V Delu so dobro povzeli Žižkov nedavni intervju za The Kyiv Independent v katerem govori o vojni, politiki in zgodovini. Tule je še malo drugačen izbor tematik.
Ob soočanju veliko brutalnostjo se marsikdo zateče k humorju, ki za zunanje opazovalce morda deluje kot neprimeren, a je po Žižkovih besedah ključen za preživetje. “Ko je trpljenje neznosno, se mu ne moreš preveč predajati, ker si še vedno sredi njega,” trdi. Opozarja, da so ljudje, ki v javnosti dramatizirajo sočutje, običajno tisti, ki so od prave bolečine odmaknjeni. Namesto zgolj obžalovanja ali pasivnega sočustvovanja žrtve pogosto razvijejo črni humor in se s tem čustveno zavarujejo pred vseprisotnim grozljivim stanjem. To potrjujejo zgodovinski primeri – od Judov v Auschwitzu do ljudi, ki so med jugoslovanskimi vojnami, posebej po masakru v Srebrenici, iznašli šale za lažje psihološko preživetje.
Kot izjemen filmski prikaz takšnega pristopa k vojni izpostavi dokumentarec “Real” ukrajinskega režiserja Olehja Sentsova, ki skozi avtentične posnetke iz bojišča zavrača tako poceni pacifizem kakor pretirano poveličevanje heroizma. “Gre za soočenje z nesmiselno nasilnostjo vojne in hkratno zavestjo, da se je treba boriti,” razloži Žižek. Pri tem občuduje Sentsova, ki se je po snemanju filma tudi sam vrnil na fronto.
V intervjuju poudarja, da Zahod že dolgo časa goji romantično predstavo o Rusiji. Od Voltairejevih opisov carskega imperija pa vse do danes vztraja prepričanje, da bi se Rusija morala neizbežno približati razsvetljenstvu, medtem ko se hkrati upira dejanski modernizaciji. Po njegovem mnenju so ruski voditelji, od Ivana Groznega, Petra Velikega in Katarine Velike do Stalina, vedno delovali kot avtoritarni modernizatorji: želeli so doseči zahodno tehnološko in ekonomsko raven, a pri tem ohranili brutalno centralizirano oblast. Vladimir Putin ni torej zgolj ostanek starih časov, ampak uteleša najhujšo različico tovrstne tradicije, ki se odraža tudi v skrajnih ideologijah, kot je “evrazijstvo” Aleksandra Dugina. Ta “mistični evrazijski koncept” skuša Rusijo prikazati kot neko zlato sredino med dekadentnim Zahodom in domnevno pasivnim Vzhodom, pri tem pa opravičuje celo fašistične težnje.
Žižk še posebej ostro kritizira del levice, ki v ukrajinski obrambi vidi le “proxy vojno” med Natom in Rusijo. Po njegovem mnenju takšne razlage napačno predstavljajo izbiro, ki jo imajo Ukrajinci, saj jih prikazujejo skoraj kot nerazmišljujoče lutke v rokah Zahoda. Ruska agresija pa je tako totalna, da Ukrajini v resnici ne pušča prostora za druge rešitve, razen obrambe: “Ali se uprejo ali izginejo,” je neposreden. Opozarja, da so se zahodne družbe navadile na retoriko, kjer se o ruski jedrski grožnji govori kot o stalnici, ki jo je treba sprejeti, ukrajinski poskusi obrambe ali napadov znotraj ruskega ozemlja pa se takoj označijo kot provokacija. Zanj je to ponižujoče in moralno izkrivljeno.
Takšno stališče obravnava tudi v slovenskem kontekstu, kjer je deležen kritik, ker je odkrito zatrdil, da podcenjevanje ukrajinske volje do obrambe žali samo Ukrajino. Spomni, da je bila Slovenija v času druge svetovne vojne veliko bolj ranljiva, saj je partizanski odpor stal brez mednarodne podpore. “Zdaj ti isti ljudje, ki častijo nekdanje partizane, pozivajo k miru za vsako ceno, četudi na račun pravic Ukrajincev,” pripomni in poudari, da takšno protislovje govori o nezmožnosti resnične solidarnosti.
V zadnjem delu izraža skrb, da se bo zaradi takšnih nesoglasij leva politika, kakršno poznamo, razkrojila. Prepričan je, da se zahodne demokracije vse bolj razdvajajo na zmerne konservativne stranke, ki se izdajajo za liberalne, in skrajne populiste. “Vse manj je priložnosti za kakršenkoli resen razmislek o tem, kaj se v Ukrajini pravzaprav dogaja,” opozarja. Po njegovih besedah se zlahka pozabi, da se v Kijevu ne borijo le za interese Nata, temveč dejansko branijo temeljne civilizacijske vrednote: pravico do obstoja, avtonomije in samoobrambe pred kolonialno agresijo. V tem je Žižek neomajen: tudi če je glede globalne politične prihodnosti pesimist, meni, da se svet ne sme slepiti s “takojšnjim mirom” na račun naroda, ki se brani pred popolnim izbrisom.
Ob soočanju veliko brutalnostjo se marsikdo zateče k humorju, ki za zunanje opazovalce morda deluje kot neprimeren, a je po Žižkovih besedah ključen za preživetje. “Ko je trpljenje neznosno, se mu ne moreš preveč predajati, ker si še vedno sredi njega,” trdi. Opozarja, da so ljudje, ki v javnosti dramatizirajo sočutje, običajno tisti, ki so od prave bolečine odmaknjeni. Namesto zgolj obžalovanja ali pasivnega sočustvovanja žrtve pogosto razvijejo črni humor in se s tem čustveno zavarujejo pred vseprisotnim grozljivim stanjem. To potrjujejo zgodovinski primeri – od Judov v Auschwitzu do ljudi, ki so med jugoslovanskimi vojnami, posebej po masakru v Srebrenici, iznašli šale za lažje psihološko preživetje.
Kot izjemen filmski prikaz takšnega pristopa k vojni izpostavi dokumentarec “Real” ukrajinskega režiserja Olehja Sentsova, ki skozi avtentične posnetke iz bojišča zavrača tako poceni pacifizem kakor pretirano poveličevanje heroizma. “Gre za soočenje z nesmiselno nasilnostjo vojne in hkratno zavestjo, da se je treba boriti,” razloži Žižek. Pri tem občuduje Sentsova, ki se je po snemanju filma tudi sam vrnil na fronto.
V intervjuju poudarja, da Zahod že dolgo časa goji romantično predstavo o Rusiji. Od Voltairejevih opisov carskega imperija pa vse do danes vztraja prepričanje, da bi se Rusija morala neizbežno približati razsvetljenstvu, medtem ko se hkrati upira dejanski modernizaciji. Po njegovem mnenju so ruski voditelji, od Ivana Groznega, Petra Velikega in Katarine Velike do Stalina, vedno delovali kot avtoritarni modernizatorji: želeli so doseči zahodno tehnološko in ekonomsko raven, a pri tem ohranili brutalno centralizirano oblast. Vladimir Putin ni torej zgolj ostanek starih časov, ampak uteleša najhujšo različico tovrstne tradicije, ki se odraža tudi v skrajnih ideologijah, kot je “evrazijstvo” Aleksandra Dugina. Ta “mistični evrazijski koncept” skuša Rusijo prikazati kot neko zlato sredino med dekadentnim Zahodom in domnevno pasivnim Vzhodom, pri tem pa opravičuje celo fašistične težnje.
Žižk še posebej ostro kritizira del levice, ki v ukrajinski obrambi vidi le “proxy vojno” med Natom in Rusijo. Po njegovem mnenju takšne razlage napačno predstavljajo izbiro, ki jo imajo Ukrajinci, saj jih prikazujejo skoraj kot nerazmišljujoče lutke v rokah Zahoda. Ruska agresija pa je tako totalna, da Ukrajini v resnici ne pušča prostora za druge rešitve, razen obrambe: “Ali se uprejo ali izginejo,” je neposreden. Opozarja, da so se zahodne družbe navadile na retoriko, kjer se o ruski jedrski grožnji govori kot o stalnici, ki jo je treba sprejeti, ukrajinski poskusi obrambe ali napadov znotraj ruskega ozemlja pa se takoj označijo kot provokacija. Zanj je to ponižujoče in moralno izkrivljeno.
Takšno stališče obravnava tudi v slovenskem kontekstu, kjer je deležen kritik, ker je odkrito zatrdil, da podcenjevanje ukrajinske volje do obrambe žali samo Ukrajino. Spomni, da je bila Slovenija v času druge svetovne vojne veliko bolj ranljiva, saj je partizanski odpor stal brez mednarodne podpore. “Zdaj ti isti ljudje, ki častijo nekdanje partizane, pozivajo k miru za vsako ceno, četudi na račun pravic Ukrajincev,” pripomni in poudari, da takšno protislovje govori o nezmožnosti resnične solidarnosti.
V zadnjem delu izraža skrb, da se bo zaradi takšnih nesoglasij leva politika, kakršno poznamo, razkrojila. Prepričan je, da se zahodne demokracije vse bolj razdvajajo na zmerne konservativne stranke, ki se izdajajo za liberalne, in skrajne populiste. “Vse manj je priložnosti za kakršenkoli resen razmislek o tem, kaj se v Ukrajini pravzaprav dogaja,” opozarja. Po njegovih besedah se zlahka pozabi, da se v Kijevu ne borijo le za interese Nata, temveč dejansko branijo temeljne civilizacijske vrednote: pravico do obstoja, avtonomije in samoobrambe pred kolonialno agresijo. V tem je Žižek neomajen: tudi če je glede globalne politične prihodnosti pesimist, meni, da se svet ne sme slepiti s “takojšnjim mirom” na račun naroda, ki se brani pred popolnim izbrisom.
