Še tuki moje misli, zdej ko sem se sestavil...
Dons je pr men dan za najbolj mešane občutke do sedaj, vsaj kar se športa tiče, mogoče tud nasploh.
Cestno kolesarstvo spremljam od malih nog, to je moj šport. Ko so prijatelji dobival tiste prve MTB sem si sam želel specialko. Pravo sem si privoščil šele za prvo plačo, čist tapravo repliko Pantanijeve Carrere. Kje je takrat kdo mislil, da bo kje kdaj prišel dan, ko bo lahko Slovenec kot kapetan vozil na zmago na eni od velikih dirk. To so ble mokre sanje.
Pol pride Primož, človek ki si je neizmerno želel postati kolesar, in postal, najboljši na svetu, zmagal na Vuelti. Kdor spremlja njegovo zgodbo ve, kaj vse je vložil v zmago na Touru in ima tega predanega človeka globoko, globoko v srcu.
Ampak nimamo samo Primoža Rogliča, tukaj so še Tadej Pogačar, Jan Polanc, Matej Mohorič, Luka Mezgec in mnogi drugi, ki jih ni blo na Touru 2020.
Potem se pa zgodijo sanje, Primož in Tadej uprizorita eno največjih predstav v zgodovini kolesarstva, državno prvenstvo Slovenije na dirki vseh dirk. Cel svet je dons dihal z obema Slovencema. Tadej Pogačar bo jutri pripeljal rumeno v Pariz, poleg rumene pa še prestižno pikčasto in belo, fant je rosno mlad, sanjsko ta moment bom spremljal s solzami v očeh.
Seveda mi je bilo zelo, zelo težko gledat tako srčnega športnika kot je Primož Roglič, zlomljenega na cilju, samo je šel takoj, ko je lahko z 98% pulzom objet Tadeja, ki je danes uprizoril predstavo za zgodovino, na komplet Touru sta jo oba.
Potem pa berem komentarje. Sram me je, Slovenci si res ne zaslužimo takih športnikov. Kako ima kdo sploh obraz pisat, da se je Tadej šlepal, pa da se je Primož kar usral in podobne. Sram vas bodi.
Zdej grem pa na pivo, jutri bodo najlepše Elizejske poljane ever.
L