Kakor hočete, a "best practice" za DHCP pravi, da vzameš za scope dodeljevanja celoten želen subnet. Izključitve narediš za naprave za katere ne želiš da kakorkoli imajo opravka z DHCPjem (ponavadi mrežna oprema, domenski krmilniki, PROXY...). Strežnike in delovne postaje ki potrebujejo statične IPje pa rešiš z dodelitvijo rezervacije znotraj scope dodeljevanja. Že zato, da imaš pregledno sliko v DNSju, saj moraš za ročno vpisane IPje sam poskrbeti za vpis v DNS. Kako kakšen router ima to implementirano je brezvezna debata, ker obstaja standard, dokumenti RFC, katerega naj bi se držali vsi, vključno z LINUX svetom.