To si preberite, pa upam, da Požar ne bo jezen name, nisem bral drobnega tiska:
Piše:
Aljuš Pertinač
Čez sedem let vse prav pride, pravi star slovenski pregovor. Več kot očitno tudi to, da je po sedmih letih spet na oblasti
Janez Janša. In to dva cela meseca oziroma zgolj pičlih 60 dni. Zdi pa se, da gre že za celo večnost.
To je prva in morda celo najočitnejša razlika med njegovim vladanjem in vladanjem
Marjana Šarca. Pod Janšo se je v 60 dneh zgodilo več kot pod Šarcem v letu in pol. Medtem ko je Janševa vladavina nepristranskemu opazovalcu videti kot napet politični triler, Šarčeva deluje kot turška telenovela. Vedno se nekaj dogaja, ampak nikoli se nič zares ne zgodi
No, številnim se tako ali tako zdi, da je Janša ves čas na oblasti. Delno je za to kriv Janša sam. Tudi ko je v opoziciji, kar je v zadnjih 20 letih tri četrt časa, je videti, kot da je na oblasti. Janša oblast preprosto precej bolje razume kot pa instant liderji instant strank novih obrazov za ene volitve. Ima precej boljše mednarodne povezave in ugled. Uporablja vzvode moči, ki niso vezani na formalno oblast. In je poleg
Boruta Pahorja konec koncev edini aktivni politik, ki je že od prvih demokratičnih volitev naprej, torej praktično 30 let, neprekinjeno na takšni ali drugačni voljeni funkciji.
SDS je daleč najbolje organizirana, vodena in financirana stranka pri nas. Če ne verjamete, si oglejte številne jumbo plakate po Sloveniji, ki jih je sedaj, v času epidemije, še več kot običajno. Katera druga stranka si lahko to privošči?
Kateri drugi stranki bi to sploh prišlo na pamet? Res je, instant stranke novih obrazov lahko računajo na pomoč medijskega kartela v službi bivšega režima. Janša je s tem kartelom v odkriti vojni praktično vso svojo politično kariero. Le v obdobju svoje prve vladavine je lahko Janša zaradi kupčije Mercator za Delo in Večer, ki jo je sklenil z
Boškom Šrotom in
Igorjem Bavčarjem, računal na nekoliko večjo medijsko podporo. Sicer pa ne.
Delno so za to, da imajo številni občutek, da je Janša vedno na oblasti, krivi tudi dominantni mediji in njih vključeni novinarji. Nič ne vžge oziroma motivira medijskega kartela bolj kot Janez Janša. Zdi se, kot da mu niso pripravljeni niti pozabiti, kaj šele odpustiti labodjega speva, ki jim ga je napovedal že davno tega, pa čeprav je bila večina današnjih novinarjev, ki pokrivajo notranjo politiko, takrat malodane še v plenicah, medijski lastniki pa so se še ukvarjali z odkupom certifikatov. Janša seveda sam pridno skrbi, da ta vzajemna "ljubezen" ne ugasne. Pri tem uporablja najbolj enostavna in priročna orodja, ki sleherniku že nekaj časa omogočajo, da pljune na ves svet in za to ne porabi več kot minuto ali dve. Govorimo seveda o družabnih omrežjih, še posebno o twitterju.
Twitter Janši paše kot ata na mamo. Prek njega zagotavlja, da ima medijski kartel v službi bivšega režima zmeraj na voljo dovolj kuriva, da lahko nažiga po Janši po dolgem in počez. Janša tako vzdržuje povpraševanje in ponudbo. Povpraševanje na strani medijskega kartela, ki v očitnem vakuumu politične izpraznjenosti, vsegliharstva in siceršnjega pomanjkanja kakršnihkoli idej, kaj koristnega početi na oblasti razen polniti svoje oziroma žepe izbrancev, kar je značilno za instant vlade instant strank novih obrazov, Janšo potrebuje bolj kot suho zlato. In ponudbe na strani svojih zvestih privržencev, ki se temeljito potrudijo, da se vsak Janšev (ali SDS-ov) čivk razširi in razvije do onemoglosti.
Kdo koga tu bolj hrani, je zato zgolj retorično vprašanje. V bistvu gre za en navaden vrtiljak, po domače ringlšpil. Ko si gor, je fajn, ampak ko si enkrat gor, je z njega, če se ne ustavi, prekleto težko izstopiti, tudi ko se ti od nenehnega #janša versus #antijanša prepucavanja že pošteno vrti v glavi.
GOBEZDAČI IN GLAVNINA PROVIZIJ
Ampak največji del krivde, da se nekaterim zdi, da je Janša ves čas na oblasti, nosijo centri moči tranzicijske levice oziroma apologeti globoke države ter njihove strankarske ekspoziture in plačani gobezdači, ki se jim politično korektno reče mnenjski voditelji. Po njihovi zaslugi namreč vsake volitve naplavijo in naslednje tudi odplavijo instant stranke instant novih političnih obrazov. Po njihovi zaslugi so te vlade tako brezidejne, kot so brezidejni razlogi, zaradi katerih te stranke sploh nastanejo. Edino, kar je centrom moči tranzicijske levice pomembno, je, da najnovejši novi obraz v politiki čim manj ve. O tem, kako se vodi država, in o politiki nasploh. Ker potem lahko mirno nastavljajo svoje ljudi in posledično bijejo plat zvona, ko jih Janša vsake sedem let enkrat zamenja. In še bolj pomembno, potem lahko mirno še naprej ribarijo v kalnem. Ne, njih ne moti, da se je kdo okoristil pri poslih z nabavo zaščitne opreme. Saj so bili konec koncev tudi sami gotovo zraven. Njih moti, da je glavnino provizij pri poslih pobral poslovno-politični milje, ki jim ne plačuje apanaže.
JANŠA NI EDEN, JANŠA STA DVA
Kakšen pa je v resnici Janša, ko je dejansko na oblasti? Janša ni eden, Janša sta dva, bi lahko ponovili za legendarnim Ježkom. Eden špancira, drugi gara. Janša ni eden, Janša sta dva. Eden ma puf, drugi mošnjo zlata. Janša, ki ga poznamo iz javnih nastopov in prek družabnih omrežij, je namreč popolno nasprotje Janše, kot ga poznajo njegovi sodelavci oziroma ministri v vladi. Tisti Janša je strpen, preudaren, razumevajoč. Ta, tviteraški Janša pa je pač Janša. Tak, kot si ga večina med nami predstavlja.
Zakaj je Janša tak, ne eden, ampak dva, je kompleksno vprašanje. Tisti, ki ga poznajo že vse življenje, odkar je bil star pet let, pravijo, da je tak že ves čas. Dejstvo je, da Janša svojo volilno bazo, navajeno, da je v izraziti manjšini pri odnosu do NOB, da je veliko večino časa v opoziciji, da tudi, ko zmagajo na volitvah, vlado težko sestavijo, da jim je 90 odstotkov dominantnih medijev izrazito nenaklonjenih in da so tako mediji kot večinska javnost pripravljeni mirno požreti tudi največje svinjarije in lumparije, če le prihajajo iz #samodanijanša tabora, drugače kot s svojim twitter arzenalom res verjetno prekleto težko motivira in vzdržuje v stalni pripravljenosti.
Zato sta Janši dva. Ker je to edini način, da ohranja svojih stalnih 25 odstotkov plus minus na volitvah. Brez tega ga že davno ne bi bilo več. Če bi bil Janša odvisen od medijskega kartela v službi bivšega režima, plačanih gobezdačev in javnomnenjskih apologetov globoke države, bi bil v hipu gotov, politično mrtev. Da kljub temu vztraja že 30 let, je dosežek, vreden vsakega priznanja.
Pri tem se seveda mora posluževati raznoraznih trikov. Kot je recimo ta o ceni zaščitne opreme, ki jo je kupovala Šarčeva in kasneje njegova vlada. Pozornejšemu opazovalcu se bo sicer zdelo nenavadno, da je Šarčeva vlada kupovala zaščitno opremo, ker je do sedaj veljalo, da so bile kašče, pardon skladišča prazna. Ampak kot dokazuje pričujoča sponzorirana objava na družabnih omrežjih, Šarčeva vlada zaščitno opremo je kupovala, a po bistveno višji ceni.
Hitro se je sicer izkazalo, da temu ni čisto tako, saj so Janševi pri svojih cenah pozabili prišteti DDV in celotne stroške (prevoz itd.), česar pri Šarčevih cenah niso izpustili.
Ali pa tega, kaj o obvladovanju epidemije pri nas poročajo tuji mediji. Slovenija je namreč v tujih objavah, čeprav so te v zadnjem času bolj redke, upravičeno postala zgodba o uspehu v boju s #covid-19, zasluge za to pa si lahko mirno pripiše tudi ali pa predvsem Janša.
Težava je seveda, ko se taisti tuji mediji na veliko razpišejo o tem (
tukaj), da je Janša
Orbanov potrčko, ki naj bi epidemijo izkoriščal za lastne politične cilje. Ali pa ko, bognedaj, neki Deutsche Welle, konzervativni, izključno od nemške vlade financirani medij, podeli nagrado
Blažu Zgagi. Kako si je Zgaga zaslužil to nagrado, je, priznam, zame uganka. Ne spomnim se namreč, da bi v času epidemije prebral kakšen njegov članek o Janši. Je pa na veliko tvital in za redke tuje časopise dajal intervjuje, da ga Janša preganja.
Pri zgodbi z nagrado Deutsche Welleja Zgagi je velika večina sicer spregledala najpomembnejše. Da se je namreč Slovenija poleg Srbije in Belorusije kot edina evropska država in sploh edina iz Evropske unije znašla na seznamu držav, kjer oblast organizirano preganja novinarje. Za naš mednarodni položaj in razumevanje odnosov znotraj EU je to daleč bolj pomembno od tega, kaj si kdo pri nas misli o Janši, Zgagi ali #covid-19. Iz Madžarske, Hrvaške ali Poljske denimo ni nobenega nagrajenca.