Pritrditi je potrebno vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da fotografiranje obsojenca (četudi na javnem kraju) na način, kot je bilo izvršeno v obravnavanem primeru (brez njegovega soglasja in vednosti) ter posredovanje fotografij policiji predstavlja poseg v njegovo zasebnost oziroma z njo povezano pravico do lastne podobe. Posameznik ima namreč do določene mere varovano pravico do zasebnosti tudi na javnem kraju. Fotografiranje javnih krajev (delov mesta, arhitekturnih in naravnih znamenitosti, umetniških spomenikov in podobno) je ob današnjem razvoju tehnike postalo del vsakdanjika, ob tem pa se praktično ni mogoče izogniti dejstvu, da se na fotografijah znajdejo tudi posamezniki (na primer mimoidoči, turisti, osebe zadolžene za varovanje kulturnih znamenitosti, itd.), ki se na teh krajih zadržujejo. Vendar pa je potrebno razlikovati situacijo, ko se na posnetku določenega javnega kraja po naključju znajdejo osebe, ki se v času nastanka posnetka tam zadržujejo, od situacije, ko je objektiv fotografskega aparata osredotočen na točno določeno osebo in je njeno podobo na fotografiji mogoče jasno prepoznati.
V obravnavanem primeru namen oškodovanke ni bil fotografirati javnega kraja (avtobusnega postajališča v Vipavi), temveč so bile vse tri posnete fotografije v celoti usmerjene na obsojenca, ki ga je mogoče na njih jasno prepoznati. Takšno fotografiranje obsojenca ter posredovanje fotografij policiji predstavlja poseg v njegovo pravico do zasebnosti oziroma lastne podobe iz 35. člena Ustave, kar bi v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZKP narekovalo izločitev teh fotografij iz kazenskega spisa, vendar pa je potrebno upoštevati razlog, zakaj je oškodovanka te fotografije napravila.