Z eno potezo razrušeno strateško ravnotežje
Novo leto je prineslo več političnih novosti, kot bi si želeli, in hitreje, kot smo pričakovali. Umor iranskega generala Sulejmanija je prelomni dogodek, označuje nastop novega političnega obdobja. Američani so z eno potezo razrušili strateško ravnotežje v zahodni Aziji, ki so ga celo Izraelci ohranjali, in odprli vrata v neznano.
Najprej odrinimo na stran to, kar v našem delu sveta najbolj otežuje razumevanje dogodkov: zahodno totalitarno propagando. Evroameriški politiki in mediji že dolga leta demonizirajo Iran. Zlasti z zahodne obale Atlantika prihajajo klevete o iranski podpori terorizmu ali kar o iranskem terorizmu. Da bi opravičili umor Sulejmanija, mu podtikajo terorizem. V resnici je general Sulejmani med najzaslužnejšimi za uspešen boj proti islamističnemu terorizmu v Iraku in Siriji. Iz časa bitke za Mosul imamo celo poročila in fotografije v zahodnih medijih (ki jih zdaj skrivajo), ki dokumentirajo sodelovanje med Sulejmanijem in ameriško vojsko. Te dni sem gledal predstavnika sirskih kristjanov, ki je razlagal, da bodo Sulejmaniju večno hvaležni za preživetje.
Med tistimi, ki se še trudijo razmišljati, je v ospredju nejevera in zgroženost nad Trumpovo neizmerno neumnostjo, idiotizmom, neprištevnostjo, moralno zavrženostjo, zločinskostjo, norostjo itn. Vse to je verjetno res, vendar je Trump resnični obraz Amerike. Če v njegovem ukazu za Sulejmanijev umor vidimo moment norosti, je to norost treba postaviti v okvir ameriške zunanje politike. Ta norost je logična: konsekventni izraz logike, po kateri deluje zunanja politika ZDA že pol stoletja. Gre za prizadevanje za utrditev in razširitev ameriške prisotnosti v Iraku, katere namen je zagotavljati nadzor nad bližnjevzhodno nafto (in s tem nad svetovno uporabo energije in tako nad svetovnimi gospodarskimi tokovi); v ta namen vzdrževati pri življenju teroristične vojske v Iraku in Siriji – Isis, Al Kaido, Al Nusro, ki so ameriška tujska legija, financirana s savdijskim denarjem, in ki se jim prav zdaj slabo godi –, ker pomagajo ohranjati ameriški nadzor nad proizvodnjo in distribucijo nafte; in s tem podpirati ameriški dolar in reproducirati njegov status svetovne rezervne valute.
Problem je, da se je z umorom Sulejmanija ta logika zalomila, izpela, da se je lok zlomil, ker so ga prenapeli. Logična posledica zloma te logike je, da bodo ZDA morale zapustiti Irak in posledično Sirijo. Z umorom so ZDA stopile v odkrito vojno in v odgovor jim je bila napovedana vojna, katere cilj je izgon ameriške vojske s širšega zahodnoazijskega območja. Vprašanje zdaj je, koliko časa in kako se bodo ZDA temu upirale, kako destruktivne bodo.
Poleg zunanjepolitične logike, ki z nadzorom nad nafto ohranja ameriški finančni primat v svetu, je tu na delu še ena in še starejša ameriška zunanjepolitična logika. Od konca druge svetovne vojne naprej ali od začetka hladne vojne so ZDA uporabljale terorizem kot sredstvo za doseganje svojih strateških ciljev. Tudi ta logika se je zdaj zlomila. Umor Sulejmanija je bil teroristično dejanje, dejanje mednarodnega terorizma. Iranski parlament je včeraj razglasil Pentagon in vse njegove pomožne sile za teroriste. Američani niso več zgolj marionetni mojstri, ki uporabljajo tuje teroristične organizacije. Potem ko so najprej sami razglašali oborožene sile svojih nasprotnikov za teroristične organizacije, so zdaj njihovi nasprotniki razglasili njihove oborožene sile za teroristično organizacijo.
To niso samo simbolne geste. To so legalne poteze, ki bodo imele materialne posledice. Teroristov ne ščitijo nobeni zakoni. S tako imenovano vojno proti terorizmu, ki je vključevala velikansko teroristično organizacijo in mobilizacijo, so ZDA zadale hud udarec vladavini mednarodnih zakonov. Poleg tega so, v imenu svoje »izjemnosti«, začele sistematično razgrajevati in zametovati mednarodne sporazume – vključno s sporazumom o nadzoru nad iranskim nuklearnim programom, kar je neposredno povzročilo naraščanje napetosti v zahodni Aziji in svetu in današnjo hudo krizo. (Nemške politične gnusobe zdaj krivijo za to Irance in kličejo nesrečo nad nas vse.) ZDA so se osvobajale vseh zakonov, za katere so menile, da jih omejujejo, in na koncu same ostale zunaj zakonov in njihove zaščite. Na ameriško vojsko in vse, ki ji pripadajo in ji pomagajo, je zdaj odprt prost lov.
Z iraško vojno pred 17 leti so ZDA ustvarile svet onkraj resnice, z vojno proti Iranu pa svet onkraj zakonov. Če bo po njihovem, se bomo pogovarjali samo še v jeziku sile. Ta jezik Američani odlično obvladajo, vendar niso več tako silni, kakor so nasilni. Sila, s katero razpolagajo, je dovolj velika, da lahko uniči svet, ni pa več dovoljšna, da bi lahko svet oblikovali po svoji volji. V samozaslepljenosti in samoprecenjevanju lahko sprožijo vojno, v njej pa ne morejo zmagati. Zmagati ne morejo najprej zato, ker so se odpovedali politiki in diplomaciji (vršilec dolžnosti iraškega premierja je v govoru na zasedanju parlamenta, na katerem so sprejeli sklep o odpovedi gostoljubja ameriški vojski in drugim tujim oboroženim silam, povedal, da je Trump tudi njemu in njegovemu obrambnemu ministru grozil, da ju bo umoril), brez političnih ciljev pa vojne ni mogoče pripeljati do konca; in potem zato, ker so izgubili vojaškotehnološko prvenstvo. Zmagati ne morejo niti zato, ker njihova družba razpada, ker je njihov politični sistem nefunkcionalen, ker so sprti med sabo, prebivalstvo pa je vse bolj bolno in demoralizirano. So zelo nevarni – tudi nam.
Avtor Tomaž Mastnak, Dnevnik 8.1.2020