Kavcija kot način, da se ljudi prepriča v oddajanje reciklažne embalaže, ni pravi način. Primer Hrvaške - kavcija je na plastiko, pločevinke in steklenice in to vsi vestno zbirajo in vozijo v odkupovalne centre, če za kom (npr. poleti za turisti) kaj ostane, pa to rade volje poberejo drugi. Pozitivna plat tega je, da je ta del reciklažne embalaže res v pretežnem delu vrnjen v reciklažo in da se na ta račun ustvarja nekaj dodatnih delovnih mest. Negativni učinek pa je, da je ravno zaradi tega zbrane bistveno manj ostale embalaže, ki je sicer primerna za reciklažo, pa nanjo ni kavcije (nekavcijske pločevinke in plastenke), pa tudi to, da se z zbiranjem ustvarja dodatna plastika. Vso zbrano embalažo namreč štejejo in jo po 50 kosov (nestlačeno) pakirajo v velike plastične vreče, teh se sproducira na ta račun malo morje.
Sporočilo države, ki reciklažno embalažo ločuje na boljšo (s kavcijo) in slabšo, je, da tiste slabše pač ni treba posebej obravnavati, ker za to "ne dobimo denarja". Tak pristop je napačen in ga bo tudi Hrvaška prej ali slej verjetno opustila, upam si trdit, da kljub kavciji v celoti reciklirajo manj odpadkov kot Slovenija. Slovenija ima glede tega za moje pojme povsem ustrezen pristop, to je osveščanje ljudi o smislu ločevanja in recikliranja odpadkov, v zadnjem času pa je zaradi večjega dela ločeno zbranih odpadkov in prodajanja ne vem česa že prišlo celo do pocenitev odvoza smeti.