da ima Rodovljica le v dva km oddaljenem gozdu dve množični grobišči Hrvatov.
Transport Hrvatov je bil pri Jesenicah ustavljen in vrnjen na postajo v Radovljico. Postavili so ga na stranski tir. Bilo je v transportu okoli dva tisoč hrvaških civilistov. Možje, žene in otroci. Postrojili so jih v kolono in jih gnali mimo železniške postaje po sedanji Cesti svobode, preko Linhartovega trga v vojaško bazo. To sem videla, saj sem stanovala nasproti Železnike postaje, pri ge. Anici Mulej.
Prvo noč okoli desete ure (to je bilo 15. maja) so jih gnali v šesterostopupovezane z žico. Na postaji pa je nepretrgoma piskala lokomotiva. Mislila sem, da jih bodo odpeljali. Odgnali so jih v gozd Podgrad (Pusti grad ali pod Baterjem) in tam s koli, nato pa še z granatami pobili. Dobro se je slišalo. Drugi spored je šel opolnoči, tretji pa ob dveh. Vsi so bili povezani z žico, pa vendar sta dva ušla. Ulovili so ju in pobili. Ležala sta na gnoju pri Kovaču. Videla sem ju. Drugi dan je enako piskala lokomotiva. Ob desetih so gnali povezane z žico otroke. Strašen prizor. Pretepali so jih s puškinimi kopiti in suvali. Zastal mi je dih in sem za nekaj časa otrpnila. Pred mojim oknom so vpili: Joža, še ti pridi pomagat! Moj mož je bil Jože. Vendar ga ni bilo dama. Je bil na Straži pri gošarjih. Opolnoči spet kolona otrok, povezanih z žico. Isti prizor. Ob dveh je bila kolona žensk. Bile so vse enako oblečene. To so bile bolniške sestre ali pa nune. Točno se ni dalo razločiti, ker je bila noč. Vse so pred pobojem slekli. Pri pobojih so sodelovali tudi Radovljičani. Žene teh krvnikov so še dolgo nosile krznene plašče. Govorilo se je, da so bile hrvaški boržuji in vlada hrvaška. Ker so obe naravni globeli v gozdu napolnili s trupli, so jih približno tristo položili na vagone in odpeljali v Škofjo Loko. Tam so jih pobili pri Crnem Grobu.
Je pa še eno povojno grobišče. To je brezno na Jelovici. Brezno za Vrtcem se reče po domače. Tam so jih pobili okoli dvajset in zmetali v brezno. Samo nekaj dni pozneje. Med temi žrtvami so bili tudi Radovljičani; in sicer Robičev, Možek, Vogelnik in od Frelihove mame brat. Za ostala imena ne vem. Bili pa so vsi Slovenci. Jurčkova Mici iz Vošč mi je povedala, da so se prišli k njim roke umit po poboju.
Vlasovce, razorožene na Jesenicah, pa so pobili v gozdu pri Begunjah. Domačini vedo za grob. Če bi napisala vse, kar smo zaradi gošarjev v Radovljici in okolica pretrpeli, bi bila napisana cela knjiga. Samo po vojni več deset žrtev po gošarjih.
Vse to sem videla na lasne oči in tako sem zapisovala v zvezek do leta 1955. Srčno si želim, pa ne samo jaz, več nas je, da bi resnica bila nekje objavljena, in da bi vsaj množična grobišča Hrvatov in žrtve v breznu na Jelovici bili pokopani in dobili spominsko znamenje.
Radovljica, 10. septembra 1999
Reza Zupan, Cesta Svobode, Radovljica
SPOŠTOVANI!
Najprej se opravičujem, ker bo pismo, ki vam ga pišem, anonimno. Star sem in bolehen pa tudi v javnosti se nisem nikoli upal izpostaviti. Iz dnevnega časopisja, predvsem iz Dela, ki ga redno prebiram, pa vem, da ste vi nekako zadolženi, po drugi strani pa dovolj pogumni, da se ukvarjate s povojnimi poboji, sem sklenil, da se obrnem na vas. Gre pa za stvar, ki me preganja že od otroških let, me z leti vse bolj bremeni, zato sem sklenil, da vam to svojo bolečino zaupam in vas prosim, da stvar namesto mene poizkušate spraviti v javnost.
Kot otrok sem živel v Radovljici in prav dobro se spominjam, da so partizani dan za dnem mimo hiše, kjer smo stanovali, več dni zapored skozi mesto vodili vklenjene ljudi, spominjam se starčkov, žena, otrok, pa tudi nune so bile med njimi. Govorili so hrvaško. Koliko jih je bilo, si takrat s prijatelji, ki smo to opazovali, nismo bili edini, govorili smo, da jih je bilo med 500 in 1.000, jaz se samo spomnim dolgih kolon. Bolj pogumni od nas so jih enkrat spremljali, in ko so se vsi prestrašeni vrnili, so pripovedovali, da so jih v gozdičku nad Savo pobili s koli. Ko sem o tem pripovedoval doma, sta me oče in mati pošteno oštela in mi o tem prepovedala govoriti. In res nisem. Prvič pišem to vam in nekaterim vašim somišljenikom in vas prosim, da tudi ta zločin skušate spraviti v javnost. Do sedaj namreč še nisem zasledil, da bi kje o tem kaj pisalo. Govori se, da obstaja neka občinska komisija, ki pa očividno še ni nič naredila, slišal pa sem tudi, da na dan mrtvih na mestu, kjer so bile ta žrtve pobite, radovljiški župnik z verniki moli molitve za umrle.
Če se pri nas ne bo nič premaknilo, bom o tem obvestil hrvaške medije. Pozdrav!
v Radovljici, septembra 1999
GROBIŠČA HRVATOV IN NEKAJ MADŽAROV V
GOZDU PRI CRNEM GROBU PRI ŠKOFJI LOKI
Transport hrvaških in tudi nekaj madžarskih je bil 9. maja ustavljen pri Jesenicah. Postavljen je bil 13. maja na stranski tir v Radovljico. Po izjavah opazovalcev jih naj bi bilo okoli dva tisoč. Kot je že opisano, so jih ca tisoč štiristo pobili v gozdu Lancovo pri Radovljici. Ostale pa odpeljali v Škofjo Loko v barake poleg Železniške postaje. Popoldne 23. maja so dva kamiona moških pripeljali v Crni Grob in jih dali v mežnarijo. Zvečer so jih v kleti slekli, zvezali po tri, jih odgnali za vasjo v gozd in postrelili. Enako se je ponovilo 24. maja, ko so pripeljali dva kamiona žensk. Tudi te so odšle v smrt v spodnjem perilu. Dopoldne 25. maja so pripeljali moške in ženske. Bilo jih je okoli osemdeset. Pobijati so jih začeli takoj. Proti večeru so skušali iz mežnarije Mežnarija pobegniti. Skakali so čez okno, partizani so začeli streljati in vnela se je mežnarija. Prebivalci iz okoliških vasi so pri goreči mežnariji praznovali dan rojstva Broza. Dvema je uspelo pobegniti in se zateči v bližnjo vas. Vaščani so jih izdali. Kje so jih ubili, se ne ve. Čez dva dni so vaščani na pogorišču mežnarije našli petnajst zgorelih trupel. Naložili so jih na lojtrni voz in v spremstvu partizanov odpeljali v gozd in jih pokopali. Tako so v gozdu štiri grobišča. V prvem moški, v drugem ženske. Na koncu poti ob drči pa mešano. Zažgani imajo svoj grob malo stran od ceste.
Na grobiščih so bili 91. leta postavljeni leseni križi in žrtve pokopane. Križi so v razpadajočem stanju. Kdo jih bo obnovil, je vprašljivo.
Koliko je žrtev v Crnem Grobu, se ne ve. Vaščani pravijo, da okoli dvesto. Tudi število otrok je neznano. Ta grobišča je posnela tudi hrvaška televizija. Pričevanja očividcev pa so enaka.
Na današnji dan: Danilo Zelen
Renato Podbersič ml. 9.8.2015 20:561 komentar
deli na facebooku
Danilo Zelen, foto: rtvslo.si.
Danilo Zelen, foto: rtvslo.si.
Na današnji dan leta 1907 se je v Senožečah rodil Danilo Zelen, rodoljub in vojaški vodja narodnoobrambne organizacije TIGR. Njegov oče je bil trgovec Ivan, mati pa Marija, rojena Delak. Izobraževal se je v domačem kraju in v Ljubljani, kjer je maturiral na realki leta 1925. Sicer se je vpisal na ljubljansko Tehniško fakulteto, a dejansko ni nikoli študiral.
Posvetil se je namreč boju proti fašizmu in za osvoboditev rodne Primorske, tedaj dela Kraljevine Italije. S tigrovci je ilegalno prihajal na Primorsko, kjer je organiziral in izvajal oborožene akcije proti fašistom in njihovim ustanovam.
Danilo Zelen je bil od leta 1929 član ožjega vodstva organizacije TIGR in se je posvetil organiziranju tega gibanja na Primorskem. Kot tigrovec je sodeloval z italijanskimi antifašističnimi strankami v tujini, predvsem v Parizu.
Takratne fašistične oblasti so ga proglasile za enega najbolj nevarnih nasprotnikov, zato so aprila 1930 za njim razpisali tiralico. Na prvem (1930) in drugem (1941) tržaškem procesu je bil v odsotnosti obtožen za protidržavno in teroristično delovanje.
Medtem je Zelen živel v Ljubljani, kjer je tesno sodeloval z Albertom Rejcem (1899-1976), političnim voditeljem tigrovcev.
Že pred začetkom druge svetovne vojne je organiziral široko razpredeno obveščevalno mrežo na Primorskem v korist Kraljevine Jugoslavije. Zbrane podatke o italijanski vojski je pošiljal obveščevalnemu centru poveljstva Dravske divizije v Ljubljani, ob začetku druge svetovne vojne pa tudi britanski obveščevalni službi (Secret Intelligence Service).
Po italijanskem vkorakanju v Ljubljano sredi aprila 1941 so se tigrovci Danilo Zelen, Anton Majnik in Ferdo Kravanja umaknili v Lovšinovo gozdarsko kočo na Malo goro nad Ribnico.
Tam jih je Filip Tekavec, predvojni komunist in poznejši komandant Ribniške čete, izdal italijanskim karabinjerjem.
13. maja 1941 je sledil oborožen spopad med tremi tigrovci in italijanskimi okupatorji, v njem je bil Zelen smrtno ranjen, Kravanja in Majnik pa zajeta.
Danilo Zelen je tako prvi Slovenec, ki je padel v boju proti okupatorjem med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Seveda če odštejemo tiste, ki so se jim uprli že v kratki aprilski vojni!
Renato Podbersič ml. 9.8.2015 20:561 komentar
deli na facebooku
Danilo Zelen, foto: rtvslo.si.
Danilo Zelen, foto: rtvslo.si.
Na današnji dan leta 1907 se je v Senožečah rodil Danilo Zelen, rodoljub in vojaški vodja narodnoobrambne organizacije TIGR. Njegov oče je bil trgovec Ivan, mati pa Marija, rojena Delak. Izobraževal se je v domačem kraju in v Ljubljani, kjer je maturiral na realki leta 1925. Sicer se je vpisal na ljubljansko Tehniško fakulteto, a dejansko ni nikoli študiral.
Posvetil se je namreč boju proti fašizmu in za osvoboditev rodne Primorske, tedaj dela Kraljevine Italije. S tigrovci je ilegalno prihajal na Primorsko, kjer je organiziral in izvajal oborožene akcije proti fašistom in njihovim ustanovam.
Danilo Zelen je bil od leta 1929 član ožjega vodstva organizacije TIGR in se je posvetil organiziranju tega gibanja na Primorskem. Kot tigrovec je sodeloval z italijanskimi antifašističnimi strankami v tujini, predvsem v Parizu.
Takratne fašistične oblasti so ga proglasile za enega najbolj nevarnih nasprotnikov, zato so aprila 1930 za njim razpisali tiralico. Na prvem (1930) in drugem (1941) tržaškem procesu je bil v odsotnosti obtožen za protidržavno in teroristično delovanje.
Medtem je Zelen živel v Ljubljani, kjer je tesno sodeloval z Albertom Rejcem (1899-1976), političnim voditeljem tigrovcev.
Že pred začetkom druge svetovne vojne je organiziral široko razpredeno obveščevalno mrežo na Primorskem v korist Kraljevine Jugoslavije. Zbrane podatke o italijanski vojski je pošiljal obveščevalnemu centru poveljstva Dravske divizije v Ljubljani, ob začetku druge svetovne vojne pa tudi britanski obveščevalni službi (Secret Intelligence Service).
Po italijanskem vkorakanju v Ljubljano sredi aprila 1941 so se tigrovci Danilo Zelen, Anton Majnik in Ferdo Kravanja umaknili v Lovšinovo gozdarsko kočo na Malo goro nad Ribnico.
Tam jih je Filip Tekavec, predvojni komunist in poznejši komandant Ribniške čete, izdal italijanskim karabinjerjem.
13. maja 1941 je sledil oborožen spopad med tremi tigrovci in italijanskimi okupatorji, v njem je bil Zelen smrtno ranjen, Kravanja in Majnik pa zajeta.
Danilo Zelen je tako prvi Slovenec, ki je padel v boju proti okupatorjem med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Seveda če odštejemo tiste, ki so se jim uprli že v kratki aprilski vojni!
