Moja zgodba
Jst sem pred približno petimi leti začutil mravljinčenje v nogah. Odšel sem do osebnega zdravnika. Naredil sem preiskave ctg in podobno pa ni bilo nič. Napisal mi je napotnico za nevrologa. Nevrologinja me je poslala na magnetno resonanco in še posebni pregled za MS. Na vrsto za magnet sem prišel dokaj hitro (2 meseca). S punco sma šla na dopust za 14 dni v Bulgarijo, vse super. pridem domov. Starša mi objokana povesta da imam MS. Grem pogledat na net kaj je sploh MS. Aha neozdravljiva bolezen, bergle, voziček...
Psihično na psu se razidem s punco, ker nima smisla da vztraja z bodočim vozičkarjem... s kolegi se več ne srečujem, ker imam občutek, kot da se vsem smilim ker imam MS.
Odobrili so mi zdravila - injekcije Rebif. (slabo mi je ko vidim, da ena škatla z dvanajstimi injekcijami pride 800€ ) Seveda mi je padel "mrak na oči" ko sem zvedel da se bom moral do konca življenja v ponedeljek, sreda in petek pikat. Ni mi šlo v glavo, da več nikoli nebom šel v petek ven žurat. Problem sem imel, ker se bojim injekcij...
Začel sem z pikanjem v noge, trebuh in roke. Boličina je minimalna. Težko opišem, ker kar me je do sedaj pičilo ali sem se urezal me bolj boli manj kot to. S strahom sem šel na srečanje bolnikov z MS. Razen enega starejšega gospoda, ki je bil na vozičku, nekaj tetk z berglami ostali delujejo normalno. Super pozitivna izkušnja. Naenkrat mi je v glavi zašpilalo, hej budala pa kaj moreš bit res tak [cenzura] in bit zamorjen kot [cenzura]... Spoprijateljil sem se z neko drugo ekipo, z bivšo sma se nazaj zbližala, vsak mesec grem vsaj za tri dni nekam na dopust ( toplice, morje...) Vmes so odkril nekaj tablet za zdravljenje itd Največ pozitive mi pa trenutno daje 4 mesečni sinček
Ni vse tak črnoooo