Citat:
Slovenija »konfliktni« svetovni šampion
Franci Božič
sob, 06.11.2010, 13:00
Tu je intrigantna teza: brez konfliktnih napetosti se slovenska nogometna reprezentanca ne bi uvrstila na nobeno veliko tekmovanje.
»Razloži mi prosim, kako je to mogoče, da slovenska nogometna reprezentanca, katere člani po tekmi na vrata slačilnice nabijajo predsednika in v letalu na poti na tekmo mrmraje pojejo refren Simič lopov, kljub temu dosega tako fantastične rezultate, da je v najbolj konkurenčni panogi kar petnajsta na svetu! Sam tega fenomena preprosto ne morem razumeti.«
Takole me je pred dnevi, ko se je spet razplamtela vojna med nogometnimi reprezentanti in predsednikom NZS Ivanom Simičem, ogovoril stari znanec, ki o nogometu kar nekaj ve, še več pa o poslovanju svojega manjšega proizvodnega podjetja: »Iz izkušenj natančno vem, ko v odnosih v podjetju zaškripa, se to pri priči pozna na rezultatih dela.«
Intrigantno vprašanje uglednega in zvedavega poslovneža je predpostavljalo, da v vrhunskih športnih kolektivih prevladuje enaka ali podobna skupinska dinamika kot v podjetjih. Da, razen v izjemnih primerih, kakršen je ta v zvezi s slovensko reprezentanco. Zanjo je značilno, da so njeni rezultati generalno veliko boljši, kot bi lahko sodili po njeni priznani kakovosti ali vrednosti posameznih igralcev. In samo v takih primerih se lahko zgodi, da jeziček na tehtnici postanejo nekakšne imaginarne sile, ki nadnaravno vplivajo na motivacijo akterjev.
Slovenska reprezentanca je »eksplodirala« v finišu kvalifikacij za SP v Južni Afriki, dotlej pa je igrala v mejah skromnih pričakovanj. »Eksplozija« v finišu je natanko sovpadala z začetkom konfliktov med reprezentančnim jedrom in predsednikom NZS. Ta pomembni detajl je ob vseh analizah v zvezi z nastopom na SP ostal povsem preslišan; seveda ga v svojem poročilu ni omenil niti selektor Matjaž Kek, dobro pa ga pomnita glavna akterja preobrata v glavah in na igrišču Robert Koren in Milivoje Novakovič.
Napetost na zvezi igralci - predsednik je postala glavni motivacijski dejavnik igre slovenske reprezentance in jeziček na tehtnici skoraj na vseh tekmah. Na štartu kvalifikacij za naslednji ciklus – EP na Poljskem in v Ukrajini – se je konflikt nadaljeval, najvišja napetost pa tudi. In dobri rezultati – če odštejemo slab štart s Severnimi Irci, ki je služil kot iskrica za požar – prav tako.
Sicer pa se napetost zaradi konflikta znotraj moštva kot motivator v slovenski nogometni zgodovini ne pojavlja prvič. Takšno motivacijo je seveda mogoče opaziti izključno ob podvigih. Gledal sem jo kar nekaj let: ko je Srečko Katanec iz zanj povsem utemeljenih razlogov vzel na piko Zlatka Zahoviča, mu je ta na igrišču odgovoril z nadnaravno navdahnjeno igro in goli. In tu je intrigantna teza: brez omenjenih konfliktnih napetosti se Slovenija ne bi uvrstila še na nobeno veliko tekmovanje.
Kljub temu, da ima slovenska reprezentanca v igrah, ko je konfliktna napetost delovala kot sanjski motivator, naravnost fantastične rezultate, pa v vseh vrhunskih nogometnih kolektivih po svetu še naprej fanatično stremijo k idiličnim odnosom. Ter sproti in učinkovito rešujejo konflikte. To je tudi zanesljivo potrdilo, da vendarle nismo na pravi poti.