Daj no... ni to fuzijska znanost.
Da, na svetu potekajo obsežne znanstvene raziskave in praktične študije o tem, kdaj in kako
nenadzorovane gozdne požare (povzročene z naravnimi pojavi, kot je strela) pustiti goreti, da se naravno zaključijo.
V strokovni in upravljavski terminologiji se to ne obravnava preprosto kot »puščanje pri miru«, temveč kot
upravljani požari (ang. managed wildfires ali let-burn policies).
Zakaj sploh raziskujejo to možnost?
Desetletja strogega gašenja in preprečevanja vseh gozdnih požarov so v mnogih ekosistemih povzročila prekomerno nabiranje odmrle biomase, grmičevja in suhih vej. Ko v takšnih gozdovih izbruhne požar, je zaradi prevelike količine goriva veliko bolj uničujoč, neobvladljiv in nevaren kot v preteklosti. Zato znanstveniki preučujejo vlogo ognja kot naravnega in nujnega ekološkega procesa.
Ključna področja raziskav in izvajanja:
- Severna Amerika (ZDA in Kanada): V nacionalnih parkih in oddaljenih območjih (npr. v delih Aljaske, narodnem parku Yellowstone ali kalifornijskih divjinah) znanstveniki in gozdarske službe preučujejo obnašanje ognja. Če požar izbruhne zaradi strele na območju, kjer ni nevarnosti za človeška naselja ali infrastrukturo, ga pogosto le opazujemo in usmerjamo, da očisti naravno podrast.
- Ekološki vplivi: Raziskave merijo, kako določeni tip požara pomaga pri kalitvi določenih vrst dreves (nekatera semena potrebujejo vročino, da se odprejo), obnavljanju prsti z hranili in preprečevanju večjih, katastrofalnih požarov v prihodnosti.
- Varnost in tveganja (The "Let-Burn" Dilemma): Nedavne študije (npr. Zvezne gozdarske službe ZDA) natančno analizirajo primere, ko so požare pustili goreti. Ugotavljajo, da je popolno prepuščanje ognju naravi danes izjemno težko zaradi širjenja naselij v bližino gozdov (t.i. wildland-urban interface) ter podnebnih sprememb, ki delajo požare bolj nepredvidljive.
Kako je s tem v Sloveniji?
V slovenskem prostoru in večjem delu Sredozemlja in Srednje Evrope tak pristop
ni primeren in se ne izvaja. Naši gozdovi so preveč prepleteni z naselji, cestami in infrastrukturo, posest je razdrobljena, gorske in hribovite razmere pa bi lahko privedle do hitrega ušesa ognja izpod nadzora. Zato velja načelo hitrega gašenja, ponekod pa se za zmanjševanje tveganja uporablja kontrolirano oz. namensko zažiganje (
naročeni požari v nadzorovanih pogojih), vendar v zelo majhnem obsegu.
Te zanima katero konkretno geografsko območje ali pa vpliv takšnih požarov na določene živalske vrste?
Na Finskem se
nenadzorovanih naravnih gozdnih požarov ne pušča namerno goreti do njihovega naravnega konca.
Finska ima namreč zelo učinkovit sistem za preprečevanje in hitro gašenje gozdnih požarov, k čemur pripomorejo tudi dobro razvita gozdna infrastruktura, mreža cest in hitro ukrepanje služb.
Vendar pa na Finskem potekajo številne raziskave in projekti na
sorodnem področju, in sicer glede
namenskega oz. kontroliranega zažiganja (kulotus ali prescribed burning):
- Ekološka obnova: Ker so z učinkovitim gašenjem v preteklosti iz okolja izločili naravne požare, so se številne ogrožene rastlinske in živalske vrste (ki so prilagojene na ogenj) znašle v nevarnosti.
- Znanstvene raziskave in projekti (npr. evropski projekti, kot je Light & Fire LIFE): Finski raziskovalci, univerze in gozdarske službe (npr. Metsähallitus) preučujejo in izvajajo nadzorovane oziroma namenske požare na manjših, vnaprej določenih površinah.
- Cilj: Te obvladovane sežige izvajajo z namenom obnove biotske raznovrstnosti, vračanja hranil v prst in ohranjanja habitatov redkih vrst (npr. določenih vrst hroščev, gob in rastlin, ki potrebujejo požgano lesno maso ali vročino za kalitev).
Če povzamemo:
naključnih požarov ne puščajo goreti, se pa strokovno ukvarjajo z vnašanjem ognja v ekosistem preko skrbno nadzorovanih in načrtovanih sežigov.
Te o finski gozdarski praksi zanima še kaj bolj specifčnega, na primer kako lastniki gozdov pridobijo dovoljenja za takšne kontrolirane sežige?