Sadam je razmišljal kot poslovnež z velikimi zalogami blaga. Mislil je, da bo lahko s svojimi zalogami nafte diktiral ceno, jo nehal zaračunavati v dolarjih in se z Američani pogodil, tako da bo sklenil dober posel. Američani so razumeli, da ima v ekonomskih pogajanjih Sadam v rokah premočne karte, zato so vojaško uničili njegovo državo. Trajalo je dvajset let, vendar na koncu od Sadamovega Iraka ni ostal kamen na kamnu. Poraženi Sadam je obveljal za norca, ki v zrak strelja s pozlačeno kalašnikovko.
Škoda, ker so Američani njihovemu zavezniku Muktadi Al Sadru pustili, da je obesil Sadama Huseina. Lepo bi bilo slišati, kaj si misli o sodobnih evropskih in ameriških voditeljih. Erdogana bi razumel. Turčijo je v petnajstih letih pripeljal do statusa razvite evropske države in jo potem lahkotno obrnil v ekonomski propad. Ko je Sadam leta 1979 s pištolo zasedel predsedniški položaj, je bila pismenost v Iraku manj kot petodstotna. Ko so ga obesili, je bila več kot 95-odstotna. Potem je šla samo še dol. Erdogana bi razumel. Ko je preveč oblasti v enih rokah, gredo stvari najprej dobro, potem pa zares slabo.
Neliberalno demokracijo skupaj s podivjanim populizmom sta si izmislila Sadam Husein in Hosni Mubarak, ko so politiki v vzhodni Evropi živeli še v jamah stalinizma. To ponujati kot novost v tehnikah vladanja je zganjati obešenjaški humor pod vislicami.
Z Donaldom Trumpom bi hitro našel skupen jezik. Amerika ima pač norega kralja. Avgusta 1991 so šli v iraško puščavo. Ostal ni kamen na kamnu. Bog obvaruj Turčijo.