https://www.vecer.com/zenska-je-spodrsljaj-narave-6367412
"Ženska je spodrsljaj narave" 
Sliši se neverjetno, a je resnično: papeška mesta so bila v srednjem veku polna razvrata, leta 1490 naj bi bila vsaka sedma Rimljanka prostitutka. Trdovratne ženske so se vmešavale v papeške boje.
Kje so že časi Jezusa Kristusa, ki je ženskam v svojih pridigah pogosto namenjal pomemben, večkrat skoraj že enakopraven status v človeški družbi. Že v prvih letih našega štetja, ko smo dobili prvega papeža, svetega Petra, še bolj pa pozneje, ko so se Petrovi nasledniki tako ali drugače izmenjevali na papeškem prestolu, so ženske čakali hudi časi. Ni dosti svetovnih nazorov, kaj šele religij, kjer bi ženske bolj trpele kot v krščanstvu. Načelo moške prevlade je živo še v modernih časih.
Janez Pavel II. je leta 1988 rekel takole: "Ženska naj tiho posluša in se popolnoma podredi. Nobeni ženski ne dovolim učiti moškega in se povzdigniti nad njega."
Njegov naslednik, nemški papež Benedikt XVI., poznamo ga tudi pod priimku Ratzinger, si je javno, kar na televiziji (ARD, 3. marca 2005), dovolil trditi, da je inkvizicija pomenila napredek, saj je pred obsodbo uvedla zasliševanje, torej dala možnost obtoženemu, da pojasni in se zagovarja. Za nepoučene: inkvizicija je bila srednjeveška ustanova Rimskokatoliške cerkve, ki je preganjala krivoverce. V prvi vrsti ženske, tako imenovane čarovnice, ki so jih na tisoče sežgali na grmadah, da o mučenjih, ki so jih nad ubogimi ženskami izvajali med zaslišanji, niti ne govorimo. Resnični civilizacijski napredek ali cinizem in sprenevedanje?
Poglejmo si nekaj izjav cerkvenih učiteljev, katerih učenja še danes veljajo za sveta. Tomaž Akvinski je, na primer, rekel: "Ženska je spodrsljaj narave." Ob neki drugi priložnosti pa: "Bistvena vrednost ženske je v njeni sposobnosti rojevanja in v gospodinjski koristi."
Cerkveni oče Avguštin pa je menil takole: "Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim."
Zlorabljene nune
Kako naj nas torej čudi status ženske, ki ji Rimskokatoliška cerkev še danes ne dovoljuje nekaterih temeljnih pravic (kar sta tudi kontracepcija in pravica do splava). Vesti o tem, da so nekateri duhovniki v ženskih samostanih nune (pri)silili v spolne odnose, so delovale nestvarno. A vendar je početje priznal tudi Vatikan, resda le v zelo omejenem obsegu in v posameznih državah. A resnice, ko enkrat začne lesti na plano, ni mogoče zaustaviti: dokazano naj bi se tovrstno spolno nasilje dogajalo v 24 državah. Neka druga ameriška študija pa celo pove, da je bilo 40 odstotkov ameriških nun - okrog 34.000 žensk! - najmanj enkrat žrtev seksualnega napada.
Znano je, da so kleriki in menihi iz ženskih samostanov skozi stoletja, vsaj delno, naredili bordele. V času Karla Velikega so nunskim samostanom tako tudi pravili. Neka inšpekcija iz 16. stoletja je v avstrijskih samostanih naštela skoraj enega otroka pri vsaki nuni - same so priznale, da otroci pač niso bili brezmadežno spočeti.
Cerkveni koncili so bili nekoč središča razvrata. Na stotine priležnic in prostitutk je šlo s škofi, potujoči uradniki pa so si lahko stroške obiskov v bordelih povrnili kot potne stroške. Papeška mesta so bila preplavljena s prostitutkami. Leta 1490 naj bi bilo v Rimu 6800 honorarnih deklet - pri manj kot 100.000 prebivalcih. Vsaka sedma Rimljanka je bila prostitutka.
A ženske so vajene trpljenja, potrpežljivosti in čakanja na ustrezno priložnost za maščevanje. O, prišle so na vrsto. In ko se je katera izmed junakinj neposredno vmešala v papeške boje, je bilo maščevanje sladko. Pa si poglejmo nekaj najbolj razvpitih primerov.
Teodora, gospa cesarica
Teodora je bila prva ženska, ki je nad moškimi okrog sebe pridobila tolikšno moč, da so upoštevali in realizirali vse njene ukaze, tudi vse njene še tako čudne želje. Zaslovela je na področju, kjer so imele (in še imajo) ženske popolno prevlado - v prostituciji. Najstarejšo obrt je poznala do obisti, saj je moške oralno zadovoljevala že, ko je bila za spolnost še premlada. Ko se je njeno telo razcvetelo, se je v svoji obrti kalila kot kurtizana in se nazadnje kopala v slavi kot igralka, ki je kljub prepovedim z veseljem razkazovala svoje telo. Med drugim je s svojimi čari omrežila tudi tistega, ki si ga je najbolj želela - cesarja Justinijana, ki jo je, kljub vsesplošnemu zgražanju in ostremu nasprotovanju, leta 527 napravil za cesarico s poroko v Konstantinoplu (današnjem Carigradu).
Teodora je takoj začela uporabljati svojo moč, predvsem si je želela, da bi na papeški stol sedel "njen človek".
Za prvega kandidata je izbrala Vigilija, odposlanca tedanjega papeža Agipa I. (535-536), ki ga je s svojimi čari bliskovito prepričala, da je prav on idealni kandidat za naslednjega papeža. Po Agipovi smrti je bilo vse pripravljeno in dogovorjeno, a je Teodoro v Rimu prehitel Silverij in zasedel Petrov prestol, še preden je Vigiliju iz Konstantinopla uspelo pripotovati v Rim. Teodora je bila jezna. Kaj jezna, besna! V igro je vključila svoje najmočnejše orožje, moža Justinijana. Prepričala ga je, da morajo Silverija odstaviti in ga obtožiti izdaje, za papeža pa razglasiti Vigilija. Želeno, storjeno. Spletkarski dvojec je Silverija še mimogrede spravil s sveta, a tudi Vigilij na svojem papeškem prestolu ni užival predolgo. Papeštvo mu je očitno stopilo v glavo, tako zelo, da se je upal zoperstaviti Teodori, ki ga je na položaj pripeljala.
Nadaljevanja ni težko uganiti. Vigilij je kmalu dočakal nepojasnjen konec, Teodora pa je na papeški prestol spravila novega varovanca Pelagija I. (55--561), za njim pa še Janeza III. (561-574). Oba sta jo, poučena o dogajanju v prejšnjih letih, slepo poslušala. Četudi je bila njuna zaščitnica nekdanja kurtizana, sta sprejela pravilo, da bodo vsakega duhovnika, ki ga bodo zalotili v postelji z žensko, izobčili za leto dni. A eno so besede, drugo pa dejanja. Če bi pravilo spoštovali, bi ostali brez duhovnikov ... Skoraj vsi duhovniki so bili takrat poročeni ali pa so imeli ljubice.
Je bil papež Ivan ženska?
Konec osmega stoletja in v devetem stoletju se je razvrat v cerkvenih krogih naglo približeval novemu vrelišču. V moških samostanih so se zbirali homoseksualci, ženski samostani so postali javne hiše, bordeli, kjer so svojo pohoto zadovoljevali duhovniki. Privoščili so si vse, še najmanj priljubljen je bil klasični seks. Incest je štel za nekaj imenitnega, zveze s sestrami, tetami ali celo materami pa za nekaj povsem vsakdanjega. Seks z živalmi je bil sicer uradno prepovedan leta 314, na cerkvenem zboru v Ankari. A prepovedi niso upoštevali.
V tem kritičnem obdobju je na papeški prestol sedel papež Ivan. Ni prešuštvoval, ni bil homoseksualec, ni se zapletal v incestna razmerja in ni občeval z živalmi. Naravnost idealen Petrov naslednik, ki je na prestolu vzdržal poltretje leto; natančneje: dve leti, sedem mesecev in štiri dni. A glej ga zlomka. Papežu v resnici ni bilo ime Janez Angleški in sploh ni bil Ivan. In čeprav povsem trdnih zgodovinskih dokazov ni, si je večina strokovnjakov enotna: resničnosti Janeza Angleškega zgodovina ne more uradno potrditi. S skoraj stoodstotno gotovostjo trdijo, da je bil papež Ivan ženskega spola. Bil naj bi namreč hčerka angleških staršev iz Nemčije, dekle, ki je z ljubimcem pobegnilo v Atene in se zaradi varnosti začelo preoblačiti v moškega. Bila je izredno bistroumna, in ko je po igri naključij prispela v Rim, je - še vedno v moški opravi - bliskovito očarala vse okoli sebe. Bila je izjemno spretna sogovornica, in ko je leta 855 umrl papež Leon IV., so jo Rimljani soglasno posadili na Petrov prestol.
Nič ne vemo o tem, ali je bila poprej sploh duhovnik (po enih virih naj bi bila celo kardinal). Precej virov trdi, da je pokojni papež poznal njen spol in še več - bila naj bi tudi v ljubezenski zvezi. Torej je na prestolu sedela že precej pred uradno izvolitvijo. A kakorkoli že, svojega ljubimca, s katerim je pred davnimi leti ušla od doma, ni pozabila. Pripeljala ga je v Rim in zgodilo se je najhujše: zanosila je.
Papežinja Ivana je nosečnost dolgo in uspešno prikrivala, široka oblačila so ji to zlahka omogočala. A veliko prevaro je končala smola oziroma splet nepredvidenih dogodkov. Med neko procesijo, blizu Koloseja, je med jahanjem nenadoma dobila popadke (dosti prezgodnje), rodila vsem na očeh in se razkrila kot ženska. Za kazen so jo privezali za konjski rep in jo vlekli po Rimu, dokler ni pred očmi množice izdihnila. Uličice, na kateri naj bi se bila drama odvijala, so se v naslednjih stoletjih izogibali vsi papeži. Menda zaradi sramote, ki jo je Cerkvi tam nakopala Ivana.
Cerkev je Ivano hitro zbrisala z vseh seznamov - zgodovina tako dolgo časa sploh ni vedela zanjo. Njen največji greh je bil, da se je vdajala nasladi - bila je edina, ki so jo pri dejanju zalotili (natančneje pri posledicah dejanja, torej porodu). Njeni številni moški predhodniki in nasledniki so bili sicer spolno razuzdani in nekateri tudi sadistični posiljevalci, mučitelji in morilci, vendar skoraj nobenega niso zalotili pri dejanju samem, zaradi česar ta niso bila "živa". In da se katastrofa ne bi nikdar več ponovila, so v Vatikanu uvedli poseben postopek, imenovan "preverjanje moškosti bodočega papeža".
V knjigi iz leta 1490 (pisec Felix Haemerlein) lahko preberemo naslednje: "Ob izvolitvi papeža je še danes v uporabi poseben stol. Bodoči papež sede nanj in mora dokazati, da je vreden te službe. Mlajši duhovnik, ki je prisoten kot priča njegove moškosti, potipa njegova moda. Ko se o moškosti prepriča, glasno zakliče: 'Ima moda.' Vsi prisotni odvrnejo: 'Bogu hvala.' Zatem veselo preidejo k posvetitvi novoizvoljenega papeža ..."