Pojdimo torej na tiho nedeljo v Grahovo, poklonimo se, ne glede na vse strahove, možem in fantom, ki so tam zgoreli v plamenih svoje postojanke in molimo zanje in za "zmagovalce" nad njimi in za vse Slovence, da bi nam Bog dal pravo pamet!
Osrednji slovenski dnevnik je 27. marca 2014 objavil članek o komaj dokončanem obeležju tragično padlim in pomorjenim domobrancem v Grahovem; v podnaslovu članka je bil tudi sledeči stavek: Borci so prepričani, da je to prvi spomenik nacistom pri nas. Navedena je izjava predsednika ZZB gospoda Turnška, da "novi spomenik poleg drugega zakriva spomenik NOB, da gre tu za vprašanje moralnih vrednot in za politično vprašanje vzpona ter slavljenja fašizma."
Že bežen pogled na posvetilo na obeležju pove, komu je namenjeno: "Mučencem revolucije. Na tem kraju so leta Gospodovega 1943 posadko domobrancev Slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli."
Kaj se je torej na tem kraju zgodilo, zakaj je to obeležje nekaj več kot navadna farna spominska plošča?
Dne 23. novembra 1943, ko je Grahovo obkolila XIV. divizija, je tu stala Krajčeva hiša in v njej je bil sedež domobranske postojanke. V Grahovem je že v oktobru ali novembru 1942 nastala vaška straža - kot odgovor na 3. september 1942, ko so partizani v Starem trgu ubili kaplana Kramariča, v okolici pa še 11 resničnih in domnevnih nasprotnikov OF. Sicer pa so partizani že od jeseni 1941 izvajali svoj izključujoči zakon o zaščiti slovenskega naroda, Italijani pa z izgovorom, da vzdržujejo v deželi red, požigali vasi, prebivalce pa streljali kot talce oziroma jih odvažali v internacijo. Vaške straže so nastale v največji stiski kot samoobramba - za zaščito življenj in premoženja.
Poveljnik vaške straže v Grahovem je bil France Kremžar, eden izmed 17 članov prve slovenske nacionalne ilegale. Ob kapitulaciji Italije se je grahovska vaška straža s še nekaterimi drugimi umaknila v Pudob in 13. septembra 1943 jih je napadla Šercerjeva brigada skupaj z italijanskimi topničarji in tankisti. Del vaške straže v Kovačevi hiši se je tedaj vdal brez enega samega strela in ne da bi pred tem obvestil branilce v precej oddaljenem gasilskem domu, ki jih je vodil Kremžar. Kljub temu so "zmagovalci" izmed njih takoj odbrali vidnejše protirevolucionarje in jih posebej zastražili: okrog 20 so jih potem odpeljali v kočevske zapore, od koder se večina ni vrnila, šest pa k jami Kozlovka in tam postrelili.
Grahovčani in drugi v gasilskem domu so se odločno upirali premočnemu nasprotniku. M. Guček v knjigi Strmi lazi, str. 347 takole piše o tem boju: "Ker je bilo na obeh straneh dosti orožja in municije, razdalja med nasprotnikoma pa majhna, je grmelo, kot bi letela v zrak smodnišnica . Čeprav je bila stiska v obkoljeni stavbi vse večja, se posadka ni hotela predati. Upali so na čudež. In ob štirih zjutraj je na dolino legla megla. Noč in megla. Sedaj ali nikoli, je tedaj sklenil Kremžar" in z okrog 30 možmi, ki so se odločili za izpad, odšel iz utrdbe. Nihče jih ni ustavljal in kmalu so bili v varnem zavetju Javornika. Guček piše, da ob ponovnem napadu ni bilo več odpora. Preživele branilce so zunaj postavili v vrsto in zanje ni bilo milosti. Kakih deset so jih kar tam, na balinišču, postrelili in pustili ležati v opomin mimoidočim.
Dobra dva meseca kasneje, 23. novembra, so bili Kremžar, Balantič in Grahovčani, ki so se rešili iz Pudoba, spet obkoljeni, tokrat v Krajčevi hiši v Grahovem. Nekateri so zvečer pred začetkom napada odšli s patruljo na Bloke in se ponovno rešili. Zaradi odhoda patrulje se je število branilcev zmanjšalo na okrog 50. Skušajmo si predstaviti, kakšno premoč so imeli napadalci, pa so se kljub temu temeljito pripravili za napad in celo top so privlekli iz Iške. Milan Guček piše v knjigi Šercerjeva brigada, da je bilo pred odhodom XIV. divizije z Javornika na sestanku političnih komisarjev in partijskih sekretarjev poudarjeno, da mora napad na Grahovo uspeti za vsako ceno, saj je bila to prva taka akcija po nemški ofenzivi. Za neposreden napad je bila določena Tomšičeva brigada, ostali dve pa sta bili razporejeni v zavarovanje napada. Branilci so se zmotno zanašali na oslabljenost nasprotnika in računali, da bodo v dobri uri dobili pomoč iz sosednjih postojank. V resnici je bila edina pomoč cerkniški poveljnik Rado Petrovič in dva ali trije domobranci z njim, ki so se okrog desetih kljub zasedam pripeljali z osebnim avtomobilom.
V začetku napada je bila večina branilcev s poveljnikom Kremžarjem v spodnjih prostorih postojanke. Napadalci so zasedli tudi dve sosednji hiši in od tam streljali na postojanko. Okrog polnoči se je oglasil top. Prve granate so padale po vasi, potem pa vedno bolj natančno zadevale Krajčevo hišo. Ko so napadalci začutili, da branilci omagujejo, so se približali hiši in pozivali k predaji. Najbrž hiša tedaj še ni gorela, vendar so nekateri, zlasti dve ženski, ki sta bili med njimi, že razmišljali o predaji. Domobranci, ki so sklenili ostati, so se tedaj povzpeli po stopnicah v nadstropje, dvanajst pa jih je po osmi uri zjutraj z dvignjenimi rokami odšlo skozi glavna vrata. Obe ženski in 17-letnega Jakopina, ki sploh ni bil domobranec, so po zaslišanju izpustili, devet pa so jih, kot piše Vinko Šega, ki je vse dogajanje opazoval iz župnišča, gnali do stranskih vrat goreče postojanke. Vsak ujetnik je moral tam stopiti na prag in partizan, ki je stal ob podboju, ga je ustrelil, da je padel v ogenj. Kakšno ravnanje z ujetniki, ki so bili hkrati tudi "bratje po rodu"! Vendar se jim to niti najmanj ni štelo v prid. Spomnimo se knjige Šercerjeva brigada in poročila o pogajanjih med XIV. divizijo in Nemci 11. decembra 1943 v Kočevju. Na predlog napadalcev, naj Nemci razorožijo domobrance, je nemški poveljnik odgovoril: "Sem vojak in ne morem prepustiti svojih tovarišev na milost in nemilost sovražniku." V Grahovem ni bilo nobenega Nemca, ampak so si stali nasproti sami "bratje po rodu", ki pa so si bili "tujci po misli", in temu primeren je bil obračun z ujetniki.
Gospod Vinko Šega nam je v knjigi Dano tisto uro, pa tudi v drugih pričevanjih zapustil nekaj pretresljivih slik grahovske tragedije. Ko se je v prvem svitu 24. novembra 1943 razgledal z balkona v nadstropju grahovskega župnišča, je hitro ugotovil, da je položaj branilcev brezupen in jim kar od tam podelil odvezo. Z bližnjega Krajčevega skladišča so napadalci v cerkev pridno nosili smrekove deske in kmalu je bila v plamenih. Šega je uspel rešiti Najsvetejše, nadaljnje reševanje pa sta preprečila gost dim in ogenj. Iz gorečega zvonika se je s skokom na streho cerkvene kapele skušal rešiti eden od štirih domobrancev, ki so bili tam na straži, Ludvik Seljak, oče treh otrok, toda še v zraku so ga med zmerjanjem in kletvami zasule krogle. Obležal je na tleh in iz ust mu je lila kri. Iz vasi so h goreči postojanki prignali tri starejše može: čevljarja Janeza Herblana (1898), ki ga je zanimala samo njegova "šuštarija", kot je rekel Vinko Šega, 74-letnega Miha Pelana in prav tako 74-letnega Andreja Srebotnika, jih tam ob vhodu postrelili in pahnili v ogenj. Zakaj?
In kaj piše Šega o pogrebu grahovskih žrtev, ki ga je sam vodil? "Kmalu po teh grozotah se je iz požgane postojanke začel širiti vonj razpadajočih trupel. Z ljudmi smo se dogovorili, da jih odkopljemo izpod ruševin. Krst ni bilo, zložili smo jih na odeje na vozu. Mislim, da je bilo 35 trupel; bili so to domobranci in tisti trije možje iz vasi, ki so jih partizani vrgli v ogenj. Pogled nanje je bil grozljiv, kakor črni in ožgani panji iz peči; brez rok, brez nog. Nikogar nisem prepoznal, le en obraz sem razločno videl: Bil je obraz skromnega čevljarja Zogarčka. Bel obraz z zaprtimi očmi, tudi brez rok in nog. Ubogi mož, kakor da bi se hotel še enkrat posloviti od nas! Odpeljali smo jih na farno pokopališče zunaj vasi in jih položili v blagoslovljeno zemljo, v skupen grob. Kmalu po vsem tem je prišel ukaz, da se mora ta grob zravnati z zemljo in da ga ni dovoljeno vzdrževati ." (str. 3)
Knjiga Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem nudi dober pregled, kje in kako so umirali Grahovčani v času od 1941 do 1945: več kot 20 jih je izgubilo življenje ob nemškem bombardiranju 30. septembra 1943, 35 jih je zgorelo ob napadu novembra 1943 in najmanj 10 je bilo pomorjenih po koncu vojne po vrnitvi iz Vetrinja oziroma v domačem kraju. Ali je torej mogoče spominsko obeležje tem žrtvam istovetiti s spomenikom nacizmu? Ali bo obeležje žrtvam Barbarinega rova, če ga bodo kdaj imele, tudi spomenik nacizmu?
Pojdimo torej na tiho nedeljo v Grahovo, poklonimo se, ne glede na vse strahove, možem in fantom, ki so tam zgoreli v plamenih svoje postojanke in molimo zanje in za "zmagovalce" nad njimi in za vse Slovence, da bi nam Bog dal pravo pamet!
Vir: Nova Slovenska zaveza
Osrednji slovenski dnevnik je 27. marca 2014 objavil članek o komaj dokončanem obeležju tragično padlim in pomorjenim domobrancem v Grahovem; v podnaslovu članka je bil tudi sledeči stavek: Borci so prepričani, da je to prvi spomenik nacistom pri nas. Navedena je izjava predsednika ZZB gospoda Turnška, da "novi spomenik poleg drugega zakriva spomenik NOB, da gre tu za vprašanje moralnih vrednot in za politično vprašanje vzpona ter slavljenja fašizma."
Že bežen pogled na posvetilo na obeležju pove, komu je namenjeno: "Mučencem revolucije. Na tem kraju so leta Gospodovega 1943 posadko domobrancev Slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli."
Kaj se je torej na tem kraju zgodilo, zakaj je to obeležje nekaj več kot navadna farna spominska plošča?
Dne 23. novembra 1943, ko je Grahovo obkolila XIV. divizija, je tu stala Krajčeva hiša in v njej je bil sedež domobranske postojanke. V Grahovem je že v oktobru ali novembru 1942 nastala vaška straža - kot odgovor na 3. september 1942, ko so partizani v Starem trgu ubili kaplana Kramariča, v okolici pa še 11 resničnih in domnevnih nasprotnikov OF. Sicer pa so partizani že od jeseni 1941 izvajali svoj izključujoči zakon o zaščiti slovenskega naroda, Italijani pa z izgovorom, da vzdržujejo v deželi red, požigali vasi, prebivalce pa streljali kot talce oziroma jih odvažali v internacijo. Vaške straže so nastale v največji stiski kot samoobramba - za zaščito življenj in premoženja.
Poveljnik vaške straže v Grahovem je bil France Kremžar, eden izmed 17 članov prve slovenske nacionalne ilegale. Ob kapitulaciji Italije se je grahovska vaška straža s še nekaterimi drugimi umaknila v Pudob in 13. septembra 1943 jih je napadla Šercerjeva brigada skupaj z italijanskimi topničarji in tankisti. Del vaške straže v Kovačevi hiši se je tedaj vdal brez enega samega strela in ne da bi pred tem obvestil branilce v precej oddaljenem gasilskem domu, ki jih je vodil Kremžar. Kljub temu so "zmagovalci" izmed njih takoj odbrali vidnejše protirevolucionarje in jih posebej zastražili: okrog 20 so jih potem odpeljali v kočevske zapore, od koder se večina ni vrnila, šest pa k jami Kozlovka in tam postrelili.
Grahovčani in drugi v gasilskem domu so se odločno upirali premočnemu nasprotniku. M. Guček v knjigi Strmi lazi, str. 347 takole piše o tem boju: "Ker je bilo na obeh straneh dosti orožja in municije, razdalja med nasprotnikoma pa majhna, je grmelo, kot bi letela v zrak smodnišnica . Čeprav je bila stiska v obkoljeni stavbi vse večja, se posadka ni hotela predati. Upali so na čudež. In ob štirih zjutraj je na dolino legla megla. Noč in megla. Sedaj ali nikoli, je tedaj sklenil Kremžar" in z okrog 30 možmi, ki so se odločili za izpad, odšel iz utrdbe. Nihče jih ni ustavljal in kmalu so bili v varnem zavetju Javornika. Guček piše, da ob ponovnem napadu ni bilo več odpora. Preživele branilce so zunaj postavili v vrsto in zanje ni bilo milosti. Kakih deset so jih kar tam, na balinišču, postrelili in pustili ležati v opomin mimoidočim.
Dobra dva meseca kasneje, 23. novembra, so bili Kremžar, Balantič in Grahovčani, ki so se rešili iz Pudoba, spet obkoljeni, tokrat v Krajčevi hiši v Grahovem. Nekateri so zvečer pred začetkom napada odšli s patruljo na Bloke in se ponovno rešili. Zaradi odhoda patrulje se je število branilcev zmanjšalo na okrog 50. Skušajmo si predstaviti, kakšno premoč so imeli napadalci, pa so se kljub temu temeljito pripravili za napad in celo top so privlekli iz Iške. Milan Guček piše v knjigi Šercerjeva brigada, da je bilo pred odhodom XIV. divizije z Javornika na sestanku političnih komisarjev in partijskih sekretarjev poudarjeno, da mora napad na Grahovo uspeti za vsako ceno, saj je bila to prva taka akcija po nemški ofenzivi. Za neposreden napad je bila določena Tomšičeva brigada, ostali dve pa sta bili razporejeni v zavarovanje napada. Branilci so se zmotno zanašali na oslabljenost nasprotnika in računali, da bodo v dobri uri dobili pomoč iz sosednjih postojank. V resnici je bila edina pomoč cerkniški poveljnik Rado Petrovič in dva ali trije domobranci z njim, ki so se okrog desetih kljub zasedam pripeljali z osebnim avtomobilom.
V začetku napada je bila večina branilcev s poveljnikom Kremžarjem v spodnjih prostorih postojanke. Napadalci so zasedli tudi dve sosednji hiši in od tam streljali na postojanko. Okrog polnoči se je oglasil top. Prve granate so padale po vasi, potem pa vedno bolj natančno zadevale Krajčevo hišo. Ko so napadalci začutili, da branilci omagujejo, so se približali hiši in pozivali k predaji. Najbrž hiša tedaj še ni gorela, vendar so nekateri, zlasti dve ženski, ki sta bili med njimi, že razmišljali o predaji. Domobranci, ki so sklenili ostati, so se tedaj povzpeli po stopnicah v nadstropje, dvanajst pa jih je po osmi uri zjutraj z dvignjenimi rokami odšlo skozi glavna vrata. Obe ženski in 17-letnega Jakopina, ki sploh ni bil domobranec, so po zaslišanju izpustili, devet pa so jih, kot piše Vinko Šega, ki je vse dogajanje opazoval iz župnišča, gnali do stranskih vrat goreče postojanke. Vsak ujetnik je moral tam stopiti na prag in partizan, ki je stal ob podboju, ga je ustrelil, da je padel v ogenj. Kakšno ravnanje z ujetniki, ki so bili hkrati tudi "bratje po rodu"! Vendar se jim to niti najmanj ni štelo v prid. Spomnimo se knjige Šercerjeva brigada in poročila o pogajanjih med XIV. divizijo in Nemci 11. decembra 1943 v Kočevju. Na predlog napadalcev, naj Nemci razorožijo domobrance, je nemški poveljnik odgovoril: "Sem vojak in ne morem prepustiti svojih tovarišev na milost in nemilost sovražniku." V Grahovem ni bilo nobenega Nemca, ampak so si stali nasproti sami "bratje po rodu", ki pa so si bili "tujci po misli", in temu primeren je bil obračun z ujetniki.
Gospod Vinko Šega nam je v knjigi Dano tisto uro, pa tudi v drugih pričevanjih zapustil nekaj pretresljivih slik grahovske tragedije. Ko se je v prvem svitu 24. novembra 1943 razgledal z balkona v nadstropju grahovskega župnišča, je hitro ugotovil, da je položaj branilcev brezupen in jim kar od tam podelil odvezo. Z bližnjega Krajčevega skladišča so napadalci v cerkev pridno nosili smrekove deske in kmalu je bila v plamenih. Šega je uspel rešiti Najsvetejše, nadaljnje reševanje pa sta preprečila gost dim in ogenj. Iz gorečega zvonika se je s skokom na streho cerkvene kapele skušal rešiti eden od štirih domobrancev, ki so bili tam na straži, Ludvik Seljak, oče treh otrok, toda še v zraku so ga med zmerjanjem in kletvami zasule krogle. Obležal je na tleh in iz ust mu je lila kri. Iz vasi so h goreči postojanki prignali tri starejše može: čevljarja Janeza Herblana (1898), ki ga je zanimala samo njegova "šuštarija", kot je rekel Vinko Šega, 74-letnega Miha Pelana in prav tako 74-letnega Andreja Srebotnika, jih tam ob vhodu postrelili in pahnili v ogenj. Zakaj?
In kaj piše Šega o pogrebu grahovskih žrtev, ki ga je sam vodil? "Kmalu po teh grozotah se je iz požgane postojanke začel širiti vonj razpadajočih trupel. Z ljudmi smo se dogovorili, da jih odkopljemo izpod ruševin. Krst ni bilo, zložili smo jih na odeje na vozu. Mislim, da je bilo 35 trupel; bili so to domobranci in tisti trije možje iz vasi, ki so jih partizani vrgli v ogenj. Pogled nanje je bil grozljiv, kakor črni in ožgani panji iz peči; brez rok, brez nog. Nikogar nisem prepoznal, le en obraz sem razločno videl: Bil je obraz skromnega čevljarja Zogarčka. Bel obraz z zaprtimi očmi, tudi brez rok in nog. Ubogi mož, kakor da bi se hotel še enkrat posloviti od nas! Odpeljali smo jih na farno pokopališče zunaj vasi in jih položili v blagoslovljeno zemljo, v skupen grob. Kmalu po vsem tem je prišel ukaz, da se mora ta grob zravnati z zemljo in da ga ni dovoljeno vzdrževati ." (str. 3)
Knjiga Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem nudi dober pregled, kje in kako so umirali Grahovčani v času od 1941 do 1945: več kot 20 jih je izgubilo življenje ob nemškem bombardiranju 30. septembra 1943, 35 jih je zgorelo ob napadu novembra 1943 in najmanj 10 je bilo pomorjenih po koncu vojne po vrnitvi iz Vetrinja oziroma v domačem kraju. Ali je torej mogoče spominsko obeležje tem žrtvam istovetiti s spomenikom nacizmu? Ali bo obeležje žrtvam Barbarinega rova, če ga bodo kdaj imele, tudi spomenik nacizmu?
Pojdimo torej na tiho nedeljo v Grahovo, poklonimo se, ne glede na vse strahove, možem in fantom, ki so tam zgoreli v plamenih svoje postojanke in molimo zanje in za "zmagovalce" nad njimi in za vse Slovence, da bi nam Bog dal pravo pamet!
Vir: Nova Slovenska zaveza
Najboljša je bil pa tista, ko je nekdo iz boræevske zveze dejal, d anjih ni nihče nič vprašal...koji faktor pa so oni, da bi jih kdo morla kaj spraševati??? Mogoče so jih v času æebinske strahovladne diktature res spraševali, no leta 2014 jih ne bomo. Naj mahajo z rdečimi zstavami na svojih proslavah, v to, kaj nekdo postavi na svoji lastni zemlji, pa naj se ne vtikajo, niso ne državni ne občinski organ, da bi jih bil kdorkoli dolžan spraševati za dovoljenje.
Meni se tudi tisti 'zid' ne zdi estetski, ampak če ima investitor vsa potrebna dovoljenja, se tukaj ne da nič...
po drugi strani se pa v æasu županovanja zokija v ljubljani lahko ob dunajski gradi orjaško, mislm da 40 metrsko 'stanovanjsko-poslovno' zgradbo, deloma stoji ob robičevi ulici in totalno zasenči stanovanje hiše...tukaj pa ugovori sosedov, ki pa so na nek način 'stranke v postopku', ne pomagajo čisto nič, lahko se samo j.... ob lakonični izjavi mestne obæine, da v slo ni predpisov glede osončenosti , samo neka priporočila in kako pozimi naj ima hiša direkt sonce 1 uro na dan...1 uro!
tako da ne se čudit, če vam manj k 15 metrov od bajte postavijo ogromno stolpnico...so what!
Meni se tudi tisti 'zid' ne zdi estetski, ampak če ima investitor vsa potrebna dovoljenja, se tukaj ne da nič...
po drugi strani se pa v æasu županovanja zokija v ljubljani lahko ob dunajski gradi orjaško, mislm da 40 metrsko 'stanovanjsko-poslovno' zgradbo, deloma stoji ob robičevi ulici in totalno zasenči stanovanje hiše...tukaj pa ugovori sosedov, ki pa so na nek način 'stranke v postopku', ne pomagajo čisto nič, lahko se samo j.... ob lakonični izjavi mestne obæine, da v slo ni predpisov glede osončenosti , samo neka priporočila in kako pozimi naj ima hiša direkt sonce 1 uro na dan...1 uro!
tako da ne se čudit, če vam manj k 15 metrov od bajte postavijo ogromno stolpnico...so what!
Kako naj človek zapisanemu verjame, če pa še med seboj niste usklajeni.
Za tri starejše može, dva sta bila stara čez sedemdeset let, eden pa čez štirideset, ni bilo usmiljenja. Pobili so jih pred bovščevo hišo, nasproti goreče domobranske postojanke, in jih na dolgi lestvi, kakor hlebce v peč, položili na ogenj.
Grahovo v ognju groze (prav tako Nova Slovenska zaveza, kot zgoraj)
Imam dedka na Robičevi 3. Za pop1zdit kako so zj3bal vse skupaj z dvema takšnima zgradbama, včasih smo imeli sonce na vrtu do poznega večera, sedaj sonca zmanjka že okoli 14h, da o zimskem času sploh ne govorim ali pa o splošnem občutku majhnosti in utesnjenosti med takšnimi stavbami. In pomoje je s takšno spremembo okolja tudi sama hiša zgubila na vrednosti
Hehe...kot prvo je to Alter, forum offtopicov, kot drugo pa smo do tega prišli s tezo, da je možno postaviti marsikaj, kar lahko marsikoga (tudi upravičeno) zelo moti ampak, če so v igri vsa potrebna dovoljenja za postavitev spornega objekta, se greš lahko samo še na drevo jokat
V razmislek vsem ki na vse načine obsojate eno ali drugo stran (nevtralnih prispevkov je tukaj malo):
Ko je avgusta leta 1990 k meni prišel eden organizatorjev Manevrske strukture narodne zaščite s predlogom, da se jim pridružim in poskušam kaj narediti za svojo domovino, je bil to trenutek, ko sem se moral odločiti o precej tvegani in lahko tudi skrajno usodni zadevi.
Takrat je še vedno obstajala SFRJ in njeni zakoni, JLA ni kazala še nobenih razpok, volja ljudstva pa tudi še ni bila izražena.
To bi lahko pomenilo ob drugačnem razvoju dogodkov v naslednjih petnajstih mesecih to, da bi me verjetno zaprli, mi onemogočili nadaljnjo normalno življenje, pa tudi moji družini bi se lahko dogajalo kar koli. V primeru oboroženih spopadov bi lahko bil ubit, pohabljen, ali pa bi enostavno 'izginil'.
Vsega tega sem se zavedal in kljub temu privolil v aktivno sodelovanje, ki je potem trajalo vse do konca oktobra 91.
Kako so se potem odvijali dogodki pa vemo.
Zato ne obsojam nikogar od udeležencev v drugi svetovni vojni, na nobeni strani, razen seveda tistih, ki so imeli možnost odločanja. Veliko vojakov vseh strani je bila morda v nekem trenutku pod enako dilemo kakor jaz in odločili so se kakor pač so se.
Pravijo, da ima medalja dve strani. Res je, naša Slovenska je umazana s krvjo na obeh straneh.
In to bi morali razumeti tisti, ki danes odrekajo grobove in spomenike drugi strani, pa naj gre za zmagovalce ali poražence.
Ko je avgusta leta 1990 k meni prišel eden organizatorjev Manevrske strukture narodne zaščite s predlogom, da se jim pridružim in poskušam kaj narediti za svojo domovino, je bil to trenutek, ko sem se moral odločiti o precej tvegani in lahko tudi skrajno usodni zadevi.
Takrat je še vedno obstajala SFRJ in njeni zakoni, JLA ni kazala še nobenih razpok, volja ljudstva pa tudi še ni bila izražena.
To bi lahko pomenilo ob drugačnem razvoju dogodkov v naslednjih petnajstih mesecih to, da bi me verjetno zaprli, mi onemogočili nadaljnjo normalno življenje, pa tudi moji družini bi se lahko dogajalo kar koli. V primeru oboroženih spopadov bi lahko bil ubit, pohabljen, ali pa bi enostavno 'izginil'.
Vsega tega sem se zavedal in kljub temu privolil v aktivno sodelovanje, ki je potem trajalo vse do konca oktobra 91.
Kako so se potem odvijali dogodki pa vemo.
Zato ne obsojam nikogar od udeležencev v drugi svetovni vojni, na nobeni strani, razen seveda tistih, ki so imeli možnost odločanja. Veliko vojakov vseh strani je bila morda v nekem trenutku pod enako dilemo kakor jaz in odločili so se kakor pač so se.
Pravijo, da ima medalja dve strani. Res je, naša Slovenska je umazana s krvjo na obeh straneh.
In to bi morali razumeti tisti, ki danes odrekajo grobove in spomenike drugi strani, pa naj gre za zmagovalce ali poražence.
Bravo, se strinjam.
Velika vecina ni imela izbire. Ce je nekdo iz vasi wdini bil drugje, je druzina avtomatsko najebala.
Zato jaz ne obsojam vecine nedolznih vojakov. Tudi nemski vojaki npr. niso imeli izbire. Zato so spomeniki vsem zrtvam na mestu. Drugo pa je spomenik kot je ta. Njegov namen ni spominski ampa hujskaski in povelicevanje ideje, ki je bila v nekem trenutku najbolj sramotna za Slovwnijo. Dodaj se danasnjo proslavo in govore, pa bos videl, da nima veliko skupnega s spominom na nwdolzno padle.
Velika vecina ni imela izbire. Ce je nekdo iz vasi wdini bil drugje, je druzina avtomatsko najebala.
Zato jaz ne obsojam vecine nedolznih vojakov. Tudi nemski vojaki npr. niso imeli izbire. Zato so spomeniki vsem zrtvam na mestu. Drugo pa je spomenik kot je ta. Njegov namen ni spominski ampa hujskaski in povelicevanje ideje, ki je bila v nekem trenutku najbolj sramotna za Slovwnijo. Dodaj se danasnjo proslavo in govore, pa bos videl, da nima veliko skupnega s spominom na nwdolzno padle.
Kako piše v pričujočem članku ?
Pokopali so jih v skupen grob, oblast je zahtevala da se grob zravna z zemljo in da se za grob ne skrbi !
Ta trditev je preverljiva, mar ne ?
Če res niso imeli groba kot premnogi v jamah in breznih, še pomnite Maslešo in njegovo preganjanje tiste ženske katera je postavila križ na mesto usmrtitve enih ljudi, potem res nekaj ni vredu da ljudem odrekamo pravico do groba
Pokopali so jih v skupen grob, oblast je zahtevala da se grob zravna z zemljo in da se za grob ne skrbi !
Ta trditev je preverljiva, mar ne ?
Če res niso imeli groba kot premnogi v jamah in breznih, še pomnite Maslešo in njegovo preganjanje tiste ženske katera je postavila križ na mesto usmrtitve enih ljudi, potem res nekaj ni vredu da ljudem odrekamo pravico do groba
