Delam v ITju. Vse se je pohitrilo. Skoraj nihče več nima celotne slike v glavi. Vsak dan je nov 0-day exploit nekje v stacku. Juniorji tudi če jih zaposlimo, znajo samo uporabljat AI, se ne trudijo kaj se naučit. Poskušam jim razložit, da znamo tudi drugi uporabljati AI in da bodo pač nadomeščeni z AIjem, če je to vse kar znajo. Še vedno so zlata vredni ljudje, ki razumejo arhitekturo (kompleksnih) rešitev in ki znajo voditi AI (in ne obratno, da AI vodi njih).
Spomnim se ene stare sci fi zgodbe, ki je približno šla nekako takole: Zemljin ambasador na tujem planetu opazuje velik razkorak med na videz revnimi in bogatimi - eni živijo v nekih improviziranih barakah, drugi v razkošnih vilah. Še bolj je nad tem razkorakom začuden, ko izve, da na tem planetu imajo tehnologijo univerzalnega "kreatorja" - mala škatlica, ki ji poveš kaj bi rad, in ti ona to ustvari iz nič. Ambasador si reče "ho ho, to bo pa super!" in prosi domačine, da ga odložijo z eno tako škatlico nekje v neokrnjeni naravi, da si zrihta eno idilično vilo. Domačini ga malo zaskrbljeno sprašujejo, če si res to želi, ampak na koncu mu ustrežejo. Ga odložijo nekje v vukoj..., on jim pomaha v slovo in se obrne k škatlici: "Zdaj mi pa naredi eno lepo hišo!" - "Kakšno hišo? Iz česa?" - "Iz lesa in opeke, seveda, pa naj bo taka lepa." - "Kakšnega lesa? Kakšne opeke? Dimenzije? Tloris? Postopek?" ... In medtem ko sonce zahaja in temperatura pada, se ambasador zave, da mogoče ni vse tako enostavno kot si je predstavljal...