Že dolgo ni kriv KATANEC. Že dolgo ste krivi VI!
Srečko Katanec ne bo odstopil. Ne zaradi čistokrvnega masakra na Slovaškem in tudi ne v primeru, da bi ga nocoj v Stožicah premagala še njemu tako ljuba velesila Litva.
Odstop je dejanje časti, odstop je dejanje spoštovanja do sebe in drugih, odstop je dejanje dvignjene glave in čistega obraza. Selektor slovenske izbrane vrste vsega tega nima, pravzaprav je od vsega naštetega oddaljen eno življenje vožnje s svetlobno hitrostjo proti planetom sosednjega osončja. Časten in spoštljiv človek z obrazom nikoli ne bi prisegal na retoriko zaničevalnih medmetov, ciničnih nasmeškov ter pokroviteljskega sarkazma. Časten in spoštljiv človek z obrazom bi se neprimerno lepše obnašal do svojih že davno obupanih sodelavcev, do svojih neskončno zmedenih varovancev, do kolegov, do sodnikov, do ‒ da, zakaj ne bi ponovno izpostavil tudi tega ‒ izmečkov iz vrst prezirane novinarske stroke.
Časten in spoštljiv človek z obrazom pa bi tudi že davno pobral šila, kopita, kimajoče kruhoborce in energijske šarlatane ter se skril nekam, kjer sonce nikoli ne posije. Že davno bi priznal, da s pomočnikom, ki ne zna pozdraviti v trgovini, in z odlično plačanima priseskoma, ki z bajalico, magneti ter kristalno kroglo nategujeta najboljšega ponudnika, niso naredili nič. Oziroma da so, kot se je v času razpadanja Jugoslavije genialno »zmotil« velecenjeni novinarski kolega Goran Miliæ, stanje slovenske reprezentance spremenili v sranje. Če bi premogel vsaj za miligram časti in vsaj za mililiter spoštovanja, na svojem položaju ne bi dočakal že konca leta 2015, tako pa ima brez kančka sramu njegova mama Energija svoj sedež na reprezentančnem letalu tudi globoko v letu 2017.
Da bi odstopil? Lepo vas prosim, prej se bo Vatikan prostovoljno odrekel rimskokatoliški veri in prej se bo kdorkoli od nas prostovoljno odpovedal dihanju zraka. Zatorej ne pričakujte, da ga bom na tem mestu pozival k odhodu, in ne pričakujte, da se bom v teh stolpcih poglabljal v to, zakaj niti v najbolj norih sanjah ne bi smel zasedati svojega položaja. Kaj pa naj vam sploh povem? Kaj naj povem tistim, ki me že od zadnjega sodniškega žvižga ultimativne sramote v Trnavi sprašujejo, kako se bom odzval? Kaj naj povem tistim, ki jim je za moj odziv vseeno? Kaj naj povem ljubiteljem mojega pisanja in kaj naj povem bodisi argumentiranim bodisi a-priori pljuvalcem po vsem, kar kadarkoli objavim? Kaj naj povem komurkoli?
Kot filozofski ljubitelj paradoksov in Hellerjevih kavljev 22 še nikoli nisem videl česa takšnega, kot je dejstvo, da eden največjih Katančevih kritikov tokrat objekta svojega ustvarjalnega navdiha sploh ne more kritizirati. Oziroma ne more dodati nič novega, ne more dodati ničesar, česar ne bi v zadnjih treh letih prežvečil že na vse načine in iz vseh mogočih zornih kotov. Zanimivo mi je bilo vzeti si konec tedna za opazovanje vseh vas. Vas, dragi novinarski kolegi, ki ste ugotavljali, kaj vse je narobe z našo izbrano vrsto. Vas, dragi navijači, ki ste se množično spravili na selektorja in mu očitali vse mogoče pomanjkljivosti, zablode, neumnosti, nedoslednosti, bedarije. Kot da bi bilo marsikaj za marsikoga od vas nekaj novega. Bravo, čestitke.
Resnica pa je, da je največja groza v tem, da se ni zgodilo čisto nič novega. Niti najmanjša malenkost. Nič, kar bi lahko zapisal, pa se pri tem ne bi počutil, kot da se ponavljam in ponavljam in ponavljam in ponavljam. Kritika je smiselna, kadar kaj odgrinja, kadar kaj odstira, kadar osvetli kaj dotlej nevid(e)nega. Kako torej lahko od mene pričakujete, da bom kritiziral stvari, ki se v objemu neskončne mučnosti dosledno ponavljajo že natanko tri leta, malce manj dosledno pa celo štiri. Joj prejoj, selektor je nasprotnika napovedal kot dvakratnega zaporednega prvaka vesolja? Dolgčas. Je to sploh mogoče, Katančeva ekipa je bila na igrišču videti, kot da prvič hodi, kaj šele igra nogomet? Ja, in kaj potem?
Nezaslišano, naše nogometaše so smešili nasprotniki, ki po vseh kriterijih tega sveta niso nič več in nič manj kot enakovredni? Poglejte me, zeham. Si lahko mislite, Srečko je bil pri tem v vseh pogledih videti kot nesrečni nekdo, ki že več kot desetletje in pol v nogometu ni naredil ničesar ter več kot očitno ne zna narediti nič, da bi karkoli spremenil? Uuuuu, groza. In glej ga zlomka, nato je šef slovenske stroke prišel pred novinarje ter z izjavami, ki si jih ne bi mogli izmisliti pisci najboljših komedij absurda, smešil sebe, svoje moštvo, nasprotnika, nas, vas, vse? In zdaj zeham še bolj. Dragi moji, povejte mi kaj novega. Povejte mi kaj, česar nisem videl, doživel, občutil, se zgražal, se smejal, jokal ... ter zapisal vsaj desetkrat.
Katanec že dolgo sploh ni problem. Problem je Katanec toliko časa, problem je Katanec po vsem tem, problem je Katanec z vsem svojim večletnim gledališčem nadrealizma. Zato ne kritiziram njega, kritiziram vse vas, ki ste mu dovolili dočakati leto 2015, nato njegov konec, pa leto 2016 in njegov konec, pa leto 2017. In mu zdaj dovolite še današnje, še eno sedenje na klopi, ki si ga je na začetku tega mandata pred skoraj petimi leti morda zaslužil na podlagi neke stare slave, že dolgo pa si je ne zasluži z ničemer. Kritiziram vse vas, ki ste na tak ali drugačen način dovolili, da smo prišli tako brutalno daleč. Če nič drugega, ste dovolili, da je nek samovšečni pisun videti kot nekdo, ki mu je danes treba priznati, da je leta 2014 videl v leto 2017. Kako ste (mi) lahko dovolili nekaj takega?
Predvsem pa, kako ste lahko dovolili, da je vaša, naša, tvoja, moja reprezentanca postala tarča posmeha, tarča zaničevanja, predmet ‒ oprostite izrazu, moje babice, a boljšega ni na svetu ‒ "sprdnje". Vaši in moji nogometaši so bili leta 2014 dovolj dobri za zmago v Estoniji, leta 2015 za uvrstitev na evropsko prvenstvo, leta 2016 za zmago na gostovanju pri velesili Litvi, to pomlad za zmago na Škotskem in v petek za zmago na Slovaškem. Vsaj za to, če ne celo za več. Vaši in moji so bili, njegovi ne. Kako ste lahko dovolili, da vas je tako dolgo časa človek nerazumljivih dejanj in še bolj nerazumljivih besed prepričeval, da je božji dar in bi nas, če ne bi bilo njega, »nakantala« tudi San Marino ter Malta?
Kako ste lahko to dopustili? In predvsem ... kaj boste storili zdaj? Kaj boste storili vi, v vodstvu NZS? Mu boste res dovolili še enkrat oditi na Wembley in epske kozle (ponovno) streljati (tudi) v nogometnem hramu vseh nogometnih hramov? Mu boste omogočili celo več od tega? Verjetno se že sprašuje, katera baltska nogometna velikanka ga čaka v naslednjih kvalifikacijah. Kakorkoli, vedite, da zamenjava po koncu kvalifikacij ni enaka takojšnji, sporočilno in simbolno precej močnejši ter tudi neprimerno bolj upravičeni. Kaj boste storili vi, navijači slovenske reprezentance? Boste danes po najboljših močeh napolnili stadion in pokazali, da navijate za Slovenijo, ne pa tudi za uničevalca njenega reprezentančnega (klubskega hvala bogu pusti pri miru in to se zelo dobro vidi) nogometa?
In kaj boste storili vi, slovenski reprezentanti, ki ste ‒ roko na srce ‒ pod njegovim vodstvom res videti tako zelo slabi, kot vas ob pompoznem blatenju prikazuje vaš šef? Vam je vseeno, dokler ne zna gledati vaših objav na Instagramu in dokler imate v njem idealen izgovor za marsikaj? In če vam ni vseeno, mar ni čas, da se otresete te neznosne torture nesmisla, ki gazi vaš ugled, vaš status, vaša imena? Veste kaj, lojalnost je čudovita in vsega spoštovanja vredna lastnost. Toda celo v ameriški vojski, kjer nelojalnost kaznujejo s smrtjo, vojak sme razorožiti nadrejenega in mu odvzeti povelje, če gredo stvari predaleč. Še enkrat: v našem primeru je bilo predaleč predlani. Vir: Ekipa (Miljkoviæ)