Se strinjam. Sama sem v preteklosti ostala doma z otroki ravno v izogib vsem problemom, ki jih moderna služba servira staršem. Preprosto ne znese vse.
Avtor se ne zaveda, da moraš biti v službi tako storilen in predan, kot da nimaš privat živjenja, kaj šele otrok. In da se pričakuje od starša, da se bo posvetil otrokom v tolikšni meri in s takšnim projektiranjem, kot da mu ni treba cele dneve viseti v službi in duše pustiti na delovnem mestu. Za minimalca, po možnosti.
Vsi vemo, da je starševstvo najtežja in najbolj naporna služba. Ko so delali na njivah, se z otroki pač niso ukvarjali. Sedaj pa tudi delamo petke in svetke, otroke bi pa morali vzgajati, učiti… do lastnega zadnjega diha.
No go. Ne gre. Težko je. Naporno. Vsega en človek ne zmore. Pri vsem ne moreš biti optimalen, kaj sele na maksimumu.
Potem pa ti rečejo, da se je potrebno zapreti med 4 stene. Ok, pač, virus.
Pa zapreti otroke. Ok. Dobiš cirkus, ker otroci bi radi malo migali, kam šli, pa bili s prijatelji…
In ja. Otroci bi radi jedli. Vsak dan večkrat. To so gore umazane posode, ure gredo v priprave hrane. Iz trgovine se tudi ne prinese sama.
Potem bi se otroci radi v nekaj oblekli. Nekoč so rekli, srečne danes mamice s pralnimi stroji. Ampam peremo vsak dan gore perila. Nekoč posteljnine ni bilo za zamenjat, oblačila so imeli ista po cele tedne…. in pranje na roke je prišlo na vrsto samo vsakih nekaj tednov za kakšni 2 uri. Jaz imam s cunjami vsak dan za slabo uro dela. Ura samo za cote!
In ko so otroci doma, je stanovanje dosti bolj umazano, razmetano. Malčki pa pač ne bodo ribali stranišč. In 8-letniku ne moreš naprtiti za več ur gospodinjenja dnevno. Spucati pa se stanovanje noče samo od sebe. Kako nenavadno, kaj?
Naši otroci hodijo še v glasbene šole. To zopet pade na nas. Vsaka glasbena = 3x tedensko. Imamo pa 3 šolarje. Račun = 1 cel delovni dan na teden.
Zanima me, koliko je avtor članka porabil svojega časa pri gospodinjenju. In pri podajanju komplet učne snovi svojim otrokom. Enim vse, drugim po potrebi. Ki je vsak dan na sporedu. Da je tako zelo jezen na vse obremenjene starše. Ob rednem delu 8h/dnevno. In koliko je pomagal pri glasbenih šolah. In zraven otroke animiral, učil življenjskih modrosti… zaprt med 4 stene.
Mene je ta karantena zelo dotolkla. Komaj čakam, da dan mine. In komaj sem čakala teh prvomajskih počitnic. Naš najstarejši otrok ima 12 let in še ni samostojen v gospodinjstvu, v šoli pa dokaj. Imamo 3 šoloobvezne – 1 rabi vso razlago, 1 minimalno, 1 pa nekje vmes.
Imamo še vrtičkarja z 2 leti. Dela in pazenja vrh glave. Karanteno in domačo šolo pa so razglasili točno na dan, ko sem prišla domov iz porodnišnice. Si misliš v kak kaos sem torej prinesla novorojenčka?
Tu smo torej tudi velike družine. Mož je redno odsoten zaradi službe. Jaz pa sem redno doma. Nimam kam pobegnit. Razen zvečer v bano za 1 uro. Ali manj, ker dojenček kliče. Že pred karanteno in najmlajšim otrokom sem ostala doma ravno zaradi varstva, pomoči v šoli, vsega dela z gospodinjstvom, ukvarjanja z otroki, … Smo velika družina. In ja, jamram, da mi je zelo težko v teh dneh. Verjemi, da vem, koliko dela je z otroki. Verjemi, da za njih dajem lastno kariero in skoraj ves prosti čas. Da sem tu za njih. Dan in noč. Veliko noči.
In je težko. Nam, velikim družinam, je šolanje doma velika preizkušnja. Dobro, da so otroci marljivi, da ubogajo, pomagajo po najboljših močeh. Vsaj kolikor toliko. Da se mi ne zmeša.
Ja, jamram. Je težko, organizacijsko, časovno. Živčna vojna.
In vendar sem hvaležna. Da vidim, kje so moje meje, moja šibkost, moja nemoč. Da vidim, da nisem vsemogočna. Da spremljam otroke še bolj, kot do sedaj. Sem z njimi še več časa, jih spoznavam tudi iz zornega kota v kritičnih razmerah. Družimo se. Lepo je. In naporno, od zore do pozne noči. In ponoči.
In sem hvaležna, da vidim, koliko sem v resnici nehvaležna za to, kar imam. Streho nad glavo, hrano, stroje, cunje in umazano posodo, ki jih lahko dam v te stroje, pa normalnega moža, zdrave otroke. Celo luksuz v obliki izletov in počitnic. V kaotičnem vsakdanu ugotavljam, da se imamo presneto radi in da znamo še kako sodelovati. Tega pa niti masterkard ne more kupiti.
Korona, hvala za to težko preizkušnjo. Ki nas priganja do meja vzdržljivosti in do učenja potrpežljivosti, sloge in pridobivanja delovnih navad in debele kože.
Jamrala pa bom še naprej. Ker JE težko. VSEM!!!! Ni ga človeka brez korona-križa.