Pred kratkim sem bil na drugem koncu sveta (v G20 državi, pa ne v ZDA), v prestolnici so imeli neke proteste (oder, protestniki, bili so sicer glasni, jaz sem se mirno mimo sprehajal).
Seveda je bilo od daleč očitno, da sem tujec. In pristopi do mene ena mladenka in me začne spraševat, kaj si mislim o protestih, a se čutim ogroženega, a se mi vse skupaj zdi normalno (vse skupaj je bilo organizirano tako, daje bil promet po eni cesti onemogočen in so morali delati avtobusi obvoz, kot bi v LJ bil protest pred parlamentom in bil promet med parlamentom in Maxijem zaprt).
Bilo je tako nenavadno (vprašanja so bila zelo sugestivna), da se mi vključil samoohranitveni nagon in sem po kratkem zaključil, na vsak način je hotela imeti moje ime, državo, ko se nikakor nisem želel predstaviti, sva tudi zaključila (če bi bil kooperativen, bi verjetno sledilo tudi fotografiranje).
Potem sem šel pogledat o čem se gre, prosteste je organizirala opozicija in je zahtevala odstop predsednika zaradi korupcijskega škandala (nepotizma). Očitno je imela novinarka nalogo, da najde enega tujca ("zunanji, neodvisen pogled"), ki bo kritiziral, kaj se gre ta opozicija in kakšno nedopustne stvari se gredo.
Toliko o tem ali mediji poročajo ali ustvarjajo javno mnenje (iz prve roke).