Tudi za ustavnega sodnika rabis samo eno od tega in to ni pamet.
Vsekakor. Pa poglejmo kaj pravi AI, glede tega, kako postaneš ustavni sodnik:
Formalno za ustavnega sodnika ni treba pred tem postati »navadni« sodnik. Prav tako zakon izrecno ne zahteva doktorata, pravniškega državnega izpita ali določenega števila let sodniške prakse.
Za ustavnega sodnika je lahko izvoljena oseba, ki:
- je državljan Republike Slovenije,
- je stara najmanj 40 let,
- je pravni strokovnjak.
Toda izraz »pravni strokovnjak« v praksi pomeni zelo visoko raven pravnega znanja, ugleda in izkušenj. Zato je dejanska pot precej daljša od minimalnih formalnih pogojev.
1. Gimnazija
Po končani Gimnaziji Bežigrad oziroma katerikoli drugi gimnaziji mora kandidat uspešno opraviti splošno maturo.
Za kasnejšo pravno kariero so posebej koristni:
- slovenščina in sposobnost zelo natančnega pisnega izražanja,
- zgodovina,
- filozofija,
- sociologija,
- tuji jeziki,
- argumentiranje in javno nastopanje.
Že v gimnaziji je koristno razvijati sposobnost, da znaš neko vprašanje obravnavati z več strani. Ustavni sodnik namreč ne odloča samo o tem, kaj piše v zakonu, ampak tudi o tem, kako različne ustavne pravice in načela medsebojno uravnotežiti.
2. Študij prava
Najbolj običajna naslednja stopnja je vpis na pravno fakulteto, na primer na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani.
Današnji enoviti magistrski študijski program Pravo traja:
- pet let,
- obsega 300 kreditnih točk,
- zaključi pa se z nazivom magister prava oziroma magistrica prava.
Med študijem se kandidat sreča z različnimi področji prava, na primer:
- ustavnim pravom,
- človekovimi pravicami,
- civilnim pravom,
- kazenskim pravom,
- upravnim pravom,
- delovnim pravom,
- gospodarskim pravom,
- pravom Evropske unije,
- mednarodnim pravom,
- pravno zgodovino in teorijo prava.
Za bodočega ustavnega sodnika so posebno pomembni ustavno pravo, človekove pravice, pravo EU, mednarodno pravo in pravna teorija. Vendar mora imeti zelo dobro razumevanje tudi drugih pravnih področij, saj lahko ustavne zadeve izvirajo iz kazenskih, davčnih, delovnih, družinskih, upravnih ali gospodarskih sporov.
3. Praktično pravno usposabljanje
Po končanem študiju večina kandidatov, ki želi delati v pravosodju, opravi ustrezno pripravništvo oziroma praktično pravno usposabljanje.
Klasična možnost je sodniško pripravništvo. Kandidat dela na sodišču in se seznani z:
- pisanjem sodnih odločb,
- sodnimi postopki,
- analizo dokazov,
- uporabo zakonov,
- sodno prakso,
- delom sodnikov in sodnih senatov.
Obstajajo tudi druge poti do pravniškega državnega izpita, na primer ustrezne pravne delovne izkušnje in predpisano usposabljanje. Pripravništvo po Zakonu o pravniškem državnem izpitu praviloma skupaj obsega dve leti, pri čemer klasična ureditev vključuje obvezni del na sodišču oziroma državnem tožilstvu in izbirno usposabljanje.
4. Pravniški državni izpit
Pravniški državni izpit, pogosto imenovan
PDI, je eden najzahtevnejših strokovnih izpitov za pravnike.
Preverja praktično in teoretično znanje različnih pravnih področij. Kandidat mora pokazati, da zna:
- reševati konkretne pravne primere,
- sestaviti sodno odločbo ali drugo pravno pisanje,
- pravilno uporabljati procesna pravila,
- povezovati zakonodajo in sodno prakso,
- pravno argumentirati svoje stališče.
PDI je pogoj za opravljanje običajne sodniške funkcije ter za poklice, kot so državni tožilec, odvetnik in notar.
Za izvolitev za ustavnega sodnika PDI sicer ni izrecno naveden kot samostojen zakonski pogoj. Vendar ga ima velika večina pravnikov z resno pravosodno kariero.
5. Dolgoletna pravna kariera
Po študiju in pogosto po opravljenem PDI mora kandidat postati priznan pravni strokovnjak.
Do tega lahko pride po različnih poteh.
Pot skozi sodstvo
Kandidat lahko začne kot sodniški pomočnik ali strokovni sodelavec ter pozneje postane:
- okrajni sodnik,
- okrožni sodnik,
- višji sodnik,
- vrhovni sodnik.
To je zelo logična pot, ker kandidat pridobi neposredne izkušnje s sodnim odločanjem.
Akademska pot
Kandidat lahko nadaljuje doktorski študij prava in postane:
- raziskovalec,
- docent,
- izredni profesor,
- redni profesor prava.
Tak kandidat pogosto objavlja znanstvene članke, pravne komentarje in knjige ter sodeluje pri raziskovanju ustavnega prava in človekovih pravic.
Doktorat ni formalni pogoj, je pa pri akademski poti skoraj nujen.
Odvetniška pot
Kandidat lahko postane odvetnik in se specializira za:
- ustavno pravo,
- človekove pravice,
- upravno pravo,
- kazensko pravo,
- gospodarsko pravo ali druga zahtevna področja.
Posebej pomembne so izkušnje z zastopanjem pred Ustavnim sodiščem, Evropskim sodiščem za človekove pravice ali Sodiščem Evropske unije.
Druge možne poti
Ustavni sodnik je lahko tudi dolgoletni:
- državni tožilec,
- državni pravobranilec oziroma državni odvetnik,
- visoki državni uradnik,
- zakonodajnopravni strokovnjak,
- pravni svetovalec Ustavnega ali Vrhovnega sodišča,
- strokovnjak v mednarodni ali evropski instituciji.
Ni torej ene same obvezne karierne lestvice.
6. Kaj pomeni postati »pravni strokovnjak«
To ni samo vprašanje diplome ali delovne dobe.
Kandidat mora skozi leta običajno dokazati:
- izjemno poznavanje prava,
- sposobnost zahtevnega pravnega argumentiranja,
- strokovno neodvisnost,
- osebno integriteto,
- nepristranskost,
- dobro poznavanje ustavne ureditve,
- razumevanje človekovih pravic,
- sposobnost odločanja v politično in družbeno občutljivih zadevah.
Pomembne so tudi objave, predavanja, kakovostne sodne odločbe, sodelovanje pri zakonodaji ter ugled med drugimi pravniki.
Ustavni sodnik mora znati napisati odločbo, ki je razumljiva, pravno prepričljiva in utemeljena tako dobro, da lahko vpliva na celoten pravni sistem države.
7. Kandidatura za ustavnega sodnika
Ko se sprosti mesto ustavnega sodnika, predsednik oziroma predsednica republike objavi javni poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov.
Predlog kandidature mora biti obrazložen, kandidat pa mora dati pisno soglasje. Predsednik republike nato izbere kandidata oziroma več kandidatov in jih predlaga Državnemu zboru.
Tu nastopi tudi politična dimenzija postopka.
Kandidat mora imeti:
- strokovno podporo,
- osebni in poklicni ugled,
- zaupanje predsednika republike,
- zadostno podporo poslancev.
Ni dovolj, da je samo izvrsten pravnik. Ker ga voli Državni zbor, mora biti tudi kandidat, ki lahko doseže parlamentarno večino.
8. Izvolitev v Državnem zboru
Ustavnega sodnika izvoli Državni zbor:
- s tajnim glasovanjem,
- z večino glasov vseh poslancev.
Ker ima Državni zbor 90 poslancev, mora kandidat dobiti najmanj
46 glasov.
To pomeni, da kandidat običajno potrebuje širšo politično podporo in ne samo podpore ene manjše poslanske skupine.
9. Mandat
Ustavni sodnik je izvoljen za:
- devet let,
- brez možnosti ponovne izvolitve.
Ustavno sodišče ima devet sodnikov. Predsednika Ustavnega sodišča izvolijo ustavni sodniki izmed sebe za tri leta.
Kako bi bila videti realistična časovnica
Primer zelo uspešne poti bi lahko bil:
| Starost | Korak |
|---|
| 18–19 let | zaključek gimnazije in matura |
| 19–24 let | petletni študij prava |
| 24–26 let | pripravništvo oziroma pravno usposabljanje |
| 26–27 let | pravniški državni izpit |
| 27–35 let | delo na sodišču, fakulteti, v odvetništvu ali državni upravi |
| 35–45 let | specializacija, napredovanje, objave in pomembnejši pravni primeri |
| po 40. letu | formalno možna kandidatura |
| približno 45–65 let | realnejše obdobje za izvolitev |
Zakonsko bi bil torej lahko izvoljen že pri 40 letih. V praksi pa je verjetneje, da bo kandidat starejši, saj mora do takrat doseči prepoznaven strokovni ugled.
Najpomembnejša ugotovitev
Pot ni:
gimnazija → pravna fakulteta → ustavni sodnik.
Bolj realno je:
gimnazija → petletni študij prava → praktično usposabljanje → praviloma PDI → približno 15 do 30 let vrhunskega pravnega dela → strokovni ugled → predlog predsednika republike → najmanj 46 glasov poslancev → ustavni sodnik.
Torej ne gre samo za šolanje. Gre za življenjsko pravniško kariero, v kateri mora človek postati eden bolj prepoznavnih in zaupanja vrednih pravnih strokovnjakov v državi.