100ur je ze zdavnaj mimo, se kaka nula zraven... Tak da nekak odgovor na to vprašanje vem.
Sicer pa, v izogib nejasnostim, tegale igracarja sem dala za primer, kako hitro se kompas izgubi v smislu delo/placilo. Prodaja se kot izi money, pa ni tko zlo izi. V biti je en kup enega casa slo v to za zelo bog izkupicek, edino kar je, je da ni tradicionalno delo. Vsi bi nekaj več, na koncu koncajo, surprise surprise, z manj. Izjeme potrjujejo pravilo...
Kar se pa postenega dela tice... Proti igracarjem nimam nic. Raven sportnikov. Pocenjo nekaj, v cemer so spretni in folk je pripravljen to placevat, da gleda. Ta praksa niti ni sporna, je brez neke dodane vrednosti in smisla, ampak sama po sebi OK.
Po nepošteno sem pa mislila razne tele nabijace, katerih edini poslovni model je "kako nategnit in olupit folk za nič dela". Na koncu ocitno ni cisto res, da s tem ni dela, in kako čedno to delo je... Pa cez prst - v vecini primeri bi zasluzil vec, ce bi nekje, oh kako dolgcas in nic kaj nastopaško, papirje nekje prekladal.
Zadnjic sem dobila iz sole sforwardirano reklamo za podjetnistvo za otroke. Se ni ni zdela slaba ideja. Ampak po pregledu ucnih točk... Ukvarjala se je samo s formo, kako magari drek prodat, torej spulit denar. Nobenega govora o tem, da je treba naj bi to bilo plačilo za neko delo ali izdelek, ki je vreden tega denarja. BS totalen... Gor vzet kot visja forma.
