Jaz sem že pred leti ugotovil, da se s strankami prepirati in jih prepričevati nima nobenega smisla.Janč mi smo enega takega imeli, strokovnjak na svojem področju in ko je odšel smo mislili, da bo enorm problem, a ko danes pomislim, smo vsi malo prevzeli njegovo delo in celo z manj komplikacijami s'strankami hendlamo naprej. Ker on nam je moraliziral pri strankah. Sej načeloma je imel prav, vendar se ni zavedal da ga one plačujejo ne on njih....
Še omenim, da je bil tudi sam garač, perfekcionist.... ko je šel na svoje pa takoj pogorel. Šel je nazaj pod delodajalca, ki ga je najbolj sovražil, ampak enostavno pri nas za njega ni bla več opcija.
Dostikrat je tak model težek za hendlat. In tudi kdaj moraš dati stranki prav, četudi nima po strokovnosti prav. Nekaj je da sicer poveš da nima prav, ampak če je sezannjena narediš in to je to... On mimo tega ni mogel.
Zato vem, da je ravno tvoj primer lahko za delodajalca velik problem. Mi smo imeli podobnega. Pa nežno smo mu probal povedat, da pač je stranka na koncu tista ki plača in če hoče pač zadevo mimo njegovih standardov pač naredimo. Sicer lahko pove mnenje ampak naročnik je naročnik. Ampak pol je blo pa tko ne tega jest ne bom naredu...
skratka res je jeba, če ti delavec moralizira u pm...
Je pa kot zunanji to težko vedet, ker imaš samo eno plat pred sabo.
Obrazložiš strokovno, kako bi bila optimalna izvedba... in potem narediš tako kot stranka želi.
Včasih sprejmejo razlago in predloge, včasih pa tupijo po svoje.
Meni je vseen kuratz, jaz ne bom živel z njihovimi odločitvami, če so se narobe odločili naj bo pač tako.
Saj potem v večini primerov popravljamo te glupe odločitve.
Nekateri pa so preponosni, da bi priznali napako in potem potrpijo s svojo odločitvijo.
Imaš tudi primere, kjer se nekaj časa počaka, potem pa dobijo nekoga drugega, da naredi po mojem prvotnem priporočilu.
Dokler se vse izmišljotine plača, me v bistvu boli k....
