Velikokrat smo priča situaciji, ko se lovec (pa naj bo to moški ali ženska) umakne, ko osvoji svoj plen (tu ni govora o FF, ki iščejo samo seksualno potešitev). Pa nima veze, če ga je osvajal dan, mesec, leto. Kaj mislite, zakaj pride do tega v trenutku, ko je objekt poželenja osvojen? V trenutku mine vse…strast, poželenje, vznesena čustva…
Je to res samo pumpanje ega, kot velikokrat slišimo? Gre res samo za dvigovanje samozavesti, v smislu lahko imam vsako/vsakega, ki si želim? Ali pa se taka oseba zboji sebe? Zboji strahu, ki jo popade in dvomov, ki jo obdajajo? Konec koncev, že tekom osvajanja ugotovi, ali je oseba vsaj približno interesantna za kaj več, in glede na to, da se še naprej trudi, očitno je, zakaj torej umik v trenutku osvojitve? Se boji izgube, čeprav se romanca še začela ni? Se boji, da ne bo izpolnila partnerjevih pričakovanj? Da bo partner odkril njene slabosti in je zaradi tega ne bo imel več rad? Mogoče pričakuje preveč? Tisto romantično ljubezen, ki jo tako opevajo v romantičnih filmih?
Kam to pripelje tako osebo? Konec koncev, ne more celo življenje odhajati in na novo začenjati ljubezenskih odnosov…
Je to res samo pumpanje ega, kot velikokrat slišimo? Gre res samo za dvigovanje samozavesti, v smislu lahko imam vsako/vsakega, ki si želim? Ali pa se taka oseba zboji sebe? Zboji strahu, ki jo popade in dvomov, ki jo obdajajo? Konec koncev, že tekom osvajanja ugotovi, ali je oseba vsaj približno interesantna za kaj več, in glede na to, da se še naprej trudi, očitno je, zakaj torej umik v trenutku osvojitve? Se boji izgube, čeprav se romanca še začela ni? Se boji, da ne bo izpolnila partnerjevih pričakovanj? Da bo partner odkril njene slabosti in je zaradi tega ne bo imel več rad? Mogoče pričakuje preveč? Tisto romantično ljubezen, ki jo tako opevajo v romantičnih filmih?
Kam to pripelje tako osebo? Konec koncev, ne more celo življenje odhajati in na novo začenjati ljubezenskih odnosov…