Saj se se tisti ki si bili takrat 26 letniki ne spomnijo nicesar.
Aja, vejo vse kaj so drugi počeli.
Kaj so pa sami pa nic ne vejo
Aja, vejo vse kaj so drugi počeli.
Kaj so pa sami pa nic ne vejo
kak jim je nekdo starše pobil? odpeljal in podobno recimo?
Ja, seveda to so vse pozabil.
Danasnji otroci imajo pa dozivljenjske travme ce mu pri treh letih ne kupis najnovejsega iphona
Danasnji otroci imajo pa dozivljenjske travme ce mu pri treh letih ne kupis najnovejsega iphona
Gnida je ta ne X-u.....po njegovem smo bli v YUgi vsi srbi...in potem si je drznil maršal nas podelit na 5 držav in 2 pokrajine...
Nabiranje glasov za EU volitve se je pričelo. Tik ob visokih gostih pri spomeniku vihra strankarska zastava stranke SD.
Drugo leto bomo naredili skup z vami komunisti, da ne bomo imeli dvojnih stroskov.
belogardisti, fašisti, nacisti, komunisti...... isti...isti...isti ...isti
visek_izobrazbe
Guru
no pod 6 lahk dodaš bozhota rhepeta temu vleče pa v vajino smer..tko da bodo uravnoteženo
Men video zašteka.
Ravno tam, ko rdeči levičarji podijo Voduška!
Drugače pa nikjer prenosa. Še v: Še pomite tovariši! - ne!
Zgleda, da iz tistih časov ni nobenega več!
Ljudje se oblečejo v obleke, ki v ljudeh zbjujajo strahospoštovanje, od tega tudi mrki obrazi teh, ki so šli v maškarado, saj so v tistih letih veljali za strah in trepet vseh ljudi. Bi blo treba vprašat psihologe, kaj si mislijo o tem.
Saj je lepo, da položijo venec za ničkrive umrle, ampak cela omenjena maškarada ima danes čisto drug pomen.
Saj je lepo, da položijo venec za ničkrive umrle, ampak cela omenjena maškarada ima danes čisto drug pomen.
Ob 13h so povzeli bistvo dogodka. Ena slika pove več kot tisoč besed.
Mi kolega pošilja slike iz tam....malo za provokacijo...
Pa sem mu sam isto komentiral..
Tud enga nasmejanega z petokrako na glavi ni....
Če imajo pa vsi frišno urejene frizure..... Kako pa naj potem nosijo kape?Mi kolega pošilja slike iz tam....malo za provokacijo...
Pa sem mu sam isto komentiral..
Tud enga nasmejanega z petokrako na glavi ni....
Zakaj Dražgoše?
Ko so med drugo svetovno vojno Slovenijo razkosali okupatorji, so Nemci zasedli Štajersko in Gorenjsko, pod nemško oblast je prišla tudi vas Dražgoše. Ta leži pod strmim robom Jelovice, gozd se razteza skoraj do vasi.
Med letoma1936-1938 je v dražgoški šoli poučeval učitelj Bertot. Izobraževal se je v Sovjetski zvezi in bil član komunistične partije. Pridobival je ljudi za komunistične ideje in ustanavljal komunistične kominterne. V Dražgošah je naletel na ugodna tla, saj se je manjša skupina prebivalcev nad njegovimi idejami zelo navduševala. Do vojne je bilo to delovanje prikrito. Med vojno pa se je to pokazalo tako, da so ljudje iz ustanovljene komunistične kominterne povabili partizane oziroma Cankarjev bataljon, ki ga je vodil Stane Žagar, član CK KPS, prezimit v Dražgoše. Prišli so konec leta 1941. Vas je imela dobro lego za umik na Jelovico, če bi Nemci morda napadli. Vse to potrjuje dejstvo, da je bila vas načrtno izbrana. Kavčič priča, da se je med partizani govorilo: »Take farške vasi pa res ni škoda.«
Najprej so se bahali, potem pa skrivali
Partizani so bivali po hišah, v hlevih in sokolskem domu. Stane Žagar jim je na mitingu govoril, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci. Ljudi je bilo predvsem zelo strah in so se bali prihodnjih dni. Partizane so že prvi dan bojev, 9.1.1942, prosili, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni. Pripravljeni so jim bili voziti hrano na Jelovico. Vendar so bili partizani odločeni, da se bodo uprli in da bodo ljudi branili pred Nemci. Tisti, ki se niso strinjali, so morali odstopiti. Ko so borci videli, kaj se dogaja, jih je vsaj 120 pobegnilo že prvi dan bojev. Partizani tudi orožja niso imeli veliko.
Nemci so najprej začeli prodirati v Dražgoše z zahodne strani, vendar so se kasneje obrnili nazaj, proti Rudnu. Od tod so streljali s topovi, pogorelo je več hiš, a ljudje so so se umaknili v kleti ali na Jelovico. Tretji dan so napadli tudi z vzhoda, z Jelenšč, kamor se je prej umaknilo veliko ljudi. In prav tu so jih Nemci zajeli veliko, ustrelili so 21 mož. Nekateri so uspeli pobegniti, pripoveduje Kavčič. Nemci so mu doma zajeli očeta in strica in ju ubili.
Partizani Bičkovega vodu in štaba, ki sta bila v vzhodnem delu Dražgoš le 200 do 300 metrov oddaljena od kraja, kjer so nemsci streljali domačine, so se poskrili med smrečevje in samo opazovali … Kavčič pojasni: »Videli so, kaj se dogaja, vendar niso ničesar ukrenili. Nihče od partizanov tudi ni prišel sporočit ljudem, kaj se dogaja v Jelenščah, ali jih opozorit, naj zbežijo. Torej so se možje, ki so se prej bahali, da bodo branili Dražgoše pred Nemci, zdaj skrivali!«
Tretji dan zvečer v vasi ni bilo nobenega partizana več in so prepustili Dražgošane na milost in nemilost Nemcem. Vsi so se umaknili na planino Jelovico, tam so domačine preganjali iz zatočišč, kamor so se umikali. Nemci so v vasi zajeli preostale domačine, med njimi Kavčičevega očeta, in jih žive zažgali v enem od poslopij.
Nemci v uničenih in požganih Dražgošah sredi januarja 1942, kjer so se znesli nad nedolžnimi vaščani, partizani pa so zbežali na varno. (foto: arhiv Demokracije)
»Slavna bitka« v Dražgošah je tako zahtevala 41 žrtev med domačini, padlo je sedem partizanov in 27 Nemcev. »Trditev, da je padlo sto ali več Nemcev, nikakor ne drži. Vseh ranjenih Nemcev pa je bilo 14. O njihovem številu sem stoodstotno prepričan, ker sem moral v zaporu v Šentvidu ribati sobo, v kateri so ležali Nemci, ranjeni v Dražgošah,« je opozoril Kavčič.
Nemci so hoteli otroke, ženske in preostale domačine, strpane v tri hiše, zažgati, a je posredoval župan Mlinar, zato so se odločili, da jih preselijo. Tako so jih 81 prepeljali v Šentvid v Škofove zavode, vas pa zminirali. Kavčič je, komaj desetleten, ostal brez očeta in brez doma. V Šentvidu so ostali šest tednov. Nato so jih vrnili na Gorenjsko, v okolico Škofje Loke, tam so jih k sebi sprejeli dobri ljudje, kljub temu da je bilo vsem, ki bodo vzeli pod streho Dražgošane, zagroženo s smrtno kaznijo. Do konca vojne je Kavčičeva družina ostala v Železnikih, junija 1945 pa so se vrnili v Dražgoše. Vas so domačini pretežno sami obnavljali pet let.
Dražgoška bitka le boj za oblast
»Žalostno je, da ne moremo reči bobu bob, da še danes ne moremo priznati, da je bila dražgoška bitka le boj za oblast za vsako ceno. Žalostno je, da so postavili tako veličasten spomenik partizanom, padlim v Dražgošah, posmrtne ostanke ubitih domačinov pa iz svete zemlje prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom, in to brez vsakršnih imen, čeprav je večina domačinov prekopu nasprotovala,« še poudarja Kavčič. Ob tem se pričevalec še sprašuje, kdaj se bo končalo to »slavje« v Dražgošah? In kdaj se bo darovala maša za ubite domačine in padle partizane?
Pobudo za primerno urejen spomenik v Dražgošah izpostavlja tudi zgodovinar Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine. Opominja na nelagodje zaradi nespoštovanja vere žrtev; to spoštovanje poudarjajo tudi mednarodne konvencije, ki govorijo o dostojnem pogrebu, s cerkvenimi obredi v veri žrtev. »Umorjene Dražgošane je pokopal nemški duhovnik, leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili z nekdanjega pokopališča v kostnico pod spomenik. Prav bi bilo, da se tudi katoliško cerkev vključi v dogovore o tem, kako naj bo grob v Dražgošah urejen v skladu z vero žrtev,« ocenjuje Dežman. Opozarja še na neenotno zapisane podatke o številu žrtev ter na to, ali se ob prireditvah v Dražgošah spoštuje določba pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih o vedenju, primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih. »Posebno boleče doživljajo pogosto skrunjenje groba nekateri svojci žrtev. Z njihove strani prihaja pobuda, da naj se ali prireditve odvijajo spoštljivo in pietetno ali pa naj se posmrtne ostanke žrtev pokoplje na pokopališču v Dražgošah,« sklene Dežman.
V Dražgošah (slika prikazuje požgano vas po bitki) je življenje izgubilo 41 domačinov, njihove posmrtne ostanke so s pokopališča prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom, in to brez imen in verskega obreda. (foto: arhiv Demokracije)
Ko so med drugo svetovno vojno Slovenijo razkosali okupatorji, so Nemci zasedli Štajersko in Gorenjsko, pod nemško oblast je prišla tudi vas Dražgoše. Ta leži pod strmim robom Jelovice, gozd se razteza skoraj do vasi.
Med letoma1936-1938 je v dražgoški šoli poučeval učitelj Bertot. Izobraževal se je v Sovjetski zvezi in bil član komunistične partije. Pridobival je ljudi za komunistične ideje in ustanavljal komunistične kominterne. V Dražgošah je naletel na ugodna tla, saj se je manjša skupina prebivalcev nad njegovimi idejami zelo navduševala. Do vojne je bilo to delovanje prikrito. Med vojno pa se je to pokazalo tako, da so ljudje iz ustanovljene komunistične kominterne povabili partizane oziroma Cankarjev bataljon, ki ga je vodil Stane Žagar, član CK KPS, prezimit v Dražgoše. Prišli so konec leta 1941. Vas je imela dobro lego za umik na Jelovico, če bi Nemci morda napadli. Vse to potrjuje dejstvo, da je bila vas načrtno izbrana. Kavčič priča, da se je med partizani govorilo: »Take farške vasi pa res ni škoda.«
Najprej so se bahali, potem pa skrivali
Partizani so bivali po hišah, v hlevih in sokolskem domu. Stane Žagar jim je na mitingu govoril, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci. Ljudi je bilo predvsem zelo strah in so se bali prihodnjih dni. Partizane so že prvi dan bojev, 9.1.1942, prosili, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni. Pripravljeni so jim bili voziti hrano na Jelovico. Vendar so bili partizani odločeni, da se bodo uprli in da bodo ljudi branili pred Nemci. Tisti, ki se niso strinjali, so morali odstopiti. Ko so borci videli, kaj se dogaja, jih je vsaj 120 pobegnilo že prvi dan bojev. Partizani tudi orožja niso imeli veliko.
Nemci so najprej začeli prodirati v Dražgoše z zahodne strani, vendar so se kasneje obrnili nazaj, proti Rudnu. Od tod so streljali s topovi, pogorelo je več hiš, a ljudje so so se umaknili v kleti ali na Jelovico. Tretji dan so napadli tudi z vzhoda, z Jelenšč, kamor se je prej umaknilo veliko ljudi. In prav tu so jih Nemci zajeli veliko, ustrelili so 21 mož. Nekateri so uspeli pobegniti, pripoveduje Kavčič. Nemci so mu doma zajeli očeta in strica in ju ubili.
Partizani Bičkovega vodu in štaba, ki sta bila v vzhodnem delu Dražgoš le 200 do 300 metrov oddaljena od kraja, kjer so nemsci streljali domačine, so se poskrili med smrečevje in samo opazovali … Kavčič pojasni: »Videli so, kaj se dogaja, vendar niso ničesar ukrenili. Nihče od partizanov tudi ni prišel sporočit ljudem, kaj se dogaja v Jelenščah, ali jih opozorit, naj zbežijo. Torej so se možje, ki so se prej bahali, da bodo branili Dražgoše pred Nemci, zdaj skrivali!«
Tretji dan zvečer v vasi ni bilo nobenega partizana več in so prepustili Dražgošane na milost in nemilost Nemcem. Vsi so se umaknili na planino Jelovico, tam so domačine preganjali iz zatočišč, kamor so se umikali. Nemci so v vasi zajeli preostale domačine, med njimi Kavčičevega očeta, in jih žive zažgali v enem od poslopij.
Nemci v uničenih in požganih Dražgošah sredi januarja 1942, kjer so se znesli nad nedolžnimi vaščani, partizani pa so zbežali na varno. (foto: arhiv Demokracije)»Slavna bitka« v Dražgošah je tako zahtevala 41 žrtev med domačini, padlo je sedem partizanov in 27 Nemcev. »Trditev, da je padlo sto ali več Nemcev, nikakor ne drži. Vseh ranjenih Nemcev pa je bilo 14. O njihovem številu sem stoodstotno prepričan, ker sem moral v zaporu v Šentvidu ribati sobo, v kateri so ležali Nemci, ranjeni v Dražgošah,« je opozoril Kavčič.
Nemci so hoteli otroke, ženske in preostale domačine, strpane v tri hiše, zažgati, a je posredoval župan Mlinar, zato so se odločili, da jih preselijo. Tako so jih 81 prepeljali v Šentvid v Škofove zavode, vas pa zminirali. Kavčič je, komaj desetleten, ostal brez očeta in brez doma. V Šentvidu so ostali šest tednov. Nato so jih vrnili na Gorenjsko, v okolico Škofje Loke, tam so jih k sebi sprejeli dobri ljudje, kljub temu da je bilo vsem, ki bodo vzeli pod streho Dražgošane, zagroženo s smrtno kaznijo. Do konca vojne je Kavčičeva družina ostala v Železnikih, junija 1945 pa so se vrnili v Dražgoše. Vas so domačini pretežno sami obnavljali pet let.
Dražgoška bitka le boj za oblast
»Žalostno je, da ne moremo reči bobu bob, da še danes ne moremo priznati, da je bila dražgoška bitka le boj za oblast za vsako ceno. Žalostno je, da so postavili tako veličasten spomenik partizanom, padlim v Dražgošah, posmrtne ostanke ubitih domačinov pa iz svete zemlje prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom, in to brez vsakršnih imen, čeprav je večina domačinov prekopu nasprotovala,« še poudarja Kavčič. Ob tem se pričevalec še sprašuje, kdaj se bo končalo to »slavje« v Dražgošah? In kdaj se bo darovala maša za ubite domačine in padle partizane?
Pobudo za primerno urejen spomenik v Dražgošah izpostavlja tudi zgodovinar Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine. Opominja na nelagodje zaradi nespoštovanja vere žrtev; to spoštovanje poudarjajo tudi mednarodne konvencije, ki govorijo o dostojnem pogrebu, s cerkvenimi obredi v veri žrtev. »Umorjene Dražgošane je pokopal nemški duhovnik, leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili z nekdanjega pokopališča v kostnico pod spomenik. Prav bi bilo, da se tudi katoliško cerkev vključi v dogovore o tem, kako naj bo grob v Dražgošah urejen v skladu z vero žrtev,« ocenjuje Dežman. Opozarja še na neenotno zapisane podatke o številu žrtev ter na to, ali se ob prireditvah v Dražgošah spoštuje določba pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih o vedenju, primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih. »Posebno boleče doživljajo pogosto skrunjenje groba nekateri svojci žrtev. Z njihove strani prihaja pobuda, da naj se ali prireditve odvijajo spoštljivo in pietetno ali pa naj se posmrtne ostanke žrtev pokoplje na pokopališču v Dražgošah,« sklene Dežman.
V Dražgošah (slika prikazuje požgano vas po bitki) je življenje izgubilo 41 domačinov, njihove posmrtne ostanke so s pokopališča prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom, in to brez imen in verskega obreda. (foto: arhiv Demokracije)
Pa žrtvovalo koliko domačinov? Kot hamas v Gazi.