Ker se PIC že nekaj časa ni oglasil, bom kar jaz odgovoril na nekaj vprašanj glede najema avta, letalskih kart, poti itd.
Letalske karte je dobro rezervirati in kupiti zadosti vnaprej. Minimalno mesec pred odhodom - raje več. Če lahko greste na pot izven glavne poletne sezone, bo cena opazno ugodnejša.
390 EUR, kolikor je plačal PIC za polet do San Francisca, je izvrstna cena. Leta 2007 smo z družino leteli do Washingtona (DC) za okoli 500 EUR na osebo. Lani do Oaklanda (Kalifornija) za okoli 600 na osebo. Vsi poleti so bili z Brnika.
Ameriko redno obiskujem od leta 1995 in vsako leto tu preživim tja do dva meseca, včasih tudi malce več. Ker gre večinoma za poslovne poti, avto vedno najamem pri Hertzu - tu dobim ugoden corporate rate. Pa tudi za zasebne namene (počitnice) mi dajo avto pod enakimi pogoji.
Ravno zdajle imam avto v najemu za šest tednov, kar bo stalo 1200 USD. Najbrž se da pri kaki manjši rent-a-car agenciji dobiti avto za manj denarja, ampak za major rental agency se mi zdi to OK cena. Avti so običajno skoraj novi ali čisto novi. Mazda, s katero smo potovali lani, je imela ob prevzemu okoli 200 milj.
Pri najemu avta je skorajda nujno rezervirati vnaprej. Če se prikažeš na šalterju brez rezervacije, ti bodo uturili nekaj dragega z izgovorom, da trenutno nimajo prostega nič cenejšega. Ni pa treba rezervirati daleč vnaprej. Dovolj je kak teden ali dva pred prevzemom.
Na šalterju je treba biti previden, ker uslužbenci poskušajo dodati zraven en kup opcij in čimbolj obrati stranko. Predvidevam, da imajo taka navodila od firme. Od raznih zavarovanj, GPS-a, večjega avta od rezerviranega itd. Od zavarovanj imam jaz vedno Loss Damage Waiver (LDW), ki je vključen v corporate rate plan. Drugih zavarovanj pa ne. Če vzameš avto za mesec dni in ti zraven uturijo GPS za 10 USD na dan in kakšno dodatno zavarovanje za 15 USD na dan, bo skupna cena višja za 750 USD. Treba je torej dobro prebrati rental contract še pred odhodom s šalterja, da ni uslužbenec potihem dodal česa od naštetega.
Balkansko-mediteranske vozniške manire je priporočljivo pustiti doma. Povprečen Američan sicer ni kaj prida spreten voznik, ker so ceste večinoma široke in ravne. Od mednarodnih prometnih znakov se tu uporabljata le stop znak in pa znak za odvzem prednosti. Na cestah so hitrosti dosti bolj enakomerne kot recimo v Sloveniji. V Sloveniji se na avtocesti nekateri vozijo manj kot 100 km/h, spet drugi pa 180+. Taka mešanica hitrosti ustvarja dosti več nevarnih situacij kot enakomeren tok večine voznikov.
Večina vozi tja do 10 mph nad omejitvijo. To se praviloma tolerira in policija takih ne ustavi. Tiste redke, ki peljejo hitreje, pa zelo pogosto hitro ujamejo.
Pred leti sem bral zapis M. Mazzinija, ki mu je bilo v Ameriki zelo všeč to, da na cestah ni nikjer nobenih nadležnih policajev. Predvidevam, da M. Mazzini ni pogost obiskovalec Amerike, ker to ne drži. Policija zelo nadzira promet. So pa pri tem skriti in jih nepozoren voznik res ne opazi. Recimo za kakim velikim grmom ali drevjem, v puščavi za kakšno skalo, ali pa za nadvozom. Če na takih točkah pogledaš v vzvratno ogledalo, pogosto vidiš čakajočega state trooperja. Če torej voziš nad tolerirano mejo, se hitro zgodi, da za sabo zagledaš avto z utripajočimi lučmi.
Pogosto sem že videl, kako je nek voznik vozil opazno nad mejo, čez 10 milj je pa stal ob robu ceste, za njim pa policaj.
Če resno prekoračiš hitrost (recimo če pelješ 90 mph ob omejitvi 65), te lahko dajo v lisice in odpeljejo v zapor.
Enako za DUI - vožnjo pod vplivom alkohola.
Tukaj sem v teh letih do zdaj prevozil cca 50 tisoč milj (štirje daljši road-tripi čez Ameriko, ostalo pa bolj lokalne vožnje), policaj me je ustavil le enkrat. Lani sem v Utahu peljal malce pod 80 mph (omejitev 65). Torej malce nad mejo tolerance (tja do 75 mph). Naenkrat je začel bel SUV za mano, ki se mi je hitro približeval, mežikati z modrimi lučmi v maski. Policaj je bil korekten, jaz pa tudi in odnesel sem jo le z opozorilom: "Sir, I need you to slow down a little bit."
Pred stop znaki se ustavlja. Križišča, kjer je v vsaki smeri stop znak, se prevozijo po first-in-first-out principu.
Trobljenje in blendanje je znak neznanskega primitivizma in velja za izredno nekulturno (razen v velikih mestih na severovzhodu, npr. New York in Boston, kjer se vozi precej agresivno).
Kot je že bilo napisano, zelo ugodno je potovati, če je ekipa štirih. Hoteli in moteli imajo pogosto sobe za štiri osebe (dve dvojni postelji), kjer je cena za štiri enaka kot za enega. Plača se na sobo, ne na osebo. Povprečne cene prenočišč, ki smo jih uporabljali lani in leta 2007: od cca 30 pa tja do 80 USD na noč. 30 USD so bili moteli v kakih manjših krajih, family-owned, vse skupaj malce obrabljeno, ampak za eno noč čisto OK.
Priporočim lahko hotele verige Microtel Inn; ti so bili vedno zelo čisti, sobe z novim pohištvom, celo nekaj malega zajtrka zjutraj, vse to za zmerno ceno (60 - 80 USD).
http://www.microtelinn.com
Za lažje iskanje prenočišč in za bolj ugodne cene se zelo splača zbirati kataloge s kuponi. Te kataloge imajo v Welcome centrih na mejah med državami.
Recimo taki zeleni RoomSaver katalogi:
http://www.roomsaver.com/
V teh katalogih najdeš motele in hotele v določeni regiji ali državi, navodila, kako priti do tja in pa kupon za nižjo ceno.
Se je pa treba ravnati enega pravila. Če hočeš dobiti sobo po ceni, navedeni na kuponu, je treba biti v hotelu ob neki razumni uri. Recimo tja do 19h. Če prideš ob 21h, bodo v večini primerov rekli, da imajo le še sobe po dražjih cenah. Če si tam zgodaj, jim lahko rečeš: "OK, bom pa še druge hotele pogledal", če ti opalijo višjo ceno. Po 21. uri je pa to težje, ker so hoteli že bolj polni.
Glede hrane; tule se veliko ljudi prehranjuje v takih in drugačnih fast-food lokalih (McDonalds, Burger King, Taco Bell, Jack in the Box itd.), ampak po mojem je to povsem brezveze in nepotrebno. Za le malce več denarja se da zelo dobro jesti v lokalih, kjer lepo sediš za mizo in te postreže natakar. Obstaja en kup franchise restavracij, ki jih najdeš po vsej Ameriki. Chili's, TGI Friday's, Applebee's, Red Lobster, Outback Steakhouse, Olive Garden...
http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_restaurant_chains_in_the_United_States
Tu se da za 10 - 15 dolarjev prav lepo najesti.
Moji prijatelji tule v Kaliforniji sicer nad temi večinoma vihajo nosove, ampak po mojih izkušnjah je hrana čisto OK.
Še bolj priporočljivo je pa jesti v raznih family-owned restavracijah, ki jih je tudi povsod dovolj. Zgradbe, ki na zunaj niti niso videti kaj prida ugledne, hrana je pa ponavadi zelo dobra. Cena pa tudi. Ponavadi še malce nižja kot zgoraj omenjeni franchise lokali; v času kosila ponujajo veliko dobrih jedi za 7 - 10 USD.
Zelo priporočljive so razne indijske, kitajske, mehiške, mediteranske (v bistvu arabske), vietnamske itd. restavracije. Spet kombinacija ugodnih cen in solidne hrane.
Da se pa tudi preseravati, na voljo so tudi restavracije višjega ranga, kjer večerja stane 50+ USD na osebo. Pa tudi take s cenami 100+ na osebo se hitro najdejo.
Obvezne so napitnine! K računu je treba prišteti cca 15% za napitnino.
Tole je že precej daljši post, kot sem nameraval. Napišem še drugič kaj zraven.
