Meni osebno pa se zdi takšno pošiljanje kazni z zamudo sporno tudi s pravnega vidika. S tem je namreč domnevnemu kršitelju močno otežena, če ne celo onemogočena obramba.
Gre za primere, ko avtomobila ni vozil lastnik, kazen pa, kot vemo, pride k lastniku. Za mesec, dva nazaj, se je še mogoče spomniti, kdo je v nekem trenutku vozil in mogoče tudi imeti dokazilo, da lastnik takrat ni mogel biti za volanom. Čez leto in več pa so možnosti za to precej pičle.
Pa pozabimo zdaj na možnosti izigravanja zakona (npr. vozil je moj stric iz Albanije, ki je bil takrat na obisku). Tudi povsem legitimni primeri sklicevanja na "nisem jaz vozil" so s tako zakasnelim pošiljanjem kazni praktično onemogočeni. Oziroma, vse skupaj kliče po tem, da si lastnik avta izmisli zgodbo ali ponaredi dokaze, četudi tudi v resnici on takrat ni vozil. A tega čez leto ali kasneje pač ne more več dokazati, saj originalnih dokazov ni več.
25. člen ustave pravi:
Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Plus 29. člen:
Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:
– da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
– da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
– da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;
– da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo.
Slednji res govori o kazenskem postopku, ampak je US določbe, ki veljajo za kazenske zadeve že večkrat raztegnilo tudi na prekrškovne zadeve. Tudi sicer se v prekrškovnem pravu smiselno uporabljajo določbe kazenskega prava, če ni z zakonom določeno drugače. Prav 4. alineja 29. člena se tudi uporablja v prekrškovnih postopkih (ni dolžan izpovedati zoper sebe ali bližnje), zato ne vidim razloga, da za prekrškovne postopke ne bi veljala tudi 1. in 3. alineja.
Poglejmo ju še enkrat:
– da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
Tukaj je treba po mojem mnenju gledati tako v plus, kot v minus. Ne more iti samo za to, da ima obdolženi premalo časa, možnosti za obrambo se poslabšajo tudi, če od dogodka preteče preveč časa, da bi lahko uspešno pridobil dokaze v svojo korist.
In pa še 3. alineja:
– da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;
S tem, ko je obvestilo o prekršku prišlo leto dni ali še več po storitvi prekrška, je močno oteženo, če ne celo onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist.
Ergo: Po mojem mnenju je pošiljanje obvestil o prekrških s takšno zamudo kršenje 25. in 29. člena Ustave. Oziroma če sem še rigoroznejši, vse kar je več kot 30 dni po storitvi prekrška, po mojem mnenju zmanjšuje možnosti učinkovite obrambe oz. "izvajanja dokazov v obdolženčevo korist", zato gre v teh primerih za protiustavno stanje.
Če bi (bom?) sam dobil kakšen pozdrav iz MOL, resno razmišljam, da bi zadevo peljal do ustavnega sodišča. Ne zaradi lastne koristi oz. tistih 40 eur (za več kot toliko v naselju itak ne prekoračim hitrosti) ali nastrojenosti do Zokija, temveč zato, ker je takšno pošiljanje kazni skregano s pravno državo oz. je dokaz, da namen kaznovanja ni (bil) prevencija, temveč zgolj nabiranje denarja.
Še disclaimer: Če kakšen novinar želi, lahko mirno povzame tole moje razmišljanje.