Mam tud jaz eno strašno resnično zgodbico; ko sem bil še otrok, sem šel spat, se naenkrat zbudim v neki sobi, nisem bil doma, temno je blo, čisto sam, vstanem, pogledam okrog, me postane fejst strah in se začnem jokat, pač ker sem otrok. Zakaj sem bil tolk daleč od doma, mi ni blo jasno. Se pokrijem in si rečem bom zaspal, res zaspim in se zbudim, pazi to, spet na tem odbitem kraju, točno tako, kot sem zaspal, kako naj pridem domov?! Tema je, vidim zelo malo, mrzlo je, vem da nisem doma! Vem, ker mi kraj znan in vem, da nebi smel bit tam. Spet se pokrijem čez glavo in zaspim, zjutraj se končno zbudim v moji topli pojstli. Niso ble sanje! Temveč moje psihopatološke motnje, podobne vašim.