Moje mnenje:
ko je vsega preveč, ko je že vse nasičeno, vse dosegljivo in so vsi vsega naveličani, se začne zloraba drog in ostale neumnosti...
Prav tako je problem, ker je pomembno samo to koliko boljši boš (materialno) od soseda in ne, kako boš kvalitetno porabil svoj prosti čas v stvareh, ki te veselijo, resnično osrečujejo in dajo smisel tvojemu življenju. Se raje sekiraš kaj vse si lahko privošči tvoj sosed... potem se pa začne uporaba antidepresivov ter zloraba drog in tako naprej...
Ta pogled (polna rit vsega) je poenostavljanje zelo resnega problema. Razumem, da je to tvoje mnenje, ampak je zmotno in najbrž zasnovano na površnem, zunanjem opazovanju posameznikov, družbe, kjer marsikdaj po zunanjih značilnostih (družbeni status, materialna preskrbljenost, popularnost,...) ocenjujemo, da takemu človeku nič ne manjka, oz. da ima vse in še več...
Če poenostavim, ljudje težko pokažemo, da nam ni dobro, to celo poskušamo skriti pred drugimi...sram nas je, ker je družbeni imperativ, da moraš biti ok in da nas nihče ne bo "maral", če pokažemo, da ne zmoremo, ne znamo, ne razumemo,...
Imaš pa prav, da bi se morali več posvečati aktivnostim, ki nas zanimajo, veselijo,...in tako ustvarjati neko ravnovesje med osebno svobodo in odgovornostjo.
Da bi zasvojenca ali zasvojenost razumeli, je treba vedeti, da zasvojenost (največkrat in ne vedno) izhaja iz nerazrešene travme (v otroštvu, adolescenci), čustvene bolečine in nezadovoljenih potreb, ne pa iz moralne šibkosti ali izbire (naveličanost). Ljudje se pogosto zatečejo k drogam, kot načinu za omrtvičenje globokih čustvenih ran, ki so jih povzročili zanemarjanje, zloraba ali odsotnost varne navezanosti v otroštvu, zaradi česar ne morejo uravnavati stresa ali se pomiriti. Recimo, nekdo, ki je odraščal v družini, v kateri so bili starši čustveno odsotni, so ga zanemarjali ali bili celo nasilni, lahko uporablja droge, da bi se izognil občutkom ničvrednosti ali tesnobe. Zasvojenost je zakoreninjena v nepovezanosti (bodisi s sabo ali drugimi), kar je v zadnjih 10-15 letih postal celo družbeni trend (veliko delamo, ker so cilj materialne dobrine, nimamo časa ali energije za odnose itd.) ali celo nova normala in to samo prispeva k osnovnem problemu (veliko smo online, družbene platforme, ai). Zaradi te nepovezanosti ljudje iščejo olajšanje v začasni tolažilni drogi.
Kronični stres,
družbeni pritiski in
stigma zasvojenost še poslabšajo, saj se posamezniki spopadajo s pretežkimi življenjskimi okoliščinami, kot so
finančne težave ali
osamljenost.
Še malo bom poenostavil in rekel, da opioidi (heroin ipd.) ali alkohol aktivirajo sproščanje dopamina in zapolnijo praznino, ki je nastala zaradi čustvenega zanemarjanja ali travme, kar pojasnjuje, zakaj zasvojenost precej bolj prizadene tiste, ki so v zgodnjem življenju utrpeli bolečino. Zasvojenost je na nek način mehanizem za obvladovanje neznosne bolečine, ki jo poganja hrepenenje po olajšanju in povezanosti.
Gabor Mate je uspešen strokovnjak v reševanju odvisnosti in on pravi tako:
Addiction is not a choice anybody makes; it’s not a moral failure; it’s not an ethical lapse. It’s not a weakness of character. It’s not a failure of will, which is how our society depicts addiction. Nor is it an inherited brain disease, which is how the medical tendency is to see it. What it actually is: it’s a response to human suffering.